Niko Stare je leta 2024 prejel platinasti svinčnik ZAPS za opus na področju prostorskega načrtovanja in krajinske arhitekture. Ob koncu sedemdesetih let je bil pionir krajinskega oblikovanja in planiranja. Po osnovni izobrazbi je agronom, leta 1985 pa je dokončal znanstveni magisterij iz krajinske arhitekture. Poklicno je bil sprva aktiven kot krajinski planer, kasneje pa se je preusmeril v krajinsko oblikovanje. Je avtor številnih krajinskih zasnov. Kot krajinski arhitekt je oblikoval različne tipe odprtega prostora, obcestne ureditve, parke, pokopališča in trge. Za ureditev območja Treh ribnikov v Mariboru je s soavtorji leta 1987 prejel Plečnikovo nagrado. Leta 2016 je prejel nagrado za življenjsko delo Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Z Nikom Staretom sem se pogovarjala v predbožičnem času, ko sem obiskala Maribor in si ogledala njegove najnovejše pridobitve.

Od leta 1976 do upokojitve ste bili zaposleni na Zavodu za urbanizem Maribor kot krajinski arhitekt in glavni načrtovalec za odprti prostor. Kaj vse ste počeli na Zavodu za urbanizem Maribor?

V začetnih letih sem delal kot krajinski planer. Skupaj z arhitektom Dušanom Murovcem, ki je krajinsko arhitekturo zelo podpiral, sem uvedel novo metodo v planerskem procesu na osnovi privlačnosti in ranljivosti rabe prostora, kjer so bili soočeni interesi razvoja in interesi varstva prostora. Zagovarjal sem tezo, da so interesi razvoja v prostoru kratkoročni (industrija, stanovanjska območja, komunalna infrastruktura, prenos energije, površinski kopi, regulacije vodotokov, zajezitve, melioracije, turizem, šport, rekreacija ) in interesi varstva okolja dolgoročni (tla, voda, vegetacija, favna, geomorfološki pojavi, vodni pojavi, relief, biotopi, redke vrste, tok vode, kroženje zraka, slikovite krajine, naravna območja, vzorci kulturne krajine, zgodovinska krajina, stavbna dediščina, zgodovinski parki). Takrat računalnikov še ni bilo in je šlo v resnici za poenostavljeno metodo. V tistem času sem s sodelavci izdelal tudi krajinsko zasnovo za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje, kar je bila takrat novost. Na žalost krajinskih zasnov na koncu niso ravno najbolj upoštevali.

Zadnjih nekaj zim smučišče na Pohorju zaradi podnebnih sprememb ne obratuje redno.

Podnebne spremembe so svojevrsten pojav. Na Pohorju je spet odpadla Zlata lisica, saj preprosto ni več snega. Tudi pri izboru rastlinskih vrst obcestnih ureditev čedalje bolj pozabljajo na sneg in sol. V Mariboru ob Partizanski cesti so zasadili fitonijo, ki je zelo strupena in neustrezna rastlina. Odgovorni projektant je bil gradbenik, ki rastlin sploh ne pozna. Na Maistrovi ulici pa so zasadili piramidalni gaber, ki v Mariboru kar dobro uspeva. Dobro uspevajo tudi različne vrste in sorte javorja, ter ambrovec. Na Glavnem trgu v Mariboru sta zaradi dvigovanja tlaka problematična topol in trepetlika.

Ali je bil Zavod za urbanizem Maribor javno podjetje?

Zavod za urbanizem Maribor je bil javno podjetje za celotno Štajersko regijo do Koroške in Prekmurja. V podjetju smo se ukvarjali s projektiranjem in planiranjem prostora. Zasebnih birojev takrat ni bilo veliko. Kot samostojni krajinski arhitekt sem poleg redne službe oblikoval tudi številne zasebne vrtove, nisem pa oblikoval javnih prostorov. To dejavnost sem smel opravljati zgolj preko zavoda. Ob prejemu platinastega svinčnika ZAPS so mi pri zbornici zagotovili, da se bodo bolj aktivno borili za ponovno vzpostavitev regionalnih javnih zavodov, ki bi prostor interdisciplinarno planirali in oblikovali.

Bili ste aktivni kot mestni krajinski arhitekt Maribora.

Takratni župan mesta dr. Alojz Križman me je leta 1995 imenoval za krajinskega arhitekta mesta Maribor, kar je bila dodatna pozicija poleg redne službe. V tistem času sem se ukvarjal z reklamnimi tablami, avtocestami, kioski in prodajnimi mizami. Že takrat je kapital narekoval prostorske rešitve zaradi pomanjkanja prostorske strategije, privatizacija pa je bila na pohodu. Moja glavna naloga je bila skrb za odprti prostor. Na žalost po moji upokojitvi mojega dela na občini ni prevzel nihče, tako da mesto nima več mestnega krajinskega arhitekta.

Pred leti so bili na področju urejanja prostora navzoči regionalni zavodi za urbanizem, ki so delali interdisciplinarno. Zaposlovali so ljudi iz različnih strok, ne samo prostorske načrtovalce, prometnike, komunalne inženirje, temveč tudi družboslovce, sociologe, psihologe itd. Znanje je zaradi tega krožilo, sodelovanje je bilo tesno, zakonodaja pa je bila interdisciplinarnemu delu naklonjena. Danes je interdisciplinarnega dela manj, zakonodaja pa ščiti samo še določene profile strokovnjakov. Krajinsko arhitekturo zaradi tega delajo drugi strokovnjaki in ne več krajinski arhitekti. Poleg tega v današnjem času kapital narekuje prostorski razvoj države, urbanizem, arhitekturo in krajinsko arhitekturo. Mesta nimajo dovolj močnega aparata za strateško načrtovanje prostora. Pogosto se zgodi, da kupec parcele mesto izsiljuje s svojimi arhitekturnimi, urbanističnimi in krajinskoarhitekturnimi predlogi, kar vodi v slabe prostorske rešitve. Če opazujemo trgovske objekte, ugotovimo, da so povsod po državi enaki. V Mariboru so bila rezervirana zemljišča za prostorski razvoj bolnišnice. Mesto se je odločilo te površine prodati Lidlu, kar je neverjetna škoda.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ste s soavtorji prejeli Plečnikovo nagrado za ureditev Treh ribnikov v Mariborskem mestnem parku. V zadnjem času je ta park deležen številnih prenov in nadgradenj. Kako poteka sodelovanje med vami in trenutnimi projektanti?

Mestni park Maribor je nastajal konec 19. stoletja, ko se je zaradi industrializacije število prebivalstva hitro povečalo, s čimer so narastle tudi potrebe po javnih in urejenih površinah. Izvorni avtor ureditve parka naj bi bil dunajski vrtni arhitekt Julius Feldbacher. V osemdesetih letih so prebivalci mesta zahtevali, naj se zanemarjeno in neurejeno območje mestnega parka pri Treh ribnikih obnovi. Pri pripravi načrtov za prenovo so poleg mene sodelovali arhitekt Borut Pečenko, višji gradbeni tehnik Jože Požavko in arhitekt Tom Pirkmajer, projekt pa je koordiniral takratni župan Rafael Razpet. Delo je potekalo interdisciplinarno. V utemeljitvi za Plečnikovo nagrado je bilo navedeno, da je ureditev mestnega območja Treh ribnikov in krajinskega območja Piramide v Mariboru kompleksno izvedena krajinska ureditev, primerljiva in kvalitetno izenačena z nekaterimi najuspešnejšimi ureditvami po svetu. Glede na to, da je ureditev prejela Plečnikovo nagrado, bi bilo smiselno, da se me kot glavnega avtorja vključi pri kateremkoli posegu ali prenovi prostora, na kar sem kolege tudi opozoril. V razpisu za prenovo parka in območja Treh ribnikov bi morali kot pogoj zahtevati sodelovanje z nagrajenimi avtorji.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je projekt usklajeval in koordiniral takratni župan Rafael Razpet in ne formalni vodja projekta Borut Pečenko. Pri nemških mestih običajno mestna uprava vodi in usklajuje javne projekte, saj so v upravi zaposleni strokovno usposobljeni kadri iz prostorskonačrtovalskih in tudi drugih strok.

Pri mariborski mestni upravi trenutno ni ljudi, ki bi znali krajinskoarhitekturne projekte dobro usklajevati in presojati, kaj je smiselno in kaj ne.

Kje je v Mariboru mlajša generacija krajinskih arhitektov? Osebno poznam dve krajinski arhitektki moje generacije s Štajerske, ki sta se odselili v Nemčijo.

Problem je, ker se mladi v javno razpravo ne vključujejo in so pasivni. V profesionalni sferi jih ni čutiti. Sam sem angažiran pisec za časopis Večer, pogosto pišem tudi kritike o krajinski arhitekturi. Sprašujem se, kje so mlajši kolegi, in zakaj bolj odkrito ne zagovarjajo svojega mnenja. Mogoče se zaradi javnega izražanja stališč bojijo morebitnih težav pri projektih in zaposlitvi . Čeprav kritike vedno utemeljim, mi ljudje pogosto zamerijo. Tudi na Fakulteti za arhitekturo v Mariboru sta zaposleni najmanj dve krajinski arhitektki, vendar ju v javni strokovni razpravi le redko opazim. Najbolj me moti, da so ljudje v stroki anonimni. Tudi prof. Dušan Ogrin je vedno govoril, da je o krajinski arhitekturi treba pisati, da ljudje stroko in strokovna vprašanja spoznajo.

Kateri problemi pri urejanju prostora so v Mariboru trenutno najbolj pereči?

Pred Mariborskim rotovžem na Glavnem trgu, ki je urbanistično in arhitekturno ena najpomembnejših zgradb mesta, so v predbožičnem času začasno postavili veliko panoramsko kolo, ki uniči pogled na kulturno dediščino. Tudi pri prenovljenem Lentu z zasaditvijo niso upoštevali pogledov na kulturno dediščino. Z grmovnicami so zakrili del obzidja iz 16. stoletja, ki je pomemben del Maribora. Po mojem mnenju je problematičen tudi rastlinski sortiment, saj so gledičije v končni velikosti velika drevesa, ki s plodovi smetijo. Senca je pomemben vidik zasaditev, vendar sem si predstavljal nižja drevesa z dežnikasto krošnjo, ki dopuščajo poglede na kulturno dediščino. Poleg tega se mi ne zdi najbolj smiselno, da so tlakovanje Lenta zasnovali glede na traso nekdanje ceste. V svoji magistrski nalogi sem predlagal ureditev Lenta, kjer je bilo precej več zelenih površin, tlakovanih pa manj.

Kako so pred 40. leti arhitekti, gradbeniki in drugi ljudje gledali na krajinsko arhitekturo?

V tistem času, ponekod tudi še danes, sodelavci z drugih strokovnih področij in laiki sploh niso razumeli, kaj je krajinska arhitektura. Menim, da arhitekti, gradbeniki in drugi slabo poznajo to strokovno področje in študijski program, ki je v resnici zelo zahteven študij. Menim, da so arhitekti, tako kot zdravniki, na fakulteti vzgojeni v miselnosti, da imajo v prostoru ali v bolnišnici monopol in so nezmotljivi, kar za uporabnike prostora ali paciente ni vedno najbolje. Kljub temu ocenjujem, da je razumevanje krajinske arhitekture danes boljše kot prej, zaradi prizadevanja in ozaveščanja nekaterih kolegov – krajinskih arhitektov.

Veliko ste se ukvarjali z oblikovanjem zelenih pokopališč. Oblikovali ste tratno pokopališče Dobrava pri Mariboru in pokopališče v Vuzenici. Zakaj točno je šlo pri pokopališčih?

Pred 20. stoletjem je bilo na slovenskem veliko tratnih pokopališč. Pokopališče v Vuzenici je v osnovi vaško pokopališče, ki pa je bilo dobro sprejeto tudi v mednarodnih krajinskoarhitekturnih krogih. Objavljeno je bilo denimo v angleški knjigi The New European Landscape avtorja Michaela Lancastra. Osnovna oblikovalska značilnost tega pokopališča je tratna površina v kontrastnem odnosu z nagrobniki poenotenih višin.

Leta 1981 sem zasnoval prvo fazo pokopališča na Dobravi pri Mariboru. Na novem pokopališču sem uvedel veliko novosti. Na skupni temelj so umeščeni gabaritno usklajeni nagrobniki. Pred nagrobniki je manjša površina za sveče z nizko zasadivijo po izbiri najemnikov grobov. Za nagrobniki oz. za skupnim temeljem je srednje rastoča grmovnica raznih vrst v obliki žive meje za orientacijo obiskovalcev. Novo je bilo tudi grobno polje za raztros z obeležjem ali povsem anonimni pokop oz. raztros pepela pokojnika. Danes je v Mariboru delež raztrosa pepela kot način pokopavanja že 20 %. Oblikoval sem sodobno, krajinsko zasnovano pokopališče, ki naj bi upoštevalo načelo enakosti po smrti, ki predstavlja najvišjo demokratično možnost. Ta enakost v življenju nikoli ni dosežena. Koncept enakosti po smrti sem realiziral v vseh elementih ureditve grobnih polj, kjer ni nobenih statusnih simbolov in je zelenje osnovni nosilec pietete prostora. Na tem pokopališču ni mogoče postavljati grobnic ali drugih elementov, ki bi simbolizirali status pokojnika.

Ste tudi strasten pohodnik in ljubitelj gora. Kje ste najraje?

Najljubše so mi Julijske Alpe s Triglavom, ki je moja najljubša gora. Ženi sem rekel, naj me po smrti raztrese po Triglavski severni steni. Rad berem tudi alpinistične knjige, čeprav ne plezam več. Razumem, kaj človeka vodi v ekstremni alpinizem. Pred časom smo se po plezalni poti vzpenjali na Mangart, varoval pa nas je izkušen alpinist. V gorskem svetu je najbolj nevaren led. Slovenske gore so čudovite. Gorska vegetacija je edinstvena, veliko sem se zanimal za zavarovane gorske rastline in njihove botanične lastnosti.

Pogovarjala se je: Živa Pečenko