Ena najlepših stavb v Ljubljani je po mojem mnenju Moderna galerija arhitekta Edvarda Ravnikarja. Gre za arhitektovo zgodnje delo, nastalo v času, ko je še risal za Plečnika, preden je odšel k Le Corbusieru v Pariz in se vrnil kot modernist. Stavba hkrati odraža Plečnikov prefinjeni klasicizem in Ravnikarjev obrat k modernistični arhitekturi. Mladi arhitekt je v obdobju načrtovanja Moderne galerije sodeloval tudi pri risanju izvedbenih načrtov in nadzoru gradnje Plečnikovega NUK-a. Pri obeh stavbah lahko opazimo številne podobnosti, denimo oblikovanje fasade z igro različno in neenakomerno obdelanih kamnin, le da je pri NUK-u kamen s porušenih ljubljanskih hiš kombiniran z opeko.
Pri nastajanju načrtov za stavbo Moderne galerije je šlo za zanimiv odnos med Plečnikom in Ravnikarjem, med mentorjem in nekdanjim učencem, med mojstrom samodržcem in mladim arhitektom, ki si utira svojo pot, vpeto v kontekst takratne sodobnosti.
Idejo in pobudo za gradnjo Moderne galerije je dal dr. Izidor Cankar, umetnostni zgodovinar, publicist in polnokrven javni intelektualec. Cankar se je poročil z Ano Ničo Hribar, hčerko meščanskega industrialca in založnika Dragotina Hribarja, in je v imenu dedičev upravljal tri milijone dinarjev, namenjene za gradnjo Hribarjeve družinske grobnice. Ta sredstva je preusmeril v gradnjo Moderne galerije. Hkrati je v Beogradu izposloval, da so parcelo nasproti pravoslavne cerkve v Ljubljani namenili za »Umetnostni dom«. Povabil je mladega in že izstopajočega arhitekta Ravnikarja, naj pod okriljem mojstra Plečnika zasnuje projekt. Plečnik ni bil navdušen nad moderno in še manj nad sodobno umetnostjo, stavbo je želel zasnovati monumentalno. Ravnikarjevo razmišljanje in predlog, ki je bil v zasnovi preprostejši in bolj funkcionalen, sta Izidorja Cankarja bolj prepričala. »Oglato mi je ljubše,« je zaupal Ravnikarju, »Plečnika ne vidim več kot avtorja projekta.« Cankar je zagovarjal Ravnikarjev projekt pred Plečnikovim in dosegel, da je decembra 1937 mladi arhitekt dobil polna pooblastila za načrtovanje in nadzor izvedbe stavbe Moderne galerije. Cankar je odšel za kulturnega atašeja v Argentino, nastopila je vojna, gradnja je bila končana šele ob koncu štiridesetih let.
Moderna stavba s svojo burno zgodovino nastajanja je Ljubljano dopolnila kot urbano prestolnico, v koraku s časom in sodobnimi umetnostnimi tokovi.
Desetletja kasneje, leta 2011, so instituciji Moderne galerije (MG), namenjeni moderni umetnosti, pridružili še novozgrajeno stavbo, Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ki je namenjen 21. stoletju, torej aktualni umetniški produkciji in zbirkam sodobne umetnosti. Nastala je povezava MG+MSUM. Institucija združuje dva objekta, ki ne glede na kakovost arhitekture skupaj zagotavljata močno priložnost za pozicijo umetnosti v prostoru, tako fizičnem kot mentalnem.
Če je Moderna galerija arhitekturni presežek, je Muzej sodobne umetnosti, ki obsega prenovljeno Belgijsko vojašnico in novi prizidek v zasnovi biroja Groleger arhitekti, bistveno manj posrečen. Nagnjena, previsna betonska fasada ne ustvarja privlačnega prostora za občinstvo, sugerira zaprtost institucije in usmerjenost vase, problematična pa je že osnovna tehnikalija zgradbe. Nagnjenost sten namreč ne omogoča obešanja slik in umetniških artefaktov, zato so arhitekti v zunanji previsni obod vstavili še en objekt, notranji »white cube«, kar je izvedbo precej podražilo in kaže na nesmiselnost zasnove, ki je podrejena zgolj formi (a ne doseže učinka), ne pa tudi vsebini. Notranji trg, ki ga tvori kare muzejskih institucij in je bil zamišljen kot javni prostor po vzoru dunajskega Museumsquartirja, kljub številnim tematskim delavnicam in pobudam ni nikoli zaživel – kavarna na karejskem robu, orientirana proti mestu, pa je vedno polna.
Pri stavbi Moderne galerije je jasno (pa čeprav manj znano), da je za njeno zgraditev osebno soodgovoren Izidor Cankar. Priskrbel je zemljišče, mecenska sredstva in izbral arhitekta ter se vseskozi zavzemal za projekt. Pri gradnji Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi so ta razmerja manj jasna. Odgovornost za projekt je razpršena na več institucij. Pri Moderni galeriji sta tekmovala dva najboljša arhitekta tistega časa, pri MSUM je izbor potekal brez javnega natečaja, ki je sodobni poligon za iskanje najboljše arhitekture.
Vodenje MG+MSUM ima kljub številnim dosežkom in mednarodni prepoznavnosti še nekaj neizkoriščenih potencialov, za uresničitev katerih so potrebni pogum, vizija in osebna odgovornost. Prav zdaj institucija po neuspelem prvem razpisu išče novega direktorja. Rok za prijavo je potekel pred nekaj dnevi. Novo vodstvo čakajo pomembni izzivi: s premišljeno izbranimi in kuriranimi razstavami še bolj nagovoriti publiko, privabiti tudi mednarodno občinstvo, izbirati in podpirati najboljše umetnike, oživiti program MSUM, spodbujati vpetost umetnosti v okolje in zavest ljudi, sodelovati pri izobraževanju občinstva in generirati pri nas zapostavljeni in skoraj neobstoječi umetniški trg.
Umetnost ni prostor za predsodke in enoznačne odgovore. Nastanek Moderne galerije ni bil samoumeven, ampak so si zanj prizadevali ljudje širokih duhov, ki so vsak po svoje presegali svoj čas in prostor. Upam, da tudi izbira novega vodstva Moderne galerije ne bo samoumevna posledica te ali one politične agende.
Napisala: Nina Granda
Kolumna je bila objavljena v časniku Delo 24. junija 2020.
