Pred kratkim smo na spletu objavili komentar Mojce Pišek, ki ga lahko berete na tej povezavi. Članku je naslov »Zadrega s protesti« in je, sodeč po burnih odzivih, dregnil v marsikatero kulturniško zadrego. Avtorica se preizprašuje o smiselnosti protestov kulturnikov, ki so se pojavili ob nastopu nove vlade. So zahteve dovolj jasno definirane? Je boj protestnikov dovolj dobro usmerjen? Seže skrb kulturne scene dlje od skrbi za lastne privilegije? Bistvo zapisa je klic k še močnejšemu povezovanju, sodelovanju in solidarnosti, res pa je tudi, da zapis od kulturne scene pričakuje nekaj samouvida.
Po objavi so se na revijo (na različnih profilih na Facebooku in v sporočilih) zlili burni odzivi prizadetih kulturnikov. Porodilo se je nekaj zanimivih preizpraševanj, pogovorov, ki bodo, morda, doprinesli h končni artikulaciji zahtev. Nekaj odzivov pa je bilo tako neartikuliranih in žolčnih, da je bilo težko presoditi, s katere strani slovenskega javnega prostora so prišli. Namesto argumentov se je marsikateri kulturni ustvarjalec zadovoljil z žaljivim medmetom. Poleg žaljivk se je po spletnih omrežjih po objavi članka pojavilo tudi nekaj opravljanja: da so se »stvari pri reviji spremenile«, da je »odnos do bralcev drugačen«. Naj takoj razčistimo, da nič od tega ni res; uredništvo je takšno kot vedno, bralcem pa poskušamo kot doslej odpirati čim bolj raznolike, argumentirane in smiselne poglede. Outsider je pluralen medij (dopuščanje izmenjave različnih stališč relevantnih oseb je osnova javnega prostora in upam, da ne bo obveljalo, da je pluralnost nekaj zastarelega). Pogosto se stališča članov uredniškega sveta zelo razlikujejo in le skozi spoštljiv dialog lahko te razlike sobivajo skupaj in odpirajo nove konstruktivne rešitve. Kot urednica sem različnih tehtnih mnenj vesela, čeprav mi včasih niso blizu, a odpirajo polemike ali širijo poglede.
Ko iščem razlage za boljše razumevanje sveta, se najraje obrnem po mnenje k znanosti, ki raziskuje družbo. Zakaj v zadnjem času tako pogosto zasledim, da mnenje, le malce drugačno od prevladujoče kulturniške enotnosti, sproži tako burne odzive?
Psihoterapevtka dr. Polona Matjan Štuhec v prispevku, ki ga je pripravila Pia Prezelj in bo kmalu izšel v novi številki Outsiderja, na vprašanje o razmerju posameznika med individualnostjo in skupnostjo pravi:
Število ljudi močno vpliva na psihološko funkcioniranje; posameznik sam doživlja in deluje drugače, kakor bi doživljal v manjši ali večji skupini, v množici. Z naraščanjem števila ljudi se spreminja način mišljenja in čustvovanja – v odnosu z drugim mislimo najlažje in čustvovanje kontroliramo najbolj, z naraščanjem števila ljudi pa se zmožnost preudarnega mišljenja prične izgubljati. V množici je posameznik nezmožen razmišljati, ob tem pa narašča intenzivnost čustvovanja, evforije, navdušenja, strahu, sovraštva, intenzivnih oblik čutenja. Skupine pa poleg tega definira tudi to, da se identiteta članov ene skupine v veliki meri gradi na razlikovanju od druge, v izbranega drugega pa pričnejo usmerjati tiste lastnosti, ki jih pri sebi ne marajo in nočejo videti.
Skrajni stališči sta si v pristopih nevede tako podobni, da lahko v enem prepoznamo odsev drugega. Tudi javni poziv k odjavi naročnine na revijo je po objavi članka sledil na Facebooku, ker se menda nismo dovolj jasno pozicionirali v političnem boju … Hm, kaj nismo nečesa podobnega že videli pred nekaj dnevi, nekje na drugi strani, ko je nekdo zapisal kritično stališče?
Outsider nikoli ni bil le plaforma za tiste, s katerimi se uredništvo v celoti in brezpogojno strinja, ampak je vedno prostor za izražanje raznovrstnih stališč in idej. Minimalni uredniški pogoj pa je, da so članki tehtni, dostojni in dobro napisani.
Nina Granda
Naslovna slika: M. C. Escher, Čudežno ogledalo, 1946
