V času mojega študija na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani nas je profesor Ocvirk, po vzoru Plečnikove študijske ekskurzije, peljal v Italijo. Poudarek vsakoletne ekskurzije je bila renesančna arhitektura, ki je globoko in za vse življenje zaznamovala tudi Plečnika. Ko smo v Firencah skicirali mogočno stolnico (Duomo di Firenze), s še danes največjo opečnato kupolo na svetu, ki jo je zasnoval arhitekt Brunelleschi, je profesor resignirano dejal: »Samo poglejte, kaj so zgradili, da bi proslavili svojo republiko — mi pa zmoremo samo tisti drog za zastavo na Trgu republike, v čast samostojni državi!«
Še danes, po več kot trideset letih samostojnosti, je ta drog edina arhitekturna obeležitev veličastnega trenutka enotnosti: 23. decembra 1990, so na plebiscitu volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«— in naša skupnost se je zgodovinsko poenotila. Kar 95% volivcev, ki so oddali svoj glas, je glasovalo: »za«. Izid je zavezoval slovensko politično oblast, da v pol leta uresniči plebiscitarno odločitev. (Dr. Jože Pučnik, link) Živo se spominjam evforije in veselja v zgoščenem času osamosvajanja. Pri tem se nanašam na svoj lastni spomin iz otroštva, v grajenem prostoru prestolnice namreč ta dogodek ni obeleževan.
Lastnost arhitekture je, da presega prostor in čas, v katerem je bila ustvarjena — da seže onkraj obstoječega — in tako lahko ustvarja lasten svet. Takšen agens zaznamuje Plečnikovo arhitekturo, še posebej del, ki mu rečemo »Plečnikova Ljubljana«. Gradil jo je programsko. Iz province je ustvaril narodno prestolnico. V medvojnem obdobju, ko je bila zgrajena večina Plečnikovih potez Ljubljane, je namreč slovenski narod prvič zadihal samostojno (čeprav v mednacionalni povezavi – kraljevini – južnoslovanskih narodov). Želel je zgraditi vse, česar naši predniki niso: vse ključne objekte, ki definirajo narod. Pri tem je bil tako velikopotezen, da si je za vzor izbral nič manj kot antične Atene, rojstni kraj demokracije. Vrhunec je dosegel s parlamentom, ki ga je poimenoval Katedrala svobode, ki pa žal ni bil nikoli zgrajen.
Sodobne stavbe ali obeležja, ki bi proslavil slovensko neodvisnost in demokratično državnost, žal nimamo. V duhu sedanjega časa to ni nič čudnega. Morda zato, ker je možnost poenotenja za skupni cilj izginila, okrepili pa so se notranji boji in delitve, ki jih mladi zavzeto prevzemajo od prejšnjih generacij. Družba, katere temeljna vrednota je (globoko) sovraštvo do drugega sodržavljana, ni perspektivna družba. Tako se zdaj več generacij bori proti notranjim sovražnikom. Ali je sploh še mogoče videti našo družbo izven tega vsiljenega boja? Je še mogoče preseči zatečeno stanje in izstopiti ven iz zgodovinsko-časovne zanke? Ti notranji konflikti so od zunaj videti popolnoma nesmiselni, nerazumljivi in neproduktivni.
Če je država na začetku veljala za uspešno, ko nas je poenotil skupni cilj — po osamosvojitvi priključitev v EU in NATO, ki sta se zgodila leta 2004 — cilja zdaj ni več, ne ponudi ga ne politika, ne civilna družba, in razvojno nas prehitevajo države, ki smo jim bili nekoč vzor. Kaj pa referendumi kot skupen cilj, to je vendar najvišji izraz demokracije, bo morda kdo pomislil? Vendar, če smo prisluhnili militantni retoriki, ni šlo za demokratično spoštljivo nestrinjanje, ampak za bitko, vojno in obračun.
Osamosvojitev ni zgolj točka v času, ki se je zgodila in minila. Osamosvojitev je proces, ki še vedno traja. Ni vprašanje le, ali smo si osamosvojitev izborili, vprašanje je tudi, kaj z njo počnemo.
Zato je razmislek, kako lahko s sodobno arhitekturo obležimo osnovo naše družbe, povsem na mestu. Ali je muzej edina primerna oblika obeležitve nečesa tako temeljnega?
Skladno s tem se mi zdi danes (ni pa nujno, da bi tako ostalo za vedno) zanimiva možnost, da bi poleg arhitekture, ki predstavlja statično točko, obeležili s krajinsko arhitekturo, ki predstavlja proces. Park ni statična točka, ampak je živ, vključujoč in spremenljiv prostorski proces. Zeleni park namesto novogradnje bi med drugim sporočal, da smo sodobna, ekološko usmerjena država, ki ceni svojo krajino in naravne vire in skrbno čuva svoj prostor.
Nenazadnje v Ljubljani že imamo lep spomenik v obliki zelene urbanistične poteze. To je POT, 33-kilometrska sprehajalna pot ob nekdanji žici, s katero je med vojno okupatorska vojska ogradila Ljubljano. Spomenik, ki ni skulptura, ampak edinstvena urbanistično-krajinska poteza, ki spodbuja druženje in aktivnost ljudi v lepem in raznolikem ambientu. Poleg tega pot prispeva k dostopnosti različnih krajev mesta. Tudi iz današnje perspektive zelo sodobna ureditev, v skladu z zelenim razvojem mesta, in močan gradnik identitete.
Lokacija Parka osamosvojitve se ponuja kar sama. Ena od redkih skupnih točk obeh političnih polov in celo arhitekturne stroke je, da bi bilo treba prenoviti Plečnikov stadion in ga ohraniti v izvirni obliki. Današnja vladna pozicija je pred kakšnim letom dni organizirala zasedanja Sveta za kulturo prav na to temo in s pozivom takratni vladi, naj odkupi stadion. In kmalu po tem je takratni minister za kulturo preprečil izdajo gradbenega dovoljenja za obsežne dozidave, ki bo nedvomno okrnile originalno strukturo.
Zdaj ima vladna stranka odločevalsko moč v svojih rokah in lahko izvede tisto, kar je sama jasno zahtevala od prejšnjih odločevalcev. Upam, da izjava ministrice za kulturo, da v naslednjih dveh letih ni denarja za to, ni dokončna odločitev.
Če bi država odkupila Plečnikov stadion, bi tam lahko naredili park, posvečen osamosvojitvi. Tako bi ta svetla točka enotnosti dobila unikatno obeležje, povezano z zgodovino, presežno kulturo in sodobno usmeritvijo naše lepe, zelene države. Park bi simboliziral sožitje različnosti in proces v času.
Nina Granda
Foto: Janez Zalaznik
Kolumna je bila novembra 2022 objavljena v časniku Delo
