Akademija je srčika rojevanja, razvijanja in negovanja kakovostne ustvarjalnosti in lokalnega talenta. Razumemo jo kot točko, kjer se z roko v roki krepita znanost in umetnost. Predstavljamo si jo kot odprto, navdihujoče in pretočno okolje, v katerem poteka živahna izmenjava idej, znanj in izkušenj. Je preprosto nekaj, na kar želimo prebivalci prestolnice pokazati s ponosom, rekoč: »To je prostor, kjer se rojevajo nove generacije naših domačih umetnikov.« Vprašanje na tej točki pa niti ni, ali bi na akademijo pokazali s ponosom, temveč, ali sploh veste, v katero smer pokazati? Oziroma, bolje rečeno, v katere tri smeri?

Tako je. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je že vse od ustanovitve razpeta med več prostori delovanja. Trenutno deluje na treh lokacijah, v preteklosti pa jih je bilo celo pet. Na Erjavčevi 23 domujeta oddelka za slikarstvo in kiparstvo ter uprava, na Dolenjski cesti 83 so trije oddelki za oblikovanje (industrijsko oblikovanje, oblikovanje vizualnih komunikacij in unikatno oblikovanje), Tobačno 5 pa zaseda restavratorstvo in konservatorstvo ter oddelek za video, animacijo in nove medije.

Razcepljenost akademije je na prvem mestu povsem logistična težava, ki se kaže vsak dan znova. Študentje in profesorji izgubljajo ure na poti – ne le predavalnice, tudi delavnice in specializirani stroji so raztreseni po različnih lokacijah institucije. Knjižnica je razdeljena na dve enoti, manjkajo pa tudi skupni razstavni prostori, prostori izmenjave, druženja. Tri lokacije ALUO ne predstavljajo le logistične zadrege. Namesto da bi prostori združevali, ti poglabljajo globel med različnimi oddelki akademije. Študenti se med seboj poznajo le znotraj svojega oddelka, gibljejo, ustvarjajo in razvijajo se v ločenih prostorih, brez skupnega utripa. Tako je krepitev interdisciplinarnosti, ki jo politika in izobraževalni sistem v zadnjem desetletju izrazito poudarja, v praksi izrazito otežena.

Manjka tisti osrednji atrij, kjer bi se naključno srečala industrijska oblikovalka in grafik, kjer bi restavrator delil mizo z video umetnico. Manjka prostor, ki bi omogočal, da se umetnost dogaja tudi med vrati, na stopnicah, ob kavi. Prostorska razdrobljenost akademije rahlja občutek pripadnosti in skupne identitete – če akademija obstaja kot skupnost, je to prostoru navkljub in ne zaradi njega.

Trideset let iskanja

skupnega doma

Prizadevanja za pridobitev enotnega, skupnega prostora ALUO niso novost, trajajo namreč že več kot tri desetletja, ki so jih zaznamovali padli projekti in prelomljene obljube. Ideja o skupni stavbi treh umetniških akademij Univerze v Ljubljani se je prvič resno pojavila že leta 1946, takoj po vojni. Po letu 2004 so se prizadevanja nadaljevala z urbanistično-arhitekturnimi natečaji, ki so vodili do konkretnih projektov za območje nekdanje vojašnice ob Roški cesti. Leta 2016 je nastala še ena resnejša natečajna rešitev – rekonstrukcija in dozidava obstoječe stavbe na Erjavčevi 23 –, vendar je bila realizacija onemogočena zaradi premajhnega območja, ki ni preneslo umestitve celotnega programa pod eno streho. Sledili so še poskusi skupne hiše treh akademij (z Akademijo za glasbo in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo), ki so se končali z razočaranjem, ko je politika idejo zopet opustila. Danes je favorit v igri za gradnjo nove akademije zopet prostor Roške, objubljeni občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) pa je zaenkrat obstal v času. 

Nova akademija se načrtuje in »gradi« že od devetdesetih let naprej; konkretnega odgovora, zakaj novega doma institucija še nima, pa ni. Ostajajo zgolj predvidevanja, da projekt vedno znova zaustavlja birokratska inertnost in pomanjkanje resnične politične volje. Bivši dekan ALUO, profesor Alen Ožbolt, posrečeno povzema: »Trideset let pozneje je parcela ob Roški cesti še vedno parkirišče za avtomobile namesto parkirišče za ideje, umetnine in prostor za ustvarjalne ljudi!« Prav v to praznino, v to dolgotrajno odsotnost, v ta ne-prostor, je junija 2025 vstopila Utopična akademija.

Umetniška gesta kot

poziv k ukrepu

Utopična akademija se je odvila kot kolektivna umetniška gesta in kot eden izmed treh glavnih dogodkov, ki so letošnje leto zaznamovali praznovanje osemdesetletnice ALUO. 

Na praznem zemljišču ob Roški cesti, kjer naj bi nekoč stala nova stavba akademije, se je zbralo več kot petsto ljudi. Študenti, profesorji, nekdanji in sedanji, so stopili v bel pravokotnik, ki je orisal prazno polje, kjer naj bi nekoč stala obljubljena akademija. S svojimi telesi so zapolnili tloris stavbe, ki to še ni. Gesto so obeležili z analogno veliko formatno kamero, ustvarili skupinski portret in dokumentirali trenutek v času, ko si je ALUO simbolično prisvojila, okupirala in začasno naselila obljubljeno parcelo na Roški.

Kolektivna umetniška gesta je odpirla nove razsežnosti pojmovanja ALUO kot entitete, ki deluje onkraj okvirov izobraževalne institucije – deluje kot živ organizem in umetniški kolektiv s skupno identiteto ter z (jasnim) enotnim sporočilom. Dogodek Utopične akademije v umetniškem kontekstu tako razumemo kot happening, v katerem udeleženci postanejo medij za družbeno kritiko in transformacijo. Znameniti performativni umetnik Joseph Beuys je v okviru koncepta »socialne skulpture« razlagal, da je umetnik prav vsakdo, ki s svojimi dejanji oblikuje družbo. Utopična akademija je ravno to. Socialna skulptura. Je petsto teles, ki si skupaj prisvajajo obljubljen prostor.

Prisvajanje Roške se pravzaprav ni začelo – in upajmo, da se tudi ne bo končalo – z enkratnim dogodkom Utopične akademije. V preteklem letu so študenti iz različnih oddelkov parcelo obiskovali podnevi in ponoči, ob različnih letnih časih, v dežju in snegu, tako pa so jo postopoma spoznavali, mapirali, ponotranjali in jo skušali udomačiti. Niso le osvajali, temveč prostor vskravali z vsemi odprtimi čuti. Postali so aktivni soustvarjalci, ki so s svojo prisotnostjo in ozaveščanjem prostora razvili tudi lastne projekcije prihodnje akademije. Povabljeni so bili k aktivnemu vključevanju v načrtovanje ter izražanje potreb in želja za prostor, ki se ga na koncu ne snuje za nikogar drugega kot zanje. Tako je celotna skupnost ALUO skozi leta nerealizacije projekta na Roški postopoma začela graditi most med sedanjim ne-prostorom in projekcijami prihodnjega prostora.

Prostor kot ne-prostor in arhitektura kot ne-arhitektura

Stavba nove akademije, ki je v objektivnem smislu še ni, idejno že dolgo časa naseljuje točno določen prostor – Roško. Kljub temu, tudi ta ostaja izmuzljiv in neopredeljen. Roško bi na prvi pogled lahko primerjali s klasičnim Augéjevim ne-prostorom: gre za nedokončano parcelo brez dodeljene funkcije, ki predstavlja prehodno cono med nekdanjo vojašnico in bodočo gradnjo, kraj, kjer se ljudje le začasno zadržujejo ali parkirajo. Podobnost se vendarle s tem tudi konča. Za razliko od Augéjevih prostorov brez identitete in brez organskih odnosov, Roška že dolgo časa ni resnično prazna. Kljub odsotnosti dejanske zgradbe in otipljivih načrtov je za razliko od Augéjevih arhitektur ta prostor nosilec močne identitete, saj v sebi nosi sledi zgodovine, kot tudi kolektivne projekcije prihodnosti. Če že iščemo teoretski okvir, je Roška veliko bližje Lefebvrejevemu »prostoru reprezentacij«, saj je skozi čas postala vse prej kot vakuum. Je prostor poln potenciala, ki ga polnijo ideje, projekcije in skupnost.

Najsi bo to zgolj produkt utopičnih želja, kolektivni um ALUO že snuje prav otipljive projekcije za svoj novi dom na Roški. Stavba, ki si jo zamišljajo na akademiji, ni le rešitev prostorske stiske, temveč predstavlja celovito preobrazbo in nadgradnjo delovanja akademije. V mislih imajo trajnostno arhitekturo z leseno preobleko, s sončno elektrarno in zeleno streho. Notranji prostori bodo sledili raznolikim potrebam vseh oddelkov, vključujoč razstavne prostore, delavnice, ateljeje, predavalnice, depoje, upravne prostore, knjižnico, menzo in kavarno. Med obveznimi zunanjimi elementi bodo skupni atrij, park in odprta vstopna ploščad, ki bodo imeli povezovalno funkcijo med oddelki, hkrati pa bodo služili kot razstavišče in prostor za priredive.

V Ljubljani se v zadnjih desetletjih gradi na veliko; mesto raste z novimi športnimi objekti, nakupovalnimi središči, stanovanjskimi soseskami in poslovnimi stavbami. V tem valu razvoja osemdeset let stara Akademija za likovno umetnost in oblikovanje še vedno čaka na svoj enotni dom, kar nedvomno odraža trenutne družbene in politične prioritete. Medtem ko so v številnih evropskih prestolnicah, od Dunaja in Helsinkov do Budimpešte in Zagreba, umetniške akademije v zadnjih letih pridobile nove (ali vsaj prenovljene) sodobne prostore, ki delujejo kot kulturni inkubatorji, se ALUO še vedno nemočno prestopa na stranskem tiru.

Kljub očitni politični marginalizaciji in ignoranci osrednje slovenske izobraževalne institucije z osemdeset let trajajočo tradicijo, ALUO s svojim družbeno-kritičnim udejstvovanjem, akcijami in glasnimi umetniškimi gestami, kakršna je bila tudi Utopična akademija, zavzema vse prej kot pasivno pozicijo v slovenskem kulturnem prostoru. Utopične akademije zato nikakor ne razumite kot le še ene umetniške geste, ki bi bila sama sebi namen. Razumite jo kot potrpežljiv, a vztrajen poziv k premiku iz utopičnega v realno.

Nova akademija nad glavo še nima strehe in nima zidov, ki bi opredeljevali njene prostore. Ne sestoji iz lesa, kovine, betona ali kakršnegakoli drugega otipljivega materiala. Ne gradijo je zidaki, temveč telesa, odnosi in nevidne projekcije. Vsemu navkljub jo razumemo kot arhitekturo. Morda še ni otipljiva in ni vidna, vendar je že danes glasna in živa.

Lucija Laura Schwarzbartl, predsednica študentskega sveta ALUO, Univerze v Ljubljani, in predstavnica kiparskega oddelka, je ob priložnosti osemdesetletnice delila odgovore študentov na vprašanje: »Kakšno akademijo si želiš?«

Odgovorili so z:

»Večjo, boljšo, mogočnejšo, močnejšo, srečnejšo.«

»Dlje odprto.«

»Želim si več.«

»Tako, k je za vikend odprta.«

»Tako, ki ima svojo galerijo.«

»Da bi se povezoval in skupi družl, mal bl united, #united.«

»S hrano.«

»Menza nujno.«

»Modularno.«

»Eno, k ne razpada.«

»Sončno, svežo, lahkotno.«

”Lepo.«

”Skupnostno, celovito.«

– Študenti ALUO

Napisala: Pia Miklič

Foto: Utopična akademija

Nastanek članka je sofinanciralo ministrstvo za kulturo.