Dvojezicni-pesniski-dogodek-Gorica-v-verzih-foto-David-Verlic-ps
Anja Mugerli: (Nova) Gorica kot literarni prostor

Nova Gorica meji na italijansko Gorico in je najmlajše slovensko mesto. Zgodovina njenega nastanka se je začela pisati neposredno po koncu druge svetovne vojne na Primorskem, ko je Gorica s podpisom Pariške mirovne pogodbe dokončno pripadla Italiji, severna Primorska pa je posledično ostala brez političnega, kulturnega in gospodarskega središča. Graditi so jo začeli leta 1947, že takoj na začetku pa jo je odločilno zaznamovala meja, ki je tekla med obema Goricama. Ob meji in zaradi nje so se pletle zgodbe ločenih družin, o katerih med drugim v svojih dokumentarnih filmih pripovedujeta režiserki Anja Medved in Nadja Velušček. Prebivalci Nove Gorice so čez mejo hodili po nakupih in iz Gorice »prešvercali« vse, od kave do kavbojk; ta čas zelo dobro prikaže Muzejska zbirka Pristava Goriškega muzeja, kjer si lahko ogledamo razstavo Na šverc! Po tem, ko je z vstopom Slovenije v Evropsko unijo državna meja med obema mestoma padla, so mejo znova postavili leta 2020, ob izbruhu pandemije covida-19. Kot zelo dobro pove režiserka Anja Medved, Nova Gorica »[n]ima zgodovine, ima pa zgodbo« (Delo, 15. 7. 2011). Zdi se, da sta obe Gorici še najbolj povezani ravno skozi zgodbe, ki kar čakajo, da jih nekdo zapiše. Kot pisateljico, ki živi in ustvarja v Novi Gorici, celo življenje pa sem tudi v stiku s sosednjo Gorico, me je zanimalo, kakšen literarni prostor je Nova Gorica, hkrati z njo pa tudi Gorica.

Leta 2011 smo na Mostovni v Novi Gorici organizirali pesniški natečaj Gorica v verzih/Gorizia nei versi, s katerim smo povabili avtorje z obeh strani meje, tako slovensko kot italijansko govoreče oziroma pišoče, naj nam pošljejo svoje pesmi, ki govorijo o našem/njihovem mestu oziroma, kot je danes v rabi, somestju. Odziv je presegel pričakovanja, prispelo je veliko pesmi, mnoge so bile zelo kvalitetne. Dogodek, na katerem smo pesmi razstavili v Čitalnici Babel, je bil v znamenju dveh jezikov, predvsem pa ljudi, ki jim njihovo mesto nekaj pomeni, kar je bilo jasno zaznati ob branju njihovih pesmi. (Slika 1: Dvojezični pesniški dogodek Gorica v verzih/Gorizia nei versi.) Nanj sem se spomnila, ko je Nova Gorica skupaj z Gorico prejela naziv evropska prestolnica kulture 2025.

Všeč mi je ideja moje dobre kolegice, ki, preden odpotuje v mesto, v katerem še ni bila, namesto po turističnih vodičih poseže po kakšnem romanu, ki se v dotičnem mestu dogaja. Alojzija Zupan Sosič meni, da je v sodobnem romanu prostor v primerjavi s kategorijo časa trdnejša pripovedna prvina. Dejstvo je, da mesta, ki v knjigah postanejo prostor dogajanja ali pa celo eden izmed protagonistov, doživljamo drugače, kot če o njih prebiramo včasih suhoparne podatke v turističnih vodičih. Gaston Bachelard v knjigi Poetika prostora zapiše, da prostor, »ki ga je popadla domišljija, ne more ostati brezbrižen prostor, prepuščen geometrovi meri«, in nadaljuje, da je tak prostor doživet, a »ne v svoji dejanskosti, ampak z vsemi pristranskostmi domišljije. Še posebej pa – vedno privlači« (Bachelard, 1998, 26). Literatura nedvomno zaznamuje naše doživljanje nekega mesta. V Dublin ne moremo, ne da bi pred nami vstali prizori iz Joyceovih Dublinčanov, London kot literarni prostor sta med drugimi zagotovo zaznamovala Dickens in Shakespeare, Neapelj italijanska pisateljica, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante itd. Če nam branje knjige, ki se dogaja v določenem (tujem) mestu, daje iluzoren občutek njegove domačnosti, je izkušnja, ko beremo o kraju, od koder prihajamo, drugačna. Občutek domačnosti tu ni namišljen, saj dobro poznamo mestne ulice, stavbe, posebnosti in posebneže.

Prva skupna razglednica obeh Goric (objavljeno z dovoljenjem Kulturnega doma Nova Gorica in KIT Nova Gorica)

Gorica, zaradi milega podnebja in čudovitih parkov v preteklosti imenovana tudi habsburška Nica, se je skozi leta znašla v številnih leposlovnih delih, napisanih v različnih jezikih: slovenščini, italijanščini, nemščini in furlanščini, torej v jezikih, ki so (bili) s tem prostorom tesno povezani, pa tudi v angleščini in francoščini. Antonella Gallarotti, bibliotekarka in avtorica, je sestavila seznam proznih del, ki govorijo o Gorici, in jih glede na obdobja razdelila na srednjeveška, na dela iz štiridesetih, petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let, nato pa še na dela, ki so nastala med prvo svetovno vojno in po njej, med drugo svetovno vojno, v času železne zavese, in dela, ki so nastala, odkar med Gorico in Novo Gorico ni več meje. Gallarotti se je pri tem omejila na prozna dela, med katerimi je večina avtorjev tujih, nekaj pa jih je tudi slovenskih (za podrobnejši pregled vseh literarnih del si lahko ogledate spletno stran: https://www.isontina.beniculturali.it/it/486/luoghi-letterari). Izčrpen izbor slovenskih avtorjev sicer lahko najdemo v antologiji poezije in proze, ki je leta 1996 izšla pod naslovom Gorica v slovenski književnosti in jo je uredila Lojzka Bratuž. Med sedeminštiridesetimi izbranimi avtorji najdemo Franceta Bevka, Andreja Budala, Damirja Feigla (po katerem je poimenovana slovenska knjižnica v Gorici), Alojza Gradnika, Simona Gregorčiča, Srečka Kosovela, Mimi Malenšek, Pavlo Medvešček, Borisa Pahorja, Dušana Pirjevca, Ivana Preglja, Zoro Saksida, Ljubko Šorli in mnoge druge (spomenike nekaterih izmed njih najdemo v Novi Gorici, večino na t. i. aleji slavnih na Erjavčevi ulici). Kot v uvodniku ugotavlja urednica Lojzka Bratuž, je domišljijskih zgodb malo, pri večini je središčni motiv narodnostno vprašanje. »Za starejša obdobja se tako pesniki kot pisatelji opirajo na zgodovinska dejstva in vire, v novejšem času pa mnogi pripovedujejo, kar so sami doživeli, zato imajo njihovi spisi tudi pričevalno vrednost« (Bratuž, 1996, 27). Medtem ko v proznih besedilih mnogi avtorji črpajo iz osebnih spominov, pesmi motivno raznolikost na temo Gorice razširjajo. Prostora v mestu, ki se v tekstih najpogosteje pojavljata, sta Travnik, predvsem kot prizorišče sklepnega dejanja tolminskega punta iz leta 1713, in goriški grad kot srce mesta, zatem pa še Kostanjevica in Soča.

Glede na to, da je izbor nastal leta 1996, v njem seveda ne najdemo avtorjev, ki ustvarjajo v sedanjem času. Med njimi velja omeniti denimo Primoža Sturmana, ki je leta 2018 izdal zbirko kratkih zgodb z intrigantnim naslovom Gorica je naša, v katerih pomembno vlogo igra meja. Gorico najdemo tudi v naslovu zbirke kratke proze Les Goriciennes (2016), v kateri se Darinka Kozinc, tako kot že v svojih prejšnjih knjigah, loteva tematike aleksandrink, mladih žensk, ki so med drugim tudi iz Goriške odhajale v Egipt, da bi lahko preživljale svoje družine, in ki predstavljajo simbol ženske emigracije. O Gorici, oziroma natančneje o meji, piše tudi pesnik David Bandelj. Na literarnem večeru z Matejo Gomboc, ki je lani novembra potekal v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pri Gorici, pa je avtorica povedala, da trenutno nastaja roman o Gorici, v katerem kot protagonistka nastopa – Gorica in ki govori o meji oziroma družini, ločeni zaradi nje. Medtem ko se omenjeni avtorji obračajo k preteklosti in se vsak na svoj način ukvarja z mejo, se kriminalni roman italijanske avtorice Elene De Vecchi Stanca morta (2016) in njegovo nadaljevanje Papir (2016) – z izjemo zgodovinskega skoka v čas aleksandrink – dogajata v sedanjem času, in sicer je fabula postavljena v goriško somestje, saj pri raziskovanju umora združita moči goriški in novogoriški policijski inšpektor. V romanu Stanca morta se velikokrat pojavi tudi slovenščina, med drugim v odlomku, ki opisuje, kako se komisar z juga Italije po Youtubu uči slovenskega jezika. V sedanji čas je umeščena tudi knjiga italijanskega avtorja Giovannija Fierra z naslovom Di questa città. Dieci storie on off (2022). Tekste, obogatene z ilustracijami, pod katere se podpisuje Nicola Montemorra, zaznamuje pogled razmišljujočega in družbenokritičnega opazovalca. Knjiga je izšla kot del projekta Evropska prestolnica kulture 2025 in lahko se nadejamo, da bo takšnih del, povezanih z Gorico, v prihodnje oziroma s približevanjem letnici 2025 gotovo še nekaj izšlo. Kako pa je z Novo Gorico?

Novo Gorico je slutiti v nekaterih pesmih iz pesniške zbirke Narekovano iz postelje (2011) Ivane Komel. Pojavi se v pesmi Ime mi je Veronika (2011) istoimenske zbirke Tomislava Vrečarja. V Novo Gorico je Mirt Komel umestil svoj detektivski roman Detektiv Dante; v sklopu knjižnega festivala Mesto knjige septembra 2022 je pisatelj organiziral tudi pohod po lokacijah, ki so opisane v knjigi, in na ta način obogatil bralsko izkušnjo. (Slika: Po poteh kriminalnega romana Detektiv Dante.) Če v Komelovem romanu Nova Gorica zavzema vlogo prostora v sedanjem času, v omenjenih pesmih mesto nastopa kot prostor spominjanja oziroma odraščanja. Med omenjenimi teksti bi težko potegnili neke vzporednice. Podobno se je pokazalo tudi pri literarnem natečaju novogoriške območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti leta 2017, ob sedemdesetletnici Nove Gorice, v katerem so avtorje pozvali, naj pošljejo zgodbe, ki se dogajajo v Novi Gorici. Med vsemi prispelimi zgodbami je zmagovalno prvo mesto pripadlo Plošči za dva Magde Vremec Ragusi, ki je bila še z nekaterimi drugimi objavljena v zborniku z naslovom Mesto, pri katerem sem sodelovala kot sourednica. Kot je v uvodniku zbornika ugotavljala urednica Polona Abram, je bila za bero literarnih tekstov značilna njihova raznolikost, saj so se ukvarjali z različnimi tematikami, med drugim z nastankom samega mesta in mejo pa do osebnih zgodb, ki včasih presegajo meje resničnosti. Magda Vremec Ragusi se je k Novi Gorici vrnila tudi v zgodbi Metulj, objavljeni v literarni reviji November, ki je nastala novembra 2019 v Carinarnici na meji med obema mestoma. Zgodbo, ki jo zaznamuje pandemija koronavirusa, avtorica postavi v somestje, saj se zgodba dogaja tako v Novi Gorici kot Gorici, in v čas, ko je meja spet boleče zarezala v ta prostor.

Po poteh kriminalnega romana Mirta Komela Detektiv Dante (arhiv Mesta knjige, foto: Rebeka Bernetič)

Nova Gorica, mesto, ki naj bi sijalo preko meje, se zaradi svoje mladosti kot literarni prostor seveda (še) ne more kosati s svojo »dvojčico«, ne moremo pa reči, da je ne najdemo v nobenem literarnem tekstu. Že v uporabi pogojnika v sloganu, ki je spremljal njeno gradnjo, je slutiti variacije zgodb, ki bi lahko nanj odgovorile. Ali Nova Gorica danes sije čez mejo? Bo morda zasijala leta 2025? Zakaj bi Nova Gorica pravzaprav morala postati (tudi) literarni prostor? Kot bi rekla poljska pisateljica Olga Tokarzcuk, fikcija je na nek način močnejša od resničnosti. Sama bi dodala, ker mesto z umetnostjo dobi dušo, večplastnost, prostor za kritičen pogled, pa tudi prostor za sanj(anj)e.

 

Napisala: Anja Mugerli
Naslovna slika: Dvojezični pesniški dogodek Gorica v verzih/Gorizia nei versi, 2011, foto: David Verlič

Viri:
Bachelard, Gaston (2001): Poetika prostora. Ljubljana: Študentska založba.
Bratuž, Lojzka (ur.) (1996): Gorica v slovenski književnosti: izbor poezije in proze. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Zupan Sosič, Alojzija (2017): Teorija pripovedi. Maribor: Litera.
https://www.isontina.beniculturali.it/it/486/luoghi-letterari (dostop: 7. 1. 2023).
https://old.delo.si/druzba/panorama/odkrivamo-novo-gorico-mesto-na-travniku-ima-celo-spovednico-za-tihotapske-pregrehe.html (dostop: 7. 1. 2023).

*

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Povezani članki