Tik pred koncem leta 2022 sem sprejela nenavadno novoletno zaobljubo. Sklenila sem, da si v prihajajočem letu ne bom izposojala knjig iz knjižnice. Poleg tega si novih knjig ne bom kupovala.

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste iz knjižnice prinesli domov kup knjig in niste vedeli, kje začeti, potem pa ste prebrali samo eno ali celo nobene? Ali da ste začeli brati eno od njih, se nekje na polovici ustavili in jo potem že morali vrniti? Meni se to dogaja kar naprej. Delam si dolge sezname knjig, ki si jih moram izposoditi, in ko knjige prinesem domov, nekako niso več tako zanimive kot takrat, ko sem jih napisala na seznam.

In medtem ko knjižnici vračam neprebrane knjige, se moja domača knjižnica širi: z romani v angleščini, naročenimi po spletu, pesniškimi zbirkami s knjižnih sejmov, knjigami, ki sem jih dobila za darilo ... Stare knjižne zbirke, kot so Sto romanov in Nobelovci, pa se zaradi moževe zbirateljske strasti vsako leto debelijo. A jih nihče zares ne prebira.

Te dni mineva leto dni, odkar sem se iz mesta preselila na podeželje. Moje življenje se je od tedaj precej spremenilo, predvsem zapravim manj časa za vožnjo v službo in nazaj. Poleg tega tu, v odmaknjeni vasi sredi gozdov, čez dan ni toliko motilcev kot v mestu: ne greš kar tako po službi po trgovinah ali s prijateljico na kavo. O izhodih na pijačo, v kino, gledališče dobro premisliš, ker se moraš do prvega večjega mesta peljati vsaj pol ure. Svoj prosti čas sem prej v mestu velikokrat preživljala tudi v knjižnici; tako v Šiški kot v Kosezah, kjer sem prej živela, sem imela do šišenske knjižnice le nekaj minut hoje in večkrat sem se odpravila brezciljno tavat med knjižne police in brskat za novostmi. Zdaj pa se moram za obisk knjižnice usesti v avto. Hkrati hiša nudi več prostora za urejanje knjig in najina domača knjižnica je tu končno dobila celovitejšo obliko, saj knjige niso več razpršene po več domovanjih. V najemniškem stanovanju prej prostora preprosto ni bilo dovolj in sva morala del knjig pustiti pri meni in pri njem doma.

Ko se je začela zunaj narava pripravljati na zimo in sva se večino večerov zadrževala v spalnici – v kraški hiši pozimi ogrevamo le prostore, ki so v redni uporabi –, se mi je zgodilo, da sem s knjižne police vzela skoraj 600 strani dolgo knjigo in jo zahvaljujoč miru in tišini prebrala do konca. Izkazalo se je, da je knjiga fantastična. Še vedno se spominjam, kdaj sem jo dobila: leta 2012, v četrtem letniku gimnazije, sem na natečaju za najboljšo zgodbo zasedla tretje mesto ter za nagrado prejela zbirko novel in povesti ruskega pisatelja, ki sem se je, ker sem se ravno takrat vpisala na študij rusistike, nadvse razveselila. A je do lanskega leta, torej deset let, nisem odprla niti enkrat. Zdaj pa sem med branjem večkrat pomislila, kako se nisem zavedala, da imam na polici tako krasno knjigo, in ko sem si v zvezek napisala mnenje o njej, sem si zabeležila, da gre za pravo odkritje, za nekakšen »skriti dragulj«. Koliko takšnih je še v najini domači knjižnici, pa tega sploh ne vem?

Ob tem sem se spomnila vprašanja, ki mi ga je nedavno zastavila prijateljica nebralka, ko sem ji kazala elektronsko evidenco knjig, ki jih hraniva v domači knjižnici: »Pa si vse te knjige prebrala?« Seveda ne, sem se zasmejala njeni naivnosti, toda hkrati sem morala priznati, da je njeno vprašanje povsem na mestu. Zakaj nisem? Zakaj sem si na knjižnem sejmu kupila knjigo in se je nisem pritaknila? Zakaj sem si na spletu naročila roman v angleščini in ga nisem odprla? Za kdaj skladiščim te knjige – za dopust, za upokojitev? Bom tudi takrat, ko bom upokojena, s police vzela knjigo in ko jo bom prebrala, rekla: Mojbog, kako vsa ta leta nisem vedela, da imam na polici tako dobro knjigo?

Iz tega je sledila odločitev, da je čas, da začnem prebirati knjige s svoje lastne knjižne police. Prvo sem že prebrala in v teh dneh sem ravno začela brati drugo. Zdi se mi, da bom letos odkrila še kakšen skriti dragulj.

Napisala: Katarina Gomboc Čeh

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!