Intervju z enim od avtorjev zmagovalnega projekta za NUK II, Vaso J. Perovićem

 Pogovarjala se je: Ajda Bračič

 Mineva sedmo leto, odkar je na novem natečaju za stavbo NUK II zmagal projekt biroja Bevk Perović arhitekti, na prazni zaplati prostora med Zoisovo in Slovensko cesto pa še vedno vztraja parkirišče. Kje se je zalomilo? Projekt, ki ga je pred tem, leta 1989, s sodelavci oblikoval Marko Mušič, je do leta 2012, ko je bil izveden nov natečaj, po mnenju stroke, bistveno zastarel. Bomo z gradnjo NUK II čakali tako dolgo, da bo zastarel tudi že projekt Bevk Perović arhitektov?

 Kaj mislite, zakaj je stroka zahtevala ponovitev natečaja za NUK II? V čem je nova zasnova sodobnejša?

To morate vprašati njih. Jaz lahko govorim le o svojem tolmačenju in razumevanju tega procesa. Predhodni projekt je tipološko pripadal modelu knjižnice, ki je bil v veljavi do takrat, in zdi se mi, da je bila problematična ravno obrabljenost te tipologije. Za vsako tipologijo pride trenutek, ko jo je treba redefinirati, to ne velja le za knjižnice, ampak za vse objekte, predvsem javne. V današnjem času je knjižnica zagotovo ena od tipologij, ki jih je treba močno redefinirati. Knjižnica je seveda še vedno hiša za knjige, a je v zadnjih dvajsetih letih doživela veliko spremembo v smeri ideje o socialni platformi, v tem primeru platformi univerze. Še vedno pa ostaja skladišče knjig in upravno središče s pisarnami za zaposlene v knjižnici. Tu gre manj za arhitekturno ikonografijo, ki bi se spreminjala, in bolj za fundamentalno spremembo v načinu mišljenja o programski vsebini. Ko smo po koncu natečaja pregledovali druge poslane rešitve, smo se spraševali o tem, komu je knjižnica v bistvu namenjena: zaposlenim v knjižnici ali zunanjim uporabnikom? Je to prostor, ki se mora odpirati navzven, ali naj sledi definiciji knjižnične arhitekture, kakršna je veljala od 18., 19. stoletja? Pri mnogo projektih je šlo za bistveno povečanje števila pisarn in tako pravzaprav za poslovni objekt, iz katerega čitalnice izginjajo oziroma so izdolbene v prostor pisarn.

Sprememba glede na Mušičev projekt je torej …

… predvsem tipološka, ne ikonografska. Gre za spremembo pomena knjižnice od skladišča z dostopom do knjig proti socialni platformi.

Kakšen je bil proces dogajanja, odkar je bil vaš predlog izbran kot zmagovalni?

Tu je več težav. Prvič, in to je nasploh značilno za slovensko politiko: vsaka nova politična situacija projekte pretekle politike šteje za »tuje« projekte. To je usoda večine javnih projektov, saj je v njihovi naravi, da trajajo dalj časa kot ena vlada. Projekt za NUK II se je začel v eni vladi, svoje natečajno življenje pa je končal v drugi vladi. Kljub temu smo nekako poskušali začeti delo in vse ljudi, ki so bili pri izdelavi projekta relevantni (arheologe, mestne urbaniste, mestnega arhitekta), vključiti v nadaljnje delo za idejni projekt, ki smo ga tudi izdelali. Stvar pa se je ustavila zaradi finančne krize – no, nominalno zaradi finančne krize. Projekt je bil začet, po koncu natečaja je stvar napredovala. Tudi natečajna ekipa se je precej razširila, vključili smo relevantne institucionalne dejavnike, prišlo pa je tudi do sprememb v vodstvu samega NUK-a. Glavni razlog za zaustavitev dela pa je to, da je prišlo do finančne krize. Financ je zmanjkalo tudi že za projektiranje, ne samo za izvedbo. Po drugi strani pa smo bili že zadnji dve leti pod predhodno vlado zelo ponosni, da smo nenadoma zunaj krize. Seveda se človek sprašuje, zakaj projekt še vedno stoji. Zakaj so javni projekti obsojeni na ta status quo? V tem pogledu NUK II ni izoliran, saj enako velja za praktično vse javne projekte zadnjih petnajstih let.

This image has an empty alt attribute; its file name is z-gradu-1-copy-900x597.jpg

Kaj pa vi mislite, zakaj NUK II še vedno stoji, ali bolje, zakaj še ne stoji? Imate morda kaj več vpogleda v proces?

Ne vem, kaj je vsebina koalicijske pogodbe trenutne vlade. V tem iskanju konsenzov nihče ne vidi več javnega interesa, kaj šele javni prostorski interes. Vedno so pomembnejši, če se tako izrazim, »praktični« vidiki življenja: povečanje plač, povečanje pokojnin, boljša zdravstvena zaščita, o kateri med drugim poslušamo že trideset let, pa se še ni izboljšala, čeprav je imela vsaka vlada namen, da jo izboljša. Ampak veliki javni projekti so poganjalci ne samo kulture, temveč tudi gospodarstva – mimogrede, vedno je problem s kulturnimi projekti, ker kulturo vsi obtožujejo, da je porabnik denarja, nikdar potencialni ustvarjalec denarja. To je zelo ozkogledo, saj kultura ustvarja potencialne učinke, ki jih je nemogoče izmeriti, med drugim zagotovo tudi denar. Vidimo le povezavo med A in B, ki proizvedeta C, v resnici pa je tu lahko še D, ki ga je težko izmeriti. Ta »kšeftarska« narava je za javne projekte še posebno pogubna. Morda sem do politike preveč kritičen, a že zadnjih petnajst let se ves čas ukvarja z »nujnimi« političnimi problemi, nima pa nobene jasne vizije razvoja. To velja tako za vizijo arhitekture kot tudi za strateške opredelitve na splošno.

Edina strateška opredelitev, ki jo trenutno imamo, je tista o drugem tiru. O njem poslušamo tri leta bolj intenzivno, prej pa smo že deset let. Drugi tir se seveda še vedno ne dogaja, vsi imamo vtis, da gre po eni strani za veliko krajo ali veliko »mučko«, po drugi strani pa za velikanski potencialni napredek. Nihče od nas pa tega projekta v resnici ne razume. In to se znova in znova izkazuje kot osnovna in edina vizija vlade o naslednjem koraku. Sam mislim, da sta družba in država bistveno bolj kompleksna, celovita zadeva, ki jo je treba razvijati na več frontah, ne pa z enim samim strateškim projektom.

 Kako daleč so pripeljani načrti za NUK II? So vse faze projekta pripravljene?

Narejen je idejni projekt. Usklajen je z vsemi dejavniki, ki bi bili pomembni pri nadaljnjem načrtovanju: od višine strehe, ki jo je določil mestni arhitekt, do vključevanja arheologije, spomeniškega varstva. Sreča pri tem je, da je bila arheološka dediščina tu znana, da je na neki način že integrirana v projekt. Natečaj je bil zastavljen tako, da si moral spodaj zavarovati to arheologijo in čeznjo postaviti knjižnico. Naš projekt je predlagal nekaj malce drugačnega. Arheologija je seveda imanentna celotnemu središču Ljubljane in način, na katerega jo naš projekt integrira, je zanimiv, vključuje jo v osnovni, javni del knjižnice. Nismo želeli ločevati knjižnice od javnega dela in javnega dela od arheologije, temveč smo poskusili vzpostaviti integrirani model. Seveda smo upoštevali potrebo po javnem prostoru in potrebo po ohranjanju občutljivih ostankov. To je bila razlika v primerjavi z drugimi projekti, ki so želeli vzpostaviti ločeno muzejsko plast. Pri nas pa je nulti nivo knjižnice potisnjen v tla, na nivo arheoloških izkopanin. Tudi vsa geometrija je nastala na odnosu med ohranjanjem izkopavanj in potenciali konstrukcije. To ljudje potem vidijo kot čudno, nenavadno geometrijo te škatlice. Vidijo le stebre – pa so ti nastali kot podaljški fundiranja ob arheoloških izkopaninah. Na neki način se mi zdi, če govorim samo o našem projektu, da je poskusil vzpostaviti pozitiven dialog z zgodovino in načeti temo univerzitetne knjižnice. Je zelo odprt, tudi v dobesednem smislu: vrat je v projektu zelo malo, enako je s stenami. Vsi inštalacijski sistemi so integrirani, zato je sten lahko malo. Hiša samo sebe anticipira kot ruševino, ni predelnih, »knauf« sten. Cilj je bil narediti ogromno odprto hišo, kot srednjeveško katedralo. Odprto, prazno in takšno, da omogoča katerikoli model poselitve skozi čas.

Kaj pa odnos novi NUK – stari NUK?

Stari NUK ni le Plečnikova mojstrovina, ampak je tudi ključnega pomena za slovensko narodno zavest. Obstaja neka arhitekturna primerjava: da sta cardo in decumanus interpretirana kot prostor tega velikega čitalniškega prostora pri Plečniku, zdaj pa se ta čitalniški prostor dogaja v enem nivoju, kot ena velika soba, ki se razsloji v posamezne platforme, po proporcih po naključju podobne Plečnikovim, čeprav jih narekujejo ostanki Emone spodaj, na tem stičišču carda in decumanusa pa se vzpostavi tudi glavno komunikacijsko jedro v stavbi. Zgodovina vedno nekako določa našo sedanjost in našo prihodnost, toda v našem primeru je bila neposredno uporabljena kot produkcijski model za arhitekturo.

Kakšen pomen bi imela zgraditev stavbe NUK-a II?

Morda je bilo v natečaju nejasno izraženo, a namen NUK-a II je bil, da se znotraj iste institucije narodna in univerzitetna knjižnica razdelita, in mi smo se ukvarjali predvsem z univerzitetnim delom. V kontekstu ljubljanske univerze, ki je razsejana po mestu kot nekakšni konfeti, je obstoj ideje o centru univerze izjemno pomemben tudi za univerzo samo. Tudi sama za zdaj ne razume potenciala tega projekta – da je za njen razvoj pomemben tudi prostorski razvoj. Univerza zdaj govori o selitvi na periferijo, kar je popolnoma narobe. Ljubljana je premajhno mesto, da bi svoje urbano življenje utemeljevala na populaciji, ki živi v centru Ljubljane – te populacije pravzaprav ni! Študenti so idealni poganjalec mestnega življenja. Center univerze ne more biti stavba sedeža oz. rektorata, temveč mora biti tam, kjer se zadržujejo študenti univerze. Nova stavba NUK-a bi imela izjemen potencial, da postane ravno to. Da postane magnet in socialna platforma in živo središče univerze. To nima zveze z našim specifičnim projektom – gre za pomen NUK-a II glede na lokacijo in vsebino.

Študentje so s protesti ustavili gradnjo Mušičevega NUK-a. Ni pa (do zdaj) v javnosti glasnega poziva za gradnjo NUK-a II. Kaj mislite, zakaj je tako?

Ne vem, ali so to ustavili študenti. Začeli so proces prepoznavanja, opozarjanja na to, da je prejšnji projekt izjemno zastarel. Res bi me zanimalo, kaj bi o tem vprašanju rekli študentje. Ti, ki jih imamo na fakulteti zdaj, v času našega projekta po večini še niso študirali. Ti, ki pa so takrat opozarjali na zastarelost, so že zunaj – to je pač narava univerze, da študij traja pet let. Ti novi pa za zdaj ne izražajo preveč mnenja o ničemer, mogoče je razlog splošno pomanjkanje zanimanja ali pa neprepoznavanje pomembnosti vzpostavitve novega centra univerze. Univerza je razdeljena na posamezne fakultete in vsaka izmed njih ima avtonomijo, zato študentje po mojem nimajo unitarnega občutka, da pripadajo univerzi. Pripadajo fakulteti. Prej imajo profesorji občutek pripadnosti univerzi. Malo je socialne interakcije med študenti različnih fakultet. Pa še zelo malo lokacij je, kjer sploh lahko srečuješ ljudi z drugih fakultet – razen NUK-a, seveda.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja