Nova Gorica je modernistično mesto, nastalo po drugi svetovni vojni, ko je obstoječe staro mesto na tem prostoru, Gorica (Gorizia), pripadlo italijanski strani.

Starejša mesta niso nastajala celovito načrtovano, rasla so organsko, na enem sprehodu lahko občudujemo stavbe iz več zgodovinskih obdobij in vedno znova lahko odkrivamo plasti preteklosti.

Nova, modernistična mesta so drugačna: so načrtovana, conirana in morda jim manjka te skrivnostne zgodovinske patine, ki jo starejša mesta imajo, zato se komu Nova Gorica v primerjavi z italijansko Gorico zdi pusta ali grša.

Nova Gorica, ki je delno uresničena po Ravnikarjevem planu, ima široke, vzporedne, ravne ulice z drevoredi, med njimi so stavbe pomaknjene v zelenje, oddaljene med seboj, vogali ulic so večinoma sproščeni. Stavbe niso bogate in obdelane kot starejše stavbe v sosednji Gorici; na fasadah ni veliko oblog, barv ali okrasja, ni štukatur, fasade so bogate predvsem s členitvami, utori, profili, različno obdelanimi materiali, vidno konstrukcijo. Tod tudi nimamo na primer cerkve s historično fasado ali mestnih neoklasicističnih palač.

V zadnjem obdobju pa lahko v mestu opazimo veliko novosti, pravzaprav se pred našimi očmi, a vendar nevidno, mesto zelo spreminja. To se dogaja preko sistema energetskih prenov objektov, ki nepovratno posegajo v izgled fasad in tako v izgled celotnega mesta. Prenove pogosto pomenijo 20-centimetrsko plast izolacije čez fasade in nov izbor barv. Večinoma so prepuščene blokovskemu svetu ali upravljavcu.

Izolacija prekrije na prvi pogled minorne detajle; pokrije profilacije, obdelave in členitve fasad, nujno se spremeni tudi barva fasad. Členitve fasad, ki so prej nakazovale ritem celotni ulici, s tem izginjajo, dobivamo pa – kot da so padli iz neba – velike, težke in enolične volumne. Horizontale, ki so usmerjale pogled, izginjajo, namesto njih so fasade gladke in statične. Različne obdelave materialov, ki so razbile težo večjih površin, izginjajo, dobimo pa nezanimive, optično povečane površine z enotno obdelavo. Skrbno izbrane barve celotnih sosesk razpadajo v različne odtenke vsakega bloka, pač glede na izbor blokovskega sveta. Bistvene lastnosti modernističnih objektov, ki drugega dekorja nimajo, izginjajo. Od takih velikih sprememb pa je le korak do poljubne menjave oken, samovoljnega dodajanja balkonov in barvanja balkonskih niš.

Posledica teh prenov, ki jih vidimo v Novi Gorici, je neenotno in necelovito mesto. Prenovljeni objekti delujejo izven konteksta – mesta, območja, ulice, včasih celo sosednje stavbe. Prva dva bloka Gregorčičeve ulice (ki spadata pod spomeniško zavarovano središče mesta), sta denimo izgubila tako barvno shemo kot tudi določene elemente fasade (dolge rumene horizontale), ki so bile sestavni del ne le njihovega izgleda, temveč so ustvarjali dinamiko prostora in izgled ulice. Povrhu vsega sta bloka, ki sta bila enakega videza in sta tvorila skupni videz kareja, obnovljena vsak po svoje, kar daje občutek naključnosti in neurejenosti: en blok je ohranil kratke rumene odseke, drugi pa uvedel sive vertikale. Soseske izgubljajo prvotno podobo, vendar ne na račun nove, temveč je vsak blok obnovljen na videz naključno. Celotno mesto zato vedno bolj vzbuja videz predmestja, kjer si vsak pleska hišo v kričečih barvah, ki jih pač v tistem trenutku dobi znižane v trgovini.

Ni vsak blok v Novi Gorici tako kvalitetna arhitektura kot Ravnikarjev Ferantov vrt v Ljubljani – ravno nasprotno, večinoma anonimna arhitektura je vsaka zase le kamenček v mozaiku modernističnega mesta. In zato se morda ne zdi pomembno skrbeti za videz prav vsakega bloka posebej. A ta stavbni fond, značilno modernističen, je edini, ki ga v Novi Gorici imamo.

Prav zato je najbolj avtentično območje mesta prepoznano kot naselbinska dediščina in vpisano v Register kulturne dediščine. Varuje se torej območje širšega mestnega središča in ne točk v mestu; posamezne stavbe praviloma niso zaščitene (razen nekaj izjem, kot je npr. občinska stavba avtorja arhitekta Vinka Glanza).

Tudi prenove bi zato morale biti celovitejše, kontekstualne, in ne le zastavljene vsakič znova za vsako stavbo na novo, kot je sedanja praksa. Če varujemo območno, zakaj obnavljamo točkovno: kakšen smisel konec koncev ima tako varovanje? Kako je lahko v soseski blok po prenovi povsem drugačen od soseda, ko pa so si bili v štartu vsi podobni ali celo enaki?

Čeprav se s posegom v fasado spreminja izgled stavb, z izgledom stavb pa se spreminja podoba mesta, ni bilo narejene nobene ekspertize ali enotnih smernic prenov – niti v delu mesta, ki spada pod spomeniško varstvo, še toliko manj pa v onih, ki ne. Tudi ni vzpostavljen nikakršen funkcionalen in vključujoč družbeni dialog. Kar pa je že bilo narejeno, se očitno ne upošteva in pri izvedbi ne nadzoruje.

Žalostno je, da je breme za ohranitev splošnega videza mesta ostalo na nekaterih posameznikih, ki se trudijo znotraj svojih lastnih stanovanjskih skupnostih boriti za ohranitev prvotnega izgleda oz. vsaj za arhitekturno dodelano študijo prenove.

Na fresko stare vile si ne bi nikoli drznili prilepiti izolacije, medtem ko to lahkotno storimo na vidni betonski element fasade iz 20. stoletja. Zakaj je tako?

Eden od problemov leži v opredelitvi, kaj so tiste vrednote in kvalitete, ki se v modernizmu ščitijo. Pri stavbah iz predhodnih historičnih obdobij je jasno: občudujemo geometrijsko kompozicijo stavbnih mas in fasad ter dekor – barve, štukature, freske itd. Ko se gradnja v modernizmu odločilno oklesti do bistvenega, do vidne konstrukcije, ko fasada postane enovit ovoj, ko so okna pasovi brez ritma, samo horizontale – pravzaprav umanjka dekor. In to je tisto, kar občudujemo pri modernizmu: odsotnost dekorja, iskrenost materialov in njihovih vlog (konstrukcijski element, polnilo …).

Zato je morda težko razumeti vrednost te estetike in varovati odsotnost točno tistega, ker je sicer najbolj občudovano. To nerazumevanje vodi do nedoslednega pristopa do prenov modernističnih objektov. Kaže se v barvanju vidnega betona (»Komu se zdi lepa ta sivina?«), v polnjenju votlih profilov (»da se ne maže«), v menjavi po meri narejenih oken za standardne elemente z debelimi okvirji, v enotni barvi fasade (»bo cenejša«) in podobno. Primerov je v Novi Gorici veliko.

 Primerov je v Novi Gorici veliko.

Nedavno je programski vodja projekta Evropske prestolnice kulture, ki ga je Nova Gorica v somestju z italijansko Gorico osvojila za leto 2025, postal Stojan Pelko. Eden glavnih projektov programa pod njegovim vodstvom naj bi postal virtualni muzej – vodič po modernističnem mestu edinstvenega izvora. Dediščina moderne torej postaja stvar občega interesa, zanimiva za tako odmeven projekt kot je EPK.

Veliko edinstvenih objektov je žal že izgubljenih (prvi Park Hotel, Argonavti z betonsko sončno uro) in tudi zatečeno stanje je na hitri poti izginjanja. Sprehod po Novi Gorici namreč kmalu ne bo več toliko sprehod po modernističnem mestu kot sprehod po urbanistični maketi v naravni velikosti – kjer so objekti samo volumensko nakazani in niso detajlno obdelani. Energetske prenove, kot jih izvajamo trenutno, namreč povzročajo, da se raznoliko, ritmično, in elegantno mesto spreminja v poenostavljen ambient, poln mavrično opleskanih škatel. Zdi se kot zunanji izraz družbenega poneumljanja.

Morda je prav EPK naša zadnja prilika, da ustavimo to poenostavljanje, se preko oči obiskovalcev zazremo nase, na svoje mesto in zgodovino ter začnemo ceniti lastno dediščino.

Napisala: Eva Sušnik, Miha Kosovel
Foto: Eva Sušnik

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!