Se kdaj vprašate, kdo postavlja merila v umetnosti? Ali si jih morda postavljamo sami? In zakaj nam je pravzaprav nek umetniški izdelek všeč in pri srcu, spet drugi pa nas odbije in se nam zdi nezanimiv?  Kdo zares lahko izmeri vrednost umetniškega dela?

Pred kratkim sem bila kot članica igralskega filmskega in tv sindikata povabljena, da si ogledam vse nominirane filme in glasujem za najboljše igralske dosežke (SAG Awards). Vse skupaj se mi je najprej zdelo povsem preprosto. A ob tehtanju, kateremu igralcu je uspelo več in kdo se je za vlogo bolj potrudil ali jo na videz lahkotneje izpeljal je celotna zadeva postala precej zapletena. Kako lahko primerjam Cate Blanchett v Carol z Brie Larson v Sobi? Vlogi sta precej drugačni, obakrat vrhunsko dodelani in nasploh zelo ‘umetniško’ všečni. Kaj pa me je na koncu pripeljalo do tega, da sem obkrožila Larsonovo? Zakaj sem njeno delo ‘izmerila’ kot nekaj več? Zagotovo je nekaj na tem, da je vloga Cate Blanchett zahtevala predvsem prefinjenost in mikroskopske nianse v občuteni zadržanosti, medtem ko je Larsonova v Sobi več kot očitno izvrstno predelala celo paleto mejnih stanj na robu norosti. Dve povsem različni vlogi, obe vrhunski. Zakaj na koncu nagrada le ‘zmagovalki’? In kako bo dejstvo, da je nagrado potem tudi dejansko dobila igralka za vlogo lika na robu, kar se že več let ponavlja pri večini najrazličnejših igralskih priznanj, vplivalo na naše nadaljnje dojemanje igralske izvrstnosti nasploh? Se bi nam takšno zunanje merilo, kot so nagrade, lahko prikradlo v podzavest kot naša osebna norma za ocenjevanje vrhunskosti nasplošno- da je igralski dosežek ‘vreden’ predvsem takrat, kadar igralec prikazuje ‘mejna’ stanja?  Cate Blanchett je fenomenalna kot padla povzpetnica v filmu Blue Jasmine, njena igralska stvaritev v Carol pa se nam neupravičeno lahko hitro zdi precej manj udarna. Očitno je pomembno, da je lik, ki ga igralec upodablja, čimbolj ‘na tleh’ in nam vnebovpijoče kaže bedo in trpljenje nekega življenja, medtem ko bolj prefinjene stiske skorajda spregledamo. Imamo pač raje, kadar se igralci bolj očitno potrudijo za vlogo. Ko nekdo igra vsakdanjega človeka brez velikih pretresov, a tako dobro, da sploh ne opazimo, da igra, se nam žal rado vse skupaj zdi prelahko.

Poleg takšnih očitnih zunanjih vplivov na našo percepcijo umetniškega dela, se hkrati pri ovrednotenju oziramo na svoj lastni čut- mi je bilo ogledano všeč, se me je dotaknilo, in ali je kaj v meni premaknilo? Ali je igralec resnično v svojem svetu in se mu stvari dogajajo, medtem ko ga gledaci opazujemo? Kaj pa celotno umetniško delo, npr. film ali predstava- kako lahko gledalec ve, ali je prikazano res prava stvar ali ne? In kaj je pravzaprav pravo umetniško delo?

Ker smo trenutno v t.i. sezoni nagrad zagotovo ne morem mimo Povratnika Alejandra Inarritu-ja, tako zaradi režiserja, kot tudi zaradi vloge, ki jo je odigral Leonardo DiCaprio. Najprej naj omenim, da je v tem filmu več kot očitno mojstrstvo na praktično vseh nivojih: dih jemajoči kadri, režijska spretnost in tisočero inovativnih pristopov, vrhunski igralski dosežki, nadčloveski napori in (po)trpljenje ekipe, čakanje na pravo svetlobo, itd., pa vendar kljub vsemu končni izdelek nima tistega nekaj več, recimo temu ‘spiritualnega’, kar bi vse elemente povezalo in film zaokrožilo v popolnoma dovršeno umetniško stvaritev. A priznam da me med ogledom sploh ni motilo, da mu je ob koncu malce spodletelo. Uživala sem v vsakem kadru, kolesje filma pa je z neverjetno lepoto in usklajenostjo teklo naprej in me vleklo s seboj, od kadra do kadra. Gre za velikopotezen in ambiciozen film in njegov umetniški učinek je neizpodbiten. Ampak ja, najbrž so meni osebno bolj pri srcu režiserji, ki znajo svojo ambicijo ravno prav zabrisati. Pretirana ambicija je lahko gonilna sila, pa tudi grob umetniške stvaritve. A ker so posamezni elementi Povratnika tako vrhunski, tako ‘na meji’ najrazličnejših zmožnosti, bo film zagotovo pobral vse mogoče nagrade in se v kolektivni spomin zasidral kot tisto ‘pravo’, uradno najvišje ovrednoteno umetniško delo.

Na koncu naj omenim še DiCapriov prispevek, ki je vsekakor hvalevreden, saj se je gospod igralec spustil v neprijetne globočine svojega telesa in nam gledalcem na ljubo pretrpel strašanske muke, ki so tako vnebovpijoče, da ga ni človeka, ki se ne bi letos strinjal, da naj za to junaško trpljenje pa res končno dobi tisti zakleti zlati kipec, ki ga ni dobil ne za vlogo Gilberta Grape-a, ne za tisočero drugih izvrstnih vlog ki jih je odigral v svoji dolgoletni karieri. Vlog, ki morda niso bile dovolj ‘na robu’  za naša trenutna uradna merila vrhunskosti. Ko pa mu enkrat praktično odvzamejo dar govora in ga tepe in premetava kruta narava iz enega napornega kadra v drugega, in je na nenehni trdi preizkušnji njegovo vedno bolj zdelano telo, takrat pa nam je nenadoma  vsem jasno, da mu Oskar tokrat ne uide.

V resnici gre pri vrhunski umetnosti vseh vrst za več stvari hkrati. Za pozornost, ki jo je avtor namenil detajlom, za inovativnost v pristopu k temi, za nenavadne rešitve, ki ne delujejo prisiljeno in ki so drugačne od česarkoli, kar smo gledalci videli do tedaj. Pa za spontanost trenutka, ko se nam je skupaj z avtorjem  nenadoma in nenamerno razodelo nekaj bistvenega, nekaj, kar nas vse presega. Kadar je avtor poiskal prispodobe, ki prinašajo v naš svet nekaj povsem novega- svežino, ki ‘deluje’- takrat lahko že prek čisto majhnega, unikatnega detajla, umetniška stvaritev nenadoma spregovori o celotnem stanju sveta in našem mestu v njem.

Napisala: Alenka Kraigher, igralka, NY

Kolumna je bila objavljena v 4.številki revije Outsider. Naroči se na revijo: [email protected] (Celoletna naročnina: 25€)