V veliko sečoveljsko slano polje, plitev stik sladke vode reke Dragonje in slanih voda Piranskega zaliva se že stoletja vtiskuje pravilen geometrijski raster prekopov, kanalov in nasipov. Na preklopih mreže so tu in tam postavljene kamnite hiše, danes večinoma v ruševinah, ki kot zakovice pritrjujejo mrežo solnih polj na plitvo dno, da ga ne bi odneslo. V tem izrazito dvodimenzionalnem svetu brez dreves so ostanki solinarskih hiš edino, kar se dviga nad obzorje. Njihove v prazno zevajoče odprtine nekdanjih oken gledajo naravnost v zvezno modrino morja in neba; morja sicer zaradi nizkega in enotnega terena ne uzremo vse dotlej, dokler se po kilometrih hoje ne približamo končni ločnici med umetno mrežo gospodarskih interesov, ki je prepredla poplavno ravnico, in še neukročeno valujočo opno morja. Predeljuje ju nasip iz rezanega kamna, le-ta  skozi kanale prepušča industrijsko surovino, ki je tu slana morska voda, k pridelovalnim površinam. Mrežo solnih polj, ki žigosa poplavno ravnico in jo oddeljuje od naravnega sveta rečnega ustja, so začeli Pirančani graditi pred več kot sedmimi stoletji, še pred podreditvijo Benetkam.

Vendar pa je podobnost z nekdanjim jadranskim gospodarjem onkraj morja nadvse povedna: skozi urejeno in od narave zavzeto površino približno po sredini solin vijuga čisto pravi Canal Grande, ki je pravzaprav nekdanja glavna struga reke Dragonje. S svojimi okljuki menda spominja na kačji ali zmajev rep – ime reke je izpeljano ravno iz latinskega draco. Po tem in drugih kanalih so že od nekdaj pluli tovorni čolni in barke z belim tovorom, ki so ga želi na pravokotnih poljih in na katerem je bilo zgrajeno bogastvo Pirana.

Če so hoteli Rimljani svoje sovražnike ne le premagati, ampak za vedno uničiti in jih izbrisati z obličja sveta, so jim posolili polja, da niso nikoli več rodila. Pirančanom pa je njihova najdragocenejša polja posolilo morje. Ostanki proizvodnih enot, kar so solinarske hiše pravzaprav bile, in že skoraj povsem zabrisan raster solnih polj v nizki slani vodi, nam razkriva prototovarno, kakršno si je lahko zamislilo le beneško mesto. Ne le plovni kanali in s človeško voljo morju iztrgane površine, tudi način propadanja je čisto beneški, čeprav na srečo veliko samotnejši. Danes, ko je večina izmed nekdanjih štiristo in več solinarskih hiš izginila, nekaj desetin pa jih razen peščice obnovljenih slikovito propada, nas njihovi oškrbljeni zidovi spominjajo na zadnje vidne ostanke ogromnega propadajočega in potopljenega proizvodnega stroja. Kot da bi se nad gladino dvigovalo le še nekaj dimnikov že davno ugasle proizvodnje, ki na beneškemu mestu lastni način tudi industrijo pretvarja v objekt nostalgije.

Nekdaj pa je danes tako mirna ravnica bolj spominjala na križanca med ogromno haciendo in tovarno. Vsako leto aprila, dan po prazniku sv. Jurija, je nekaj tisoč Pirančanov zapustilo svoje mesto na konici rta in v slikoviti povorki bark priplulo v Sečoveljske soline, ki so postale njihovo delovišče in prebivališče za naslednje štiri mesece. Čez dva meseca so se svojim družinam slavnostno pridružile še neporočene mladenke, ki so do takrat ostale v varstvu sorodnikov. Skrivnostni obred, ki je podeljeval proizvodnji potrošnih dobrin kolektivno kultno vrednost. Danes proizvodnja in žetev morske soli na severnem delu Sečoveljskih solin še poteka po tradicionalnih postopkih, izginile pa so skrbno varovane device, družinsko življenje v solinarskem obratu in tudi bolj ali manj napeti socialni odnosi med koloni in zemljiškimi veleposestniki. Vse tisto, kar je ločevalo predmoderno v obrede in naravni tok stvari preoblečeno produkcijo od moderne množične industrijske proizvodnje.

Danes sta nam skoraj enako daleč že oba svetova. V opuščenem južnem delu je propad solin že prežet z nedoločljivo nostalgijo ruševinske krajine, kjer se vonj po soli meša z vonjem stoječe morske vode. V tišini minulega, ki jo prekinjajo le kriki ptic, lahko vse prehitro pozabimo, da je nekdaj šlo za množičen proizvodni obrat. Da sta množična proizvodnja in potrošnja povzdignili kupe lesa in blata v skrbno vzdrževane kanale s pretočnimi polji, zapornicami in črpalkami ter neobdelan kamen v natančno obklesane in po enotni zasnovi oblikovane solinarske hiše s solnimi skladišči v pritličjih in stanovanjih družin delavcev v nadstropjih.

Vseobsegajoča tišina je za sedemstoletne soline pravzaprav nova izkušnja – nad solna polja jo je priklicalo nerazumno odprtje zapornic z morsko vodo v osemdesetih letih, ki je v dobršni meri uničilo skrbno delo generacij. Morda je bila to zadnja, gotovo pa ne prva nesreča sečoveljskega slanega polja. V avstrijskih časih je delo v solinah včasih že na začetku sezone prekinila zvonka cesarsko-kraljeva trobenta, da ne bi piranska sol na tržišču uničila primata solnograških rudnikov kamene soli. V beneških časih so pogosto že po končani solni žetvi morali delavci izvoziti na morje na tisoče ton soli in jo zato, da obilne letine ne bi zniževale cene tej dragoceni monopolni potrošni dobrini, vrnili nazaj v vode, od koder je bila z večmesečnim trudom in potom izvzeta. Množična proizvodnja, vpeta na trg, je pač kontraintuitivna. Pojmi, kot so monopol, dumping in konkurenca, pa postanejo lepi šele, ko je njihova aktualnost že minila.

Na od slane ravnice in razvalin solinarskih objektov skrbno ločenem mostovžu se kot turisti sprehajamo po lastni industrijski preteklosti, ki ji je tu postavljen tih in memoriam. Postajamo motrilci minulega obdobja evropske množične proizvodnje in trgovine, ki ima enega svojih modernih začetkov ravno onkraj morskega obzorja, ob tistem drugem Canalu Grande.

Napisal: Miloš Kosec

Fotografije: Ajda Schmidt