Imate radi fantastične oblike, ki delujejo, kot da so se izvile iz nebrzdane podzavesti genialnega, a trpinčenega ustvarjalca? Morda pa se vam zdi, da je arhitektura umetnost tihih in klasičnih oblik, ki bolj kot domišljijo izdajajo stalnost in zanesljivost? Če vas fascinira fantastika, bi v Rimu sedemnajstega stoletja za svojega arhitekta določili Francesca Borrominija. Če pa ste privrženec drugega pogleda, bi poiskali Gian Lorenza Berninija. Vendar pazite: preden se dokončno odločite, vedite, da ni več poti nazaj – ko boste izbrali enega, se boste zamerili drugemu. Vstopili boste na oder velikega baročnega dvoboja sedemnajstega stoletja, kjer se zasebno rivalstvo in zavist prepletata z ideološko dogmatičnostjo in osebno melanholijo.
Silovito gradbeno in umetniško dejavnost baročnega Rima je poganjala predvsem katoliška cerkev s papežem na čelu, ki je v Večno mesto vabila umetnike in mecene iz vse Evrope. Med njimi sta bila tudi Bernini, sin kiparja, ki je izviral iz južnega Neaplja, in Borromini, član umetniško-arhitekturnega klana iz današnje italijanske Švice, ki je v Rim prišel na vabilo daljnega sorodnika Carla Maderna. Od tu naprej pa se zgodba odvija nepričakovano: čeprav je bil Bernini mojstrski kipar dinamičnega in čutnega baročnega izraza, je kot arhitekt prisegal na zadržan, veličastni, skoraj klasicistični jezik, ki ga lahko občudujemo v kolonadah trga sv. Petra. Borromini, ki je bil tako po izobrazbi kot po družinskem poreklu arhitekt, pa je iz kamna in ometa luščil konveksne in konkavne forme, spirale in druge atektonske oblike in jih spajal v okamenel gozd krivulj in zašiljenih stolpičev. Zaradi razlik v arhitekturnem jeziku, pa tudi zaradi poklicne zavisti in zaradi bitke za naročnike, se je nasprotovanje obeh baročnih mojstrov razvilo v enega izmed legendarnih umetniških dvobojev, ki ga lahko na ulicah in trgih Rima spremljamo še stoletja po smrti obeh glavnih akterjev. Večno mesto je bilo v baročni dobi tudi razmeroma majhno mesto, skrčeno le na del površine nekdanje antične svetovne prestolnice. Na nekdanjem Forumu so se pasle krave, prebivalstvo pa se je stiskalo na razmeroma majhnem in gosto pozidanem delu ob Tiberi. Tudi zato se oba ustvarjalca, četudi bi si želela, nista mogla izogniti drug drugemu.
Najbolj slaven primer v kamnu zamrznjenega umetniškega sovraštva, kjer se dejstva prepletajo z legendami in domnevami, je trg Navona. Na mestu nekdanjega antičnega stadiona pozidana ploščad je v istem obdobju dobila dve vrhunski baročni umetnini: Borrominijevo cerkev sv. Neže in Berninijev Vodnjak štirih rek. Cerkev sv. Neže s svojo konkavno fasado, nenavadno tlorisno zasnovo in z majhnimi nabuhlimi zvoniki, ki najbolj izrazito nosijo Borrominijev pečat, je v očeh Berninijevih zagovornikov predstavljala vse, kar arhitektura ne bi smela biti. Menda imajo zato dinamične moške figure na vodnjaku neposredno pred cerkvijo, ki personificirajo štiri glavne reke štirih kontinentov, prestrašene in zgrožene obraze: bojijo se, da se bo cerkev podrla. Najbolj poveden je izraz figure ameriške reke Rio de la Plata, ki si obraz z grozo zakriva; vendar pa nobena izmed štirih figur ne zre proti stavbi cerkve, ki je obenem najbližja in najpomembnejša zgradba na trgu. Ljudje, ki imajo arhivska dejstva raje kot dobro zgodbo, sicer opozarjajo, da je bila fontana končana pred cerkvijo, vendar pa Italijani ne rečejo zaman »Se non è vero, è ben trovato!«, če že ni res, je pa vsaj dobra zgodba.
Bolje dokumentiran je »dvoboj« pri Palači verske propagande (danes se temu vatikanskemu »ministrstvu« uradno reče Kongregacija za evangelizacijo narodov), ki jo je začel snovati Bernini, po začasnem padcu v nemilost pri vladajočem papežu pa jo je nadaljeval Borromini. Bernini je ravno v času, ko mu je tekmec prevzel to prestižno nalogo, stanoval v sosednji hiši. Oba mojstra sta se na fasadah spustila v komično, predvsem pa zelo nedostojanstveno vojno, ki niti ni več spominjala na dvoboj, ampak prej na poulično zmerjanje. Borromini naj bi na fasadi palače v gradnji v smeri Berninijeve hiše umestil oslovska ušesa, na kar je Bernini odgovoril z modifikacijo svoje fasade: oblikovanjem falusa (!). Kdo ve, kako bi se bitka nadaljevala, če ne bi obeh »ornamentov« v imenu javnega pohujšanja kmalu uničili …
V primeru Palače verske propagande Borromini prevzel delo Berniniju, pa je v drugih primerih Berninijeva zvezda praviloma svetila močneje in trajneje. K temu ni pripomogla tudi Borrominijeva prepirljiva, melanholična in depresivna osebnost. Zadnjo bitko dvoboja, ki ga je vsaj v sedemnajstem stoletju na koncu dobil Bernini, lahko iščemo v dveh majhnih cerkvicah na Kvirinalski ulici, le streljaj oddaljeni druga od druge. Prvo, Sv. Andreja na Kvirinalu (Sant’Andrea al Quirinale), je zasnoval Bernini v obliki umirjene, skoraj klasicistične elipse. V njenem prijetnem hladu naj bi slavni umetnik, ki je svojega tekmeca preživel, dosegel mednarodno slavo, na povabilo Ludvika XIV. obiskal Versailles in dočakal visokih 82 let, na starost pogosto posedal in razmišljal o kdo ve čem, morda tudi o grenkem rivalstvu s tedaj že dolgo mrtvim Borrominijem. Berninija so pokopali v grobnici ene izmed glavnih rimskih bazilik, Santa Maria Maggiore.
Kje pa počiva poraženi tekmec, temačni Francesco Borromini? Za svoje poslednje počivališče naj bi predvidel kripto pod drugo malo cerkvico na Kvirinalski ulici, čudovitim sv. Karlom pri štirih vodnjakih (San Carlo alle Quattro Fontane), enim izmed vrhuncev baroka. Vendar bi ga pod konkavnimi in konveksnimi fasadnimi plašči, kupolo in nenavadnim zvonikom zaman iskali; v enem izmed navalov depresije se je namreč 68-letni arhitekt zabodel z lastnim mečem. V mukah je umiral še nekaj dni, nato pa ga zaradi smrtnega greha samomora menihi niso hoteli pokopati na zanj predvideno mesto. Zato še danes počiva v nekdaj nezaznamovanem, danes pa le z imenom označenem mestu pod tlakom sv. Janeza Florentinskega. Tudi na koncu tega zagrenjenega spopada bi lahko za pravega zmagovalca označili priljubljeno baročno geslo »vanitas vanitatum et omnia vanitas«; ničevost ničevosti in vse je ničevno!
Miloš Kosec
Podprite nastajanje spletnih vsebin in tiskane revije Outsider z naročilom revije! Pošljite podatke o naslovu, na katerega želite prejemati revijo, na: [email protected]