Človeški faktor in arhitektura domov za ostarele

Že pred desetimi leti so nas svarili, da je svet na pragu novih demografskih sprememb. Danes so spremembe tu in svet se z njimi spopada na različne načine. Ob svetovni populaciji 7,5 milijarde ljudi številka še vedno narašča za približno 80 milijonov letno, razlog pa je predvsem veliko število rojstev v državah tretjega sveta. V nasprotju s temi državami se v bolj razvitih državah v povprečju rodita le dva otroka na žensko. Prebivalstvo se stara. V Sloveniji delež starejših od 65 let vztrajno narašča in znaša po zadnji statistiki že 18,37 % (julij 2016). Z višanjem povprečne starosti se višata tudi življenjska doba in vitalnost ljudi.

Staranje, kot so ga poznali včasih, danes dobiva novo podobo. Ljudje so v času svojega pokoja vedno dlje aktivni in vitalni. Radi delajo to, kar jih je od nekdaj veselilo, se izobražujejo in dobrodelno delujejo za družbo – za kar potrebujejo spodbudno okolje. V njem se počutijo domače in se skozenj udejstvujejo v socialnem življenju.

Ker pa ne moremo govoriti o staranju družbe, ne da bi govorili o prostoru, v katerem slednja biva, se ta članek osredotoča na arhitekturo in njen odgovor na sodobne demografske trende ter potenciale bivanja v tretjem življenjskem obdobju. Posveča se človeškemu faktorju v arhitekturi za starejše generacije.

Finski arhitekt Alvar Aalto je že v začetku 20. stoletja opredelil pojem razširjenega racionalizma kot tehnično dovršen projekt z dodatkom občutka za človeka. Ta je lahko topel stik človeka s hišo, ko se dotakne kljuke, ali pa pravilno osvetljen hodnik v bolnišnici, ki blagodejno deluje na občutljivi vid bolnika. Po Aaltu in njegovi ideji so se zgledovali tudi slovenski modernisti. Arhitekt in profesor dr. Stanko Kristl je pri projektiranju Splošne bolnišnice Izola še posebej upošteval občutljivo psihofizično stanje bolnikov. V projektu je predvidel vse, od kotičkov za druženje do uokvirjenih pogledov v naravo, in s tem ustvaril prijeten ambient. Arhitektura ima z vsako starostno skupino ljudi svojevrsten dialog. Tako naj bi bil vsak arhitekturni projekt namenjen določeni starostni skupini in naj bi upošteval njene najosnovnejše želje in potrebe. V domu za ostarele je tako pomemben vidik družabnosti in možnosti, da je človek aktiven in se povezuje v družbo v domu in zunaj njega.

Primer iz tujine, ki zajema te vidike človeškega faktorja, je dom za ostarele v Gradcu v Avstriji, projekt arhitektov Dietger Wissounig. Delo že v svoji tlorisni zasnovi obravnava vzpostavitev raznolikosti družbe znotraj samega objekta. Hiša je tako razdeljena na osem različnih skupnosti, pri čemer se v vsaki spodbuja raznolikost in ustvarjanje. Prebivalcem je omogočeno kroženje po tlorisno zasnovanih osmicah, v sredini pa je atrij. Notranji atriji so zasebnejšega značaja, zunanji pa so odprti v naravo in zato idealni za stik z zunanjim svetom, ki prebivalce doma ohranja družbeno aktivne. Gre za nekakšno mesto v malem, ki hkrati ponuja udobje doma in možnost aktivne soudeležbe v »soseski«.

Tudi pri nas se kakovost gradnje domov za ostarele izboljšuje. Eden uspešnejših projektov pri nas je Dom ostarelih Hodoš, ki kot novogradnja zagotavlja zadostno vsebnost skupnih prostorov za socialno življenje prebivalcev doma. Stanovanja v njem uokvirjajo poglede v naravo, kar soustvarja pozitiven ambient. Takšne lastnosti je pri novogradnjah lažje zagotoviti.

Se visoko kakovost bivanja da doseči tudi v starejših domovih?

Takšnih je namreč v Sloveniji kar nekaj. Njihovi prostori so po navadi temnejši in majhni, stavbe pa poleg jedilnice nimajo nobenega skupnega prostora za druženje. Starejši se ne morejo prosto udejstvovati, vse skupaj pa je po navadi videti kot nekakšna zadnja postaja pred koncem.

Da se takšno situacijo da popraviti, dokazuje prenova pritličja doma za ostarele v Sežani. Projekt je nastal samoiniciativno v okviru arhitekturne delavnice na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Projekt smo izdelali takrat študenti, danes mladi arhitekti Rok Hočevar, Tadej Bolta, Ivan Zuliani, Klara Bohinc, Barbara Žunkovič, Klara Zalokar in Klemen Župančič, pod mentorstvom prof. Maruše Zorec in asist. Uroša Rustje. Delavnica je hitro prerasla v realizacijo, ko smo s skupnimi močmi našli sredstva za prenovo.

Ideja prenove javnih prostorov doma je bila odpreti obstoječe temno pritličje do te mere, da vse majhne sobice postanejo svetel družabni prostor za igranje, ustvarjanje in klepet. Nastala je nekakšna dnevna soba dóma.

Tloris in maketa – dom za ostarele v Sežani

Tloris – dom za ostarele v Sežani

Projekt je prostore med seboj povezal tako vizualno, skozi igro usmerjenih pogledov, kot tudi fizično; tako je omogočil kroženje ljudi med prostori in prepletanje aktivnosti v domu. Prostori so naenkrat postali svetli in usmerjeni v naravo, kar se danes v domu odraža v polni meri optimizma. Nova kapela skrbi za umirjanje in odmik od vsega tega vrveža, knjižnica pa za treniranje sivih celic in seveda reševanje križank.

Socialno življenje, ki ga pred prenovo skorajda ni bilo, je danes na vrhuncu. Lahko bi rekli, da smo k osnovnemu projektu dodali človeški faktor, ki ga je ta dom potreboval. Nujno se je namreč treba zavedati, da za ljudi v teh domovih to ni začasna rešitev stanovanjskega problema, to je njihov novi dom.

V družbi, kjer so ljudje samo še številke, se je treba nujno boriti za kakovost življenja. Arhitektura to lahko počne le s pomočjo človeškega faktorja v stavbi ali projektu. Izboljšata se kakovost bivanja in počutje posameznika, ki v tej arhitekturi živi ali deluje: najstnika, upokojenca, športnika, arhitekta, bolnika … – kogarkoli.

Napisal: Rok Hočevar