Umetnostni zgodovinar Jani Pirnat je živel v letih med 2013 in 2014 z družino v Osaki in raziskoval sodobno japonsko kulturo skozi prijateljevanje z umetniško skupino Art Unidentified.

Spomnim se, da sem očetu, preden smo z družino za nekaj časa odšli na Japonsko potarnal, da sem star 40 let in v Sloveniji ničesar več ne razumem. Lažnemu upanju, da bova s partnerico dobila zaposlitev je iztekel rok uporabnosti in začeli smo z družino iskati možnosti v tujini. Kot znanstvenica se je na razpis za postdoktorsko raziskovanje na Japonskem prijavila moja žena.  Profesor Miyabara iz univerze v Osaki nas je prišel obiskat v Slovenijo, začuden, kako je nekdo brez posredovanj naravnost vprašal za mesto raziskovalca na priznani univerzi. Imeli smo srečo, kajti tovrstni ljudje so redki. Potrdil je prošnjo za sodelovanje in ob naši selitvi v Osako organiziral vse potrebno. Dobili smo angleško govorečo prostovoljko, ki nas je spremljala pri urejanju vseh dokumentov. In v enem mesecu smo imeli vse urejeno: stanovanje, začasno bivanje, zdravstveno zavarovanje, otroški dodatek, vse.

Žena je imela stimulativno delovno okolje. Sin je bil v vrtcu super zvezda. Jaz pa si s svojo izobrazbo in izkušnjami na področju organiziranja razstav sodobne umetnosti nisem mogel kaj prida pomagati.

Ker nisem bil iz angleško govoreče dežele, nisem mogel poučevati angleščine. Da bi našel delo, sem moral poiskati ustrezno kulturno okolje. Imel sem sicer nekaj povezav z japonskimi kolegi že iz Slovenije, vendar, ko se dejansko soočiš z njimi, po tednu ali dveh dvorjenja po spletu ugotoviš, da je šlo za vljudnost.

Lotil sem se po svoje in sem hodil po izredno zanimivih galerijah in muzejih, vendar se priložnosti odprejo, ko spoznaš prave ljudi. Moj izbor kulturnih dogodkov v tem času je bil glede na javne najave omejen le na slikovni material, saj nisem poznal ne pisave in ne jezika. Pogosto sem se spraševal, ali je vredno finančnega vložka, da odidem z javnim prevozom na eno uro oddaljeno prireditev. Gledaš, toda ne vidiš tega, kar sem kasneje ugotovil, da bi bilo bistveno.

Na začetku mi je na čelu pisalo, da si nečesa želim. Imaš občutek, da nič ni prav, kar narediš, da si prerobat, preneroden in vedno v napoto. Kot turist imaš začrtano pot in odkljukaš videno. Vklapljanje v japonski vsakdanjik je povsem nekaj drugega. Negotovega te velikokrat postavijo na stran, kjer je tvoje mesto in je za tebe najbolj varno. Po japonsko so vsi resnično vljudni, vendar nimajo časa in energije za inštrukcije oziroma emocije. Kasneje sem spoznal, da je recept za uspeh prakticiranje dobre volje ne glede na vse. Japonci pravijo temu biti genki. Treba je ohranjat privlačno distanco in pustiti sogovornikom odločitev, da se ti približajo. To tipanje razmerij je za zahodnjake sila naporno in terja nekaj emocionalne inteligence in vaje iz samokontrole.

Ko se nastaviš pravilno, priložnosti pridejo in za vse se najde pravi trenutek in kraj.

Jaz sem jo našel po treh mesecih na prehodu za pešce v Toyonaki na severu Osake, kjer smo stanovali. Ko sem se pogovarjal z mojim šestletnim sinom v slovenščini, je pristopil starejši možakar in vprašal v japonščini, kateri jezik govoriva. V angleščini sem odgovoril, da govoriva slovensko. Pogledal je zamišljeno in  rekel: ”Dobar dan” (hrvaško) in ”Me veseli. Hvala” (slovensko). Japonec zraven naju, ki čaka na zeleno luč, govori slovensko! Debelo sem gledal in med prečkanjem ceste sem mu dal vizitko, kot se to pri predstavljanju na japonskem spodobi. Poslovil pa se je rekoč: ”Se vidimo”.

Kasneje se je izkazalo, da je gospod Toshiharu Wataru za hobi hodil na univerzo in se učil osnov okoli 20 različnih svetovnih jezikov. Po poklicu je učitelj matematike in med drugim plesalec butoha. Povedal je, da član kolektiva Art Unidentified, kar mi takrat ni še pomenilo prav ničesar.

Po družbeno omrežnem tipanju me je povabil na novoletno zabavo, ki jo je organizirala njegova umetniška skupina v Galeriji 2 v Kobeju. Kolektiv AU – Art Unidentified, ki šteje okoli 100 članov, je leta 1973 po razpadu slavne umetniške skupine Gutai ustanovil eden izmed Gutajevcev Shozo Shimamoto. Ustanovitelja sem imel čast spoznati tri leta prej v Bologni na umetniškem  sejmu. Umrl je pozimi istega leta, ko smo mi prišli v Osako. Newagevsko bi se morda lahko celo spraševal o mističnih povezavah. Vendar če veliko potuješ in spoznavaš ljudi, svet postane manjši.

Razdeljevanje vizitk in družabna omrežja so mi pomagala vzpostavljati in vzdrževati stike. Vendar brez formalnega posredovanja Toshiharuja, ki me je predstavil v živo, ne bi bilo isto.

Znanje jezika potem ni bilo več tako zelo pomembno, prepustiš se skupinski dinamiki in ugotoviš, da veliko ljudi razume angleško, le nerodno jim je, tako kot tebi glede japonščine.

Osaka, Kobe, Kyoto in Nishinomiya skupaj imajo okoli 17 milijonov prebivalcev. Velemesto v velikosti Slovenije je bolj tridimenzionalno, plasteno od pete etaže pod zemljo do tridesetega nadstropja poslovne stavbe. Za kaj takega ni navigacije, morda samo navodila v Japonščini.

Brez pomoči kolektiva, ki me je sprejel, nikoli ne bi našel poti do najbolj zanimivih dogodkov in ljudi. Do njih so vodile poti po uličicah, bližnjicah, podhodih, koridorjih, skozi kleti, pisarne, knjižnice, telovadnice, tržnice, trgovine, javna kopališča, pristanišča, šole, poslovne stavbe, zapuščena skladišča in delavnice v katere sam, brez natančnih napotkov ne bi nikdar stopil. Tam nekje so bila vrata na dogodek na katerega so me povabili.

Končno sem se lahko na nekoga oprl in imel sem odlično družbo. Kot individualec se trudiš, vendar brez informacij in podpore nimaš istih možnosti. Združevanje umetnikov v tem visoko konkurenčnem okolju, kjer je vse na trgu, je zavarovanje in strategija, ki omogoča več priložnosti, prepoznavnost, notranjo ekonomijo, distribucijo dela in solidarnost. V tako velikem mestu potrebuješ pomoč in nudiš pomoč. Prostovoljni kolektivizem je zato postal pametno izhodišče za moje samostojno raziskovalno in ustvarjalno delo.

Napisal: Jani Pirnat, Osaka, Japonska

*Podprite nastajanje revije Outsider, ki izhaja 4x letno, vsaka številka obsega skoraj 200 strani avtorskih vsebin! Z nakupom ali naročilom revije podprete tudi ustvarjanje spletne strani, ki jo lahko berete brezplačno! Pozor, vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Če berete spletno stran, ne berete vsebin iz revije! Tiskana izdaja in spletne vsebine nastajajo v popolnoma neodvisni produkciji.

Za naročila pišite na: [email protected]