Grajskih stavb: gradov, dvorcev in dvorov, je bilo na ozemlju današnje Slovenije v slabih tisoč letih blizu tisoč – danes jih v takšni ali drugačni materialni obliki vztraja še približno polovica. Nekaj jih je zgledno obnovljenih; spet drugi so razvaljeni že stotine let, ali pa na njih spominja le še konfiguracija zemljišča in morda nekaj zaraščenih kamnov. Velika večina zgradb pa zrcali splošno usodo fevdalne arhitekturne zadnjih dveh stoletij. Nekdanji centri družbene in ekonomske moči ter prebivališča visoko izobražene kozmopolitske elite propadajo že vsaj od konca fevdalne ureditve, ki se je pri nas zaključila z zemljiško odvezo leta 1848. Sprva je bil ta propad počasen: drobljenje posestev, gospodarske krize in relativen upad donosnosti kmetijstva so le postopoma najedali tisočletno dediščino. Vsaka družbena sprememba pa je ta propad pospešila – ob množici vojn in prevratov, ki so slovenski prostor prešle v 20. stoletju, zato ni nenavadno, da smo že izgubili mnoge vrhunske primere posvetne srednjeveške, renesančne, baročne in historicistične arhitekture skupaj z razkošno notranjo likovno in pohištveno opremo.

»Kaj, gradove da bomo popravljali? Saj smo jih komaj podrli. Pred vsakega bomo postavili dva drobilca za kamen in bomo z njimi ceste posipali, zdaj, v času obnove.«
(Ivan Maček – Matija, cit. po: Marijan Zadnikar: »Z mojih poti«)

 
»Masiven grad, ki je poprej ob ovinku tržne ceste oviral promet in razgled, je bil po osvoboditvi s svojimi razvalinami in razvalinami sosednjih hiš povsem odstranjen in tla splanirana (…) Le največji napori z večletnim vztrajnim delom so zmogli odstraniti ogromne ruševine…«
(Turistični vodnik po Kočevju, 1953)

Osemdeseta in devetdeseta leta so s sabo prinesla novo popularizacijo in valorizacijo grajske dediščine, kar pa na žalost ni povzročilo kakšne celostne strategije države, občin ali zasebnikov pri obnavljanju in revitalizaciji tistega, kar nam je še ostalo. Država izmenično podržavlja in prodaja gradove; nekateri so bili z evropskim denarjem celo obnovljeni, ker pa se ni poskrbelo za ustrezne vsebine, danes spet propadajo, z njimi pa tudi ves javni finančni vložek. Poleg tega se zavarovane grajske stavbe še danes tudi rušijo in odstranjujejo in s tem kažejo shizofren odnos do grajske dediščine tako s strani države kot še vedno tudi splošne javnosti.

Serija okroglih miz Gradovi na razpotju, ki jih od leta 2013 naprej v okviru Znanstveno raziskovalnega centra SAZU organizirata zgodovinar dr. Miha Preinfalk in kastelolog dr. Igor Sapač, načenja ravno problematiko te tihe večine grajskih stavb – propadajočih zgradb brez dolgoročne perspektive. Do danes je bilo organiziranih že devet omizij, kjer so se udeleženci, predstavniki stroke, lastnikov in upravljavcev, vsakič posvetili drugemu gradu, ki mu grozi propad, in z izmenjavo mnenj prvič sploh začeli vzpostavljati javni dialog o problematiki varovanja in financiranja grajske stavbne dediščine pri nas. Včerajšnja okrogla miza se je od ostalih razlikovala v splošni tematiki: udeležili so se je trije predstavniki zasebnih lastnikov gradov in predstavili problematike zasebnikov pri obnovi in revitalizaciji teh že pregovornih vreč brez dna. Poleg ugotovitve, da je za odločitev za obnovo gradu vedno potrebna precejšnja mera norosti, je bila še posebej zanimiva izmenjava mnenj med udeleženci in občinstvom, v katerem so sedeli tudi predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pomemben prispevek cikla okroglih miz je ravno v vrtanju po nezaželenem vprašanju: zakaj se kljub splošnemu mnenju, da gre pri grajskih stavbah za vrhunsko umetniško in kulturno dediščino ter obenem za odločilno turistično in gospodarsko priložnost države, kaže tako očitno pomanjkanje volje in financ pri njenem ohranjanju?
Celotni posnetki večine okroglih miz so dostopni na spletu, serija »Gradovi na razpotju« pa se nadaljuje v mesecu marcu.

 
Miloš Kosec

(Vir fotografij je predstavitveno gradivo cikla okroglih miz Gradovi na razpotju.)