V dobi gradenj mega-institucij in trgovskih centrov turški pisatelj Orhan Pamuk piše posvetilo bolj osebnim prostorom, kakršen je njegov Muzej nedolžnosti, ki s svojo vsebino in vzdušjem vzbuja globje občutke.
Moji najljubši muzeji so majhni, takšni, ki prikazujejo iznajdljivost in zasebne življenjske zgodbe posameznikov. Čeprav občudujem nacionalne muzeje, kot sta Louvre ali British Museum, vsakič, ko potujem in prvič stopim v novo mesto, prvi prostori, ki jih hitim gledat, niso te institucije, ki me polnijo z občutkom moči države in zgodovino njenih ljudi, ampak tisti, ki mi dopuščajo izkušanje zasebnega sveta in pogled strastnega posameznika. Zelo spoštujem napore ustvarjalnih ljudi, ki so posvetili zadnja desetletja nalogi preobračanja svojih domov in studiev v muzeje, po njihovi smrti namenjene obiskom javnosti. Ti mali muzeji so običajno skriti v stranskih ulicah zunaj centra velikih zahodnih mest. Imajo moč, s katero odkrivamo občutek, ki ga veliki muzeji, vsak dan bolj podobni nakupovalnim centrom, ne morejo več vzbuditi in ki smo ga začeli pozabljati. Muzeji ne smejo biti posvečeni prikazovanju slik in predmetov preteklosti; izražati morajo vzdušje izgubljenega časa, iz katerega so ti predmeti prišli do nas. In to se lahko zgodi samo prek osebnih zgodb.
…
Ko sem bil majhen, me muzeji niso zanimali. Takrat so bili muzeji v Istanbulu videti kot puste vladne pisarne, oblikovane za prikazovanje in ohranjanje arheoloških artefaktov in ostankov sijaja otomanske dobe. To so bili dolgočasni prostori, ne dosti več kot shrambe. V devetdesetih, nekje v času, ko so moje knjige začenjale izhajati na Zahodu, so bili prvi prostori, ki sem jih obiskal na potovanjih zunaj Istanbula, veliki muzeji, kot so Louvre, British Museum, Metropolitan Museum of Art in State Hermitage. Te masivne in visoko simbolične institucije so, seveda, vzbujale občutek ustvarjalne energije in bogate zgodovine za njimi. A samo v majhnih muzejih sem lahko našel ranljive zgodovine zasebnih človeških bitij, da bi izkusil radosti globine pomena, ki nastane iz povezave med predmeti in osebnimi dramami, in začutil metafizično občutje časa, ki ga morajo znati posredovati muzeji.
Pa tudi politična stran zgodbe je. Preobrnjenje Louvra iz zasebne rezidence bourbonske kraljeve družine v nacionalni muzej za vse ljudi Francije je bilo osvobajajoča transformacija, tako s kulturnega kot s političnega zornega kota. Ta transformacija je imela politični vidik, nič drugačen od premika od epskih zgodovinskih zgodb, ki opisujejo podvige kraljev v romanih, k romanom, osredotočenim na zgodbe običajnih ljudi. A v več kot 200 letih, ki so minila od preobrazbe Louvra v muzej, so se ti veliki državni muzeji spremenili iz katalizatorjev večje svobode in demokratizacije v turistične destinacije, ki delujejo kot državni simboli in znanilci moči. Masivni, Louvru podobni državni muzeji se razraščajo po nezahodnih mestih, kot sta Peking in Abu Dabi, kjer so zasebne pravice in svoboščine pogosto zatrte, in ne prispevajo ničesar k priznavanju naporov lokalnih umetnikov in zasebnikov. Nasprotno, te monumentalne nove strukture zdrobijo svojo okolico, prevzemajoč soseščine in mesto samo, in delujejo kot dimne zavese za prikrivanje avtoritarnih režimov.
Ekonomska rast, ki smo ji priča v nezahodnih deželah v zadnjih dvajsetih letih, je omogočila nastanek srednjega razreda. Da bi izkusili osebne zgodbe, ki prihajajo iz teh nastajajočih, sodobnih srednjih slojev, ne potrebujemo ogromnih državnih muzejev, ampak majhne, inovativne muzeje, posvečene posameznikom. Iznajdljivost, ki jo najdemo v sodobnih muzejih, skupaj s kuriranjem in arhitekturo zadnjih dvajsetih let, lahko obrne majhne muzeje v čudovita orodja za raziskovanje in izražanje naše skupne človeškosti.
MUZEJ NEDOLŽNOSTI, ISTANBUL
Med letoma 1995 in 2005, ko sem obiskal nekaj majhnih muzejev, ki so me prevzeli, sem sanjaril o ustanovitvi svojega lastnega majhnega muzeja. Dela sem se lotil z enakim navdušenjem kot ljudje, ki prvič odkrijejo roman in jih ta fantastični medij tako prevzame, da berejo vse, kar morejo, in ob tem sanjarijo o svoji lastni pripovedi, ki jo bodo nekoč napisali.
Instinktivno sem začel zbirati vsakdanje predmete v Istanbulu v šestdesetih in sedemdesetih letih, kupoval sem jih na bolšjih trgih ali jih jemal od prijateljev in znancev, z izgovorom, da bom »nekoč naredil muzej iz njih«. Stara črpalka proti komarjem, izdelana v Turčiji; meter, kakršne so uporabljali ob levem stranskem ogledalu v istanbulskih taksijih; velika, debela medeninasta pipa iz otroštva, lokalno izdelan vlakec. Vse te stvari, in še več, so zapolnjevale mojo pisarno in moj dom, a ko sem drzno pojasnil bližnjim prijateljem, da bodo te stvari postale del muzejske zbirke, še vedno nisem bil popolnoma prepričan, kdo ali kaj naj bi bil subjekt tega muzeja.
Tisti iznajdljivi ustvarjalci, ki so namenili zadnja leta svojega življenja spreminjanju svojih domov v muzeje, so mi ponudili odgovor. Leta 1999 sem v stranski ulici blizu svoje pisarne, v revni soseski Cukurcuma, kupil staro in obrabljeno štirinadstropno hišo iz 19. stoletja. Če bo ta hiša postala muzej, potem bi morali namišljeni ljudje, ki so v njej živeli, uporabljati predmete, ki se kopičijo v moji pisarni. Začel sem si zamišljati zgodbo, ki pristoji ulici, na kateri stoji hiša, njeni soseščini in zbranim predmetom. V osmih letih je zgodba prerasla v roman, spet in spet na novo napisan, vsakič, ko sem našel nove stvari za muzej, dokler ni bil leta 2008 končno objavljen v Istanbulu in leta 2009 v angleščini, pod naslovom »Muzej nedolžnosti«.
Sprva sem nabiral stvari na bližnjih trgih in v antikvariatih, ker so me zanimale. Kasneje pa sem v svojih očeh uzrl ljubezensko zgodbo, ki povezuje vse te predmete. Kemal Basmaci iz soseske Nisantasi, kjer sem bil rojen in vzgojen, iz premožne družine, podobne moji, se bo kmalu poročil z ravno pravšnjim dekletom, a se zaljubi v Füsun, dekle, ki hoče postati filmska zvezda, hčerko daljne sorodnice, šivilje. Ljubezen se preobrne v obsesijo, Kemal naslednjih 7 let obiskuje Füsun – ki je poročena z nekom drugim – ter njeno družino in njen dom, ki bo postopoma postal muzej, posvečen njej.
Temeljna razlika med Muzejem nedolžnosti in ostalimi majhnimi muzeji, ki so me navdihnili, je dejstvo, da za razliko od Gustava Moreauja ali Maria Praza ljudje, katerih predmete in slike uzremo v tem muzeju, niso resnični, ampak izmišljeni. Rad opazujem obiskovalce, ki jih tako prevzamejo realnost copat imaginarnih oseb, njihove igralne karte, jedilni pribor, osebne izkaznice in njihove cigaretnice, da pozabijo, da so osebe iz romana izmišljene. In ne glede na to, ali so prebrali roman ali ne, sem vedno vesel, ko vidim obiskovalce, kako iz prve roke odkrivajo, da tisto, kar je prikazano v muzeju, ni samo zgodba romana, pač pa posebno vzdušje, atmosfera, ki jo ustvarjajo predmeti. In potem me vprašajo, zakaj sem zasnoval takšen muzej, in jaz jim odgovorim, da zato, ker imam rad majhne muzeje, ki prikazujejo našo individualnost.
Prevedla: Nina Granda
Objavljeno v Outsider #06
