Za Palladievo vilo v Istri sem izvedel že v času študija, ko smo organizirali seminarsko ekskurzijo v Istro. Tistega meglenega zimskega popoldneva smo si jo bežno ogledali. Ostal mi je impresiven spomin na slabo ohranjeno mogočno vilo. Da je avtor Palladio, so sicer samo domneve. Trdnega dokaza za to ni.

Letos sem vilo ponovno obiskal. Mogočen zid označuje meje posestva. Od železnih vrat vodi os do glavnega vhoda, poudarjenega s timpanonom. Ob poti je drevored. Vila je v slabem stanju. Omet odpada, zidovi »lezejo narazen«. Predelava glavnega stopnišča ji je odvzela pompoznost. V glavni osi pred nekdanjim stopniščem je postavljen majhen betonski osliček. Podrobnost, ki morda najbolj nazorno orisuje spremembo vrednot iz časa renesanse do danes.

Vilo je najpodrobneje raziskal prof. Mario Perossa in ugotovitve zapisal v knjigi Kontinuiteta v stanovanjski arhitekturi Istre (1997). Z njegovim dovoljenjem v celoti objavljamo zapis o vili v Sv. Ivanu:

Vila, ki se nahaja v vasi Sv. Ivan od Šterne pri Baderni, me je zaradi podobnosti s Palladievimi vilami posebno zainteresirala.

Meritve objekta so razkrile nepravilnosti tlorisa, nastale verjetno kot posledica upoštevanja in vključevanja prvotnega objekta, ki je zajemal le južni del današnje zgradbe. Poleg tega tudi ostanki starejših zidov, ki sem jih pri merjenju odkril v pritličnem delu, kjer so kletni prostori, pričajo o kontinuiteti objekta od prvotno majhne pritlične ali enonadstropne hiše do vile, zasnovane po tridelnem beneškem konceptu.

Po maloštevilnih in površnih zapisih o hiši v literaturi je ta pripadala markizom Polesini, nekdanjim lastnikom velikih istrskih posestev.46

Preseneča, da škof Tomasini v svojem delu iz prve polovice 17. stoletja, 47 v katerem med drugim opisuje sakralno in profano arhitekturo Istre, vile Polesini ne omenja. Pri vasi Sv. Ivan od Šterne je Tomasini opisal le antične ostanke, zato je možno, da ga omenjena vila ni zanimala.

Medtem ko ob pregledu istrskega zgodovinskega arhiva v Pazinu nisem prišel do nobenih podatkov o hiši, sem v časopisu »L’Istria« iz leta 1890 našel Tamarov opis vile Polesini.48 Opisuje jo kot vilo z dvema kriloma in srednjim delom (ki spominja na Avgustov tempelj v Puli), do katerega je vodilo veliko stopnišče. Vhodna vrata ter levo in desno okno ob njih omenja kot lep primer renesančne arhitekture. Tamaro pravi, da se tako za vilo kot za cerkev v Motovunu49 govori, kako sta zgrajeni po načrtih velikega Palladia, vendar direktnih dokazov za to nima.

Današnji lastnik vile, Bratović, mi je posredoval zapis zgodovine družine Polesini,50 katere potomci živijo danes v Italiji. V njem sem izvedel, da je družina oddala svoj arhiv v »Societa Istriana di Archeologia e Stona Patria« pri »Archivio di stato« v Trstu. Ob njegovem pregledu sem odkril zanimive dokumente:

– oporoko iz leta 1667, s katero je vila, ki je bila last družine Scampicchio, pripadla družini Polesini,51

– pogodbo iz leta 1625, ko je družina Scampicchio kupila hišo od Steffana in Franceschine Dolzan, ki sta jo podedovala od očeta Pietra.52

Ti podatki dopuščajo možnost, da je bila vila zgrajena že v drugi polovici 16. stoletja, torej v času Palladia.

V prid domnevi, da sta vila v Sv. Ivanu in cerkev v Motovunu nastali po Palladievih načrtih, priča tudi dejstvo, da je arhitekt resnično bil v Istri. V svojem delu »I quattro libri dell’architettura« je Palladio namreč opisal znamenitosti antične Pule in podal risbo Avgustovega templja.

Pri današnjem izgledu vile preseneča nenavadna lokacija zunanjih stopnišč, ki odstopa od načel palladianske kompozicije.

Predračun nekega zidarja iz Oprtlja (iz leta 1822), ki sem ga prav tako našel v arhivu družine Polesini,54 priča o predelavi vhodne terase in stopnišča. Iz tega se da sklepati, da so prvotno stopnišče, ki je potekalo v osi vhoda, nadomestili s stopniščema, nameščenima na vzhodni in zahodni strani terase ob fasadi vile.

V tridesetih letih našega stoletja, ko je hiša bila razdeljena med sorodnikoma Bratović, je lastnik, ki je dobil vzhodno stran hiše, ostal brez vhoda. Da bi rešil problem, je odprl nova vrata na glavnem pročelju vile, ob tem pa je moral spremeniti položaj zunanjega vzhodnega stopnišča, ki ga je postavil pravokotno na pročelje.

Kdaj je bilo vili dodano današnje vzhodno enonadstropno krilo, ni znano; o tem namreč nisem našel nobenih podatkov.

Kljub dokumentom, informacijam in ugotovitvam, do katerih sem prišel ob raziskovanju te vile, vprašanje, ali je to delo Palladia, ostaja odprto. Direktni dokazi za to ne obstajajo, prisotnost palladianskega duha pa je na njej tako očitna, da, če že ne potrjuje avtorja, nedvomno priča o njegovem močnem vplivu.

Palladiev vpliv se je ohranil do danes. Ko sem se vračal iz Sv. Ivana proti Motovunu, sem ob magistralni cesti kmalu naletel na industrijsko-obrtni objekt, ki vpliva Paladia ne more zanikati, zanika pa lahko razumevanje kakršnih koli kompozicijskih principov. Ob poplavi prefabricirane betonske galanterije (od stebrnih redov, betonskih Vener in Davidov pa vse do malih osličkov) to niti ne preseneča.

Napisal: Matevž Granda

Fotografije: Matevž Granda

Prispevek je bil objavljen v 7. številki Outsiderja, posvečeni temi Lepota, v mali monografiji, tematsko posvečeni arhitektu Andrei Palladii.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja