Aprila 2017 sem se po več kot tridesetih letih vrnil na Rakovo jelšo, ki sem jo skupaj s študenti in sodelavci na Centru za prostorsko sociologijo preučeval kot značilen primer urbane segregacije in neenakosti v prostoru. Rakova jelša je bila skupaj s podobnima »barakarskima naseljema« Sibirijo in Tomačevim v očeh javnosti simbolno in socialno stigmatizirana in je pomenila neke vrste prostorsko zgostitev in poskus zamejitve negativnih posledic industrializacije in urbanizacije povojne socialistične Jugoslavije. Kot da se je v tem in podobnih na črno zgrajenih bivališčih skoncentriralo in na neki način očem javnosti skrilo vse to, kar je bilo treba umakniti z brezmadežne podobe socializma kot harmonične družbe po meri človeka.

Bogastvo prizidkov in značilna ozka ulica
Bogastvo stilov in značilna ozka ulica
Spreminjajoč obraz Rakove Jelše: prenovljena ulica

Prvega vtisa o Rakovi jelši si nisem ustvaril s pogledom na hitro zgrajena bivališča vseh oblik in stanj, ampak z vonjem, pravzaprav smradom, postanim in zatohlim, ki se je širil iz odprtega obcestnega jarka, v katerega so se stekale in v tolmunčkih zastajale odplake iz nastajajočega na črno gra- jenega naselja. Ko sem se po dolgih letih ponovno ustavil na Rakovi jelši, vonja, ki mi je ostal v spominu, ni bilo več. Temeljito sta se spremenili in izboljšali tudi grajena struktura in sploh urbana podoba nekdanjega črnograditeljskega naselja, ki daje bistveno bolj urejen videz. Da ne bo pomote: navzlic temu, da je danes »vse drugače«, Rakova jelša ne more skriti svojega nenačrtovanega, neformalnega in spontanega porekla, ki ostaja vtisnjeno v prostorsko »gramatiko« naselja, čeprav danes bolj spominja na skorajda idilično predmestno naselje, obrnjeno navznoter, v zasebnost, z ograjami vseh vrst, ki ščitijo stanovanjske hiše z različnimi napušči, balkoni in drobnimi vrtički.

Dobrovoljni domačin

Za urbanologe, še posebej pa za urbane sociologe je zgodba o Rakovi jelši, tako kot se je razvijala skozi čas v zadnjih petdesetih letih, zgodba o urbanih in socialnih transformacijah, zgodba o razmerju med spontanim in institucionalnim urbanizmom, zgodba o življenjski moči in preživetju ljudi v novem okolju, v katerem so iskali delo in kruh, streho nad glavo, si ustvarjali družine, skrbeli za potomce. Resnici na ljubo urbani sociologi v Rakovi jelši in podobnih urbanih organizmih nikoli nismo videli predvsem črnograditeljskega »greha« nad prostorom, uzurpacije prostora in prekrškov zoper predpisani urbani red. Črne gradnje so vse to, a so še mnogo več, so izraz človekovih samograditeljskih potencialov, njegove sposobnosti za reševanje lastnih problemov, ne da bi se zanašal na zanj oddaljeno, odsotno »državo«. Včasih smo se prav vprašali, kaj vse bi lahko dosegli, če bi družbeni skupnosti uspelo vse te potenciale in voljo ljudi preusmeriti v manj kaotično, manj samo lastni iznajdljivosti in znanju prepuščeno gradnjo. Če bi svetovali in pomagali urejati papirje, ne pa zgolj grozili s porušitvami in izrekali sankcije za prekrške v prostoru.

Če želimo podrobneje komentirati urbano, socialno in simbolno transformacijo Rakove jelše, je dobro, da vemo, kako je nastala, se širila in preobražala ter kako prispeva k razumevanju sodobne urbanosti v Ljubljani. Že izvor imena Rakova jelša, če ga povzamemo po Wikipediji, nakazuje obilno prisotnost jelše, ki naj bi zastrupljala tla in ustvarjala za siceršnji živalski in rastlinski svet neugodne razmere. V resnici pa je prisotnost jelše verjetno samo nakazovala visoko raven podtalnice ter zamočvirjenost in iz tega izvirajoče tegobe za stalno naselitev. Kakorkoli že, vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo območje Rakove jelše nepozidano. Kmetje, lastniki travnikov, so na njih kosili tako imenovano »kislo seno«, ki je bilo primerno predvsem za krmo konjev. Kot so nam pred tridesetimi leti znali povedati redki staroselci, so v času košnje zvozili tudi do 100 voz sena na dan, vse tja do kmetij ob Savi. Po vojni je kmetijski maksimum prinesel omejitve kmetovanja, smrtni udarec »kislemu senu« pa se je pripeljal na traktorjih, ki so v nekaj letih na kmetijah nadomestili konje. Torej ni naključje, da so se prve črne gradnje  na Rakovi jelši pojavile prav v času, ko so travniki za kmete postali breme in so se jih radi poceni znebili. Vse od tedaj je pozidava Rakove jelše sledila ustaljeni in prepoznavni »aglomeracijski logiki«: novice o možnosti poceni gradnje so se razširjale po prijateljskih in sorodstvenih vezeh, prvim so sledili drugi in drugim tretji, vse do konca osemdesetih let. Značilne primere odločitev za gradnjo na Rakovi jelši sva z Dragom Kosom opisala v že omenjeni študiji: priseljenci so se najprej praviloma nastanili kot podnajemniki, ko pa so si ustvarili družino, so morali »na svoje«. Črna gradnja na poceni zemljišču je bila edina izbira, ki so jo imeli. Najprej so zgradili hišo do prve plošče, se takoj vselili, poskrbeli za »črne priključke« na elektriko in vodo ter nato postopoma, skozi desetletje ali več, ob povečevanju števila družinskih članov »organsko« dozidavali, prezidavali, nadzidavali in olepševali svojo hišo do stanja, v katerem je danes.

Posebej je treba opozoriti, da prostorski vzorec nastajajočega urbanega naselja ni bil kar naključen, ampak je sledil parcelaciji kmetijskih zemljišč, ki se ob glavni komunikaciji Pot na Rakovo jelšo širijo v razmeroma ozkih pasovih pravokotno na pot vse do Ljubljanice in proti sedanji Barjanski cesti. Velikost gradbenih parcel, ki so jih graditelji kupili od kmetov, je bila odvisna od njihovih omejenih nančnih zmožnosti, zato ni naključje, da sta faktorja izrabe in zazidanosti gradbene parcele visoka, kar Rakovi jelši v primerjavi s siceršnjo predmestno enodružinsko gradnjo podeljuje bistveno bolj urbano podobo. Zgraditev kanalizacije ob Poti na Rakovo jelšo in njeno postopno širjenje sta tako rekoč v enem zamahu iz naselja »nižje kakovosti« naredila »suburbano idilo«, nekoč zunaj mesta, danes pa ob urbanem razvoju, vezanem na Barjansko cesto, tesno umeščeno v zavetje mestnega utripa. Skupaj z integracijo v mesto izginja tudi stigma in Rakova jelša se kot urbani problem umika z naslovnic časopisov. Nekoč samim sebi prepuščeni priseljenci so se ukoreninili in se umestili v družbene kroge, ki so jih sami soustvarili.

Dvorišče na Rakovi jelši, ki še ni doživelo lepotne preobrazbe

Seveda bi lahko ob takšnem spontanem urbanem razvoju marsikaj pripomnili; lahko bi se obregnili ob nerodne arhitekturne zasnove posameznih zgradb, ob nerodne asimetrije, ob posamezne elemente (fasade, okna, nadstreški, ograje …), pri katerih je na prvi pogled vidno, da jih je zasnovala in izdelala neuka roka, ob barve, ki so ušle iz televizijske reklame, »ki poživijo dom«, ob ozke, tu in tam vegaste ulice, na katerih ne bo nikoli prostora za pločnik in kolesarsko stezo in ki so prakticirale »deljene« prometne površine, že davno preden je mestna politika ta koncept postavila v ospredje svoje urbane politike. Seveda se ne moremo izogniti najpomembnejšemu problemu, namreč, da pozidava sega vse do brega Ljubljanice, ki je zato nedostopen, kar je slabo iz vrste vodnoupravljavskih, ekoloških in družbenih razlogov. A z manjšimi posegi, brez velikih rušitev, bi bilo mogoče vzpostaviti pešpot in kolesarsko pot ob bregu ter tako vrniti Ljubljanico mestu, za kar se tudi zavzema mestna uprava. Rakovo jelšo bi tako še bolj integrirali v mestno tkivo. Nadaljnji razvoj naj bi ob dograditvi kanalizacije omogočil tudi dodatno komunalno in urbano opremo, vključno s projektom gradnje stanovanj mestnega javnega stanovanjskega sklada in nadvse zanimivim projektom zadružne gradnje, delom mlajših arhitektov, urbanistov, sociologov in sploh urbanih aktivistov, zbranih v skupini Zadrugator.

Ključno sporočilo, ki ga urbana transformacija Rakove jelše prinaša urbanistom v razmislek, je, da spontani urbanizem, brez vnaprejšnjega načrta, prinaša vzorce, rešitve in ambiente, ki so nenavadno »pravilni« in v marsikaterem oziru prekašajo odlike načrtovanega in vnaprej reglemen tiranega prostora; da bi torej malo več prostora za spontanost in naključnost v siceršnjem urbanem načrtovanju morali dopustiti.

Napisal: Dr. Pavel Gantar, urbani sociolog

Foto: Janez Marolt

Rakova Jelša je tudi to … Več v Outsider#18

Celoletna naročnina

Outsider 10

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja