Misel na Kras je misel na rdeči ruj, burjo in predvsem na pajčevine kamnitih zidov, ki prepredajo krajino. Preprosta konstrukcija, ki je nastala že davno, kot rezultat človekovega odnosa do prostora in njegovega poseganja vanj.

Za današnje razmere mogoče neekonomična – ‘časovno potratna’ – tehnika v sebi skriva izročilo, spomin, predvsem pa pristop do gradnje in oblikovanja prostora, ki nam je lahko še danes zgled. Stabilnost suhega zidu namreč temelji na skrbnem razvrščanju gradiva, ki je na lokaciji že prisotno, in njegovem premišljenem umeščanju v konstrukcijo; je istočasno reciklaža in logičen odziv na potrebe v danih razmerah.

Ta popolnoma in čezmerno kamnita dežela

Valvasorjev opis Krasa iz leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske nazorno izpostavi lastnost krajine, ki je od človeka zahtevala nemalo iznajdljivosti, da je z njo lahko sobival – kraški suhi zid je posledica človekove težnje po preživetju v razmerah, kjer je bilo obdelovalne zemlje malo, kamenja pa preveč. S prelaganjem le-tega si je človek ustvaril prostor za njive ali travnike, omejene s suhimi zidovi. Čeprav bi odvečni material lahko zlagali v gomile, se je tehnika zidu izkazala za bolj smotrno – istočasno je namreč omogočila spravilo kamenja ter zamejila prostor za bodočo uporabo. Tako je nastala mreža zidov, ki jih večinoma tvorijo apnenci ali dolomiti. Te kamnine, značilne za kraške pokrajine, so nastale v geološkem obdobju krede, zanje pa je značilna poroznost, ki je tudi vzrok za nastanek kraških pod- in nadzemeljskih oblik.

Ajdi ali kdo je naredil prve suhe zidove na Krasu

Nastanek struktur, ki preživijo tisočletja, so ljudje pogosto povezovali z mitološkimi bitji – velikani in škrati, ki naj bi jih zgradili. Tako so nastale mnogotere pripovedke o velikanih, Ajdih, in o škratjem obmetavanju s kamenjem, ki je za sabo pustilo gomile.

Pripovedke na stran – nastanek suhih zidov je vselej več tisočletij star pojav. Prve arheološke najdbe, ki pričajo o prisotnosti človeka na Krasu, segajo v obdobje paleolitika, prve grajene strukture pa se tu začnejo pojavljati nekoliko kasneje – v času bronaste dobe, s pojavom kaštelirjev. Značilna naselja kaštelirske kulture, ki je v tistem času obvladovala Kras in Istro, so se nahajala na vzpetinah in so bila utrjena s kamnitim obzidjem. Podobno velja tudi za gradišča, prazgodovinske postojanke ali naselbine, utrjene z obrambnim zidom.

Suhozidne strukture, ki so sestavljale obzidja omenjenih prazgodovinskih naselij, naj bi bile prvotno grajene iz velikih blokov.¹ Nekoliko kasneje se v bronasti dobi pojavijo tudi zidovi, zgrajeni iz dveh vzporednih zidov in vmesnega prostora, ki ga zapolnjuje kamenje, o čemer priča na primer najdišče v Njivicah. Prvotna funkcija suhega zidu je bilo torej zamejevanje, s težnjo po ustvarjanju boljših pogojev za kmetovanje pa se je razvila mreža suhih zidov, kot jih poznamo danes. Odnašanje kamenja z bodočih obdelovalnih površin je omogočilo kmetovanje tudi v sicer za to neugodnih razmerah. Z nadaljnjim prilagajanjem so nastale kulturne terase, škarpe, ki so jih podpirali suhi kamniti zidovi.

Vrste suhega zidu na Krasu

Glede na potrebe in razmere se je torej s človeško iznajdljivostjo razvilo kar nekaj različnih oblik oz. vrst suhih zidov na Krasu. Glede na način izgradnje se ti delijo na enojne in dvojne zidove. Razliko v njuni sestavi predstavlja število plasti, ki sestavljajo zid. Pri prvem so kamni zgolj nanizani eden na drugega brez vezivnega drobirja. Pri drugem, dvojnem zidu, pa se pojavi še druga plast pozidanega kamenja z licem ter sredinska plast, ki jo načeloma sestavljajo drobnejši kosi kamenja. Čeprav se izvedba prvega morebiti sliši preprostejša zaradi manjšega števila plasti, je v resnici ravno obratno. Posledično se enojni zid pojavlja redkeje, gradili so ga predvsem za staje ali označevanje parcelnih mej. Nasprotno pa je dvojni zid zelo razširjen in se pojavlja v več različnih oblikah ali strukturah. Tako poznamo več vrst dvojnega zidu, med katere spadajo: vrtni, ogradni, pašniški, vinogradniški, zaščitni, grobljasti, kolovozni, dovozni in robni. Nazorna imena že dobro nakazujejo način in uporabo kraškega zidu. Najbolj razširjene funkcije suhega zidu pa so uporaba odstranjenega kamenja, označevanje meja individualne posesti, razmejevanje parcel, obramba pred erozijo zaradi burje ter varovanje neintenzivno obdelanih površin pred živino.

Kaj lahko naredimo, če imamo na voljo pamet, kamen in roke?

Za ohranjanje tovrstne dediščine je prenašanje znanja in veščin gradnje ključnega pomena. S tem se med drugim ukvarja Partnerstvo kraške suhozidne gradnje, ki se preko različnih delavnic, izobraževanj in delovnih akcij zavzema za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje. Na eni izmed suhozidarskih akcij, ki jih redno organizirajo, smo udeleženci preko izdelave obcestnega dvojnega zidu v kraški vasi Divača dobili prvi vtis, kaj taka gradnja pomeni v praksi.

V splošnem za dober sestav kamnov v konstrukcijo velja:

• vsak navpični topi spoj mora biti prekrit,
• v vsakem zidu obstajajo vzdolžni in prečni elementi, ki se morajo prekrivati, da učvrstijo celotno kompozicijo,
• daljši kot so vzdolžniki, stabilnejša je konstrukcija.

Delo se začne s pripravo materiala in lokacije. Kamenje se je navadno pobralo neposredno na parceli, kjer je bila predvidena gradnja. Nabrani material se uporabi brez dodatne obdelave, le izjemoma se lahko na posameznih kamnih – sploh pri zaključni plasti – odkrhne del, da se ta lepo ujame z ostalimi. Pred začetkom zidanja se izkoplje najmanj 25 centimetrov globok jarek (odvisno od načrtovane suhozidne konstrukcije), kjer se nato pripravi temeljno posteljico. Pred njeno izvedbo je potrebno na tleh označiti potek zidu – običajno se tlorisne gabarite očrta z gašenim apnom, v našem primeru pa smo za to uporabili pesek. Širina temelja naj bo vsaj 5 cm širša od stranice zidu. Temeljno posteljico pripravimo s postopnim vsipanjem in vnašanjem kamnitega drobirja (frakcije med 250 in 150 mm), ki ga nato s tolčenjem utrdimo v strjeno kamnito podlago. Gre za izključno ročno delo, saj strojna vgradnja in strojno vibriranje ne izboljša ali olajša dela. Če želimo doseči še večjo natančnost, lahko izdelamo leseno šablono in s tem preprečimo tlorisno odstopanje. Ta tehnika se uporablja predvsem pri izdelavi (manjših) objektov v suhozidni gradnji.

Po pripravljeni temeljni plasti lahko začnemo z izdelavo zidu. Rob posamezne plasti določajo večji kamni, z daljšo stranico obrnjeni proti notranjosti in nagnjeni tako, da so na zunanji strani višji kot na notranji. S tem preprečimo, da bi kamni zdrsnili iz konstrukcije. Med večje kamne na sredino položimo manjše, ki jih premišljeno razporedimo tako, da se z ostalimi ujamejo in stojijo na mestu oz. da »prou padejo«. Za dvojni zid je značilna tehnika šivanja – v globino zidu umeščeni prečniki (elementi, ki imajo stranico proti notranjosti daljšo od lica) se postavljajo na vsak dolžinski meter, po vertikali pa v vsaki drugi ali tretji liniji. Tako nadaljujemo vse do želene višine. Pri izdelavi zadnje plasti smo pozorni na izbiro kamenja – ploščate kose prihranimo za na konec, saj z njimi lahko izdelamo lepo zaključno plast. Tu nam je lahko v pomoč napeljana vrvica, s katero kontroliramo višino zidu prek celotne dolžine in poskrbimo, da je zid raven. Običajna debelina dvojnega zidu je med 35 in 80 cm. Zid, ki smo ga izdelali na delavnici, je v debelino meril 50 cm.

Suhozidne konstrukcije se v raznolikih oblikah pojavljajo tudi drugod, v pokrajinah s podobnimi naravnimi danostmi – predvsem gre za sredozemske in submediteranske kulturne krajine ter seveda kraški svet. Suhozidne strukture predstavljajo identiteto Krasa, njegovo osrednjo lastnost, na katero pa se je v 70. letih prejšnjega stoletja začelo pozabljati skupaj z opuščanjem pašništva in poljedelstva na Krasu. Zid lahko preživi tisočletja, a za to potrebuje skrb, saj je sicer podvržen bioeroziji. Skrb in vzdrževanje sovpadata z ohranjanjem identitete krajine, ki jo že načenjajo stihijske pozidave, propadanje in zanemarjanje tistega, kar tja spada in od tam izhaja – naj bo to misel, pristop ali zid sam.

Napisala: Pia Gerbec

Naslovna fotografija: Ela Grasselli
Ostale fotografije: arhiv avtorice

Opombe:

1 »Glede na stanje raziskav domnevamo, da je najstarejša tehnika gradnje tista, pri kateri gre za zidove, grajene iz velikih kamnitih blokov, o čemer priča bakrenodobni zid pred jamo Mala Triglavca, sicer eno izmed pomembnejših mezolitskih najdišč v našem prostoru.« (Mlekuž 2007, 73)

Dodatno branje:

Belingar, Eda. Priročnik kraške suhozidne gradnje. Park Škocjanske jame, Škocjan pri Divači, 2014. Povezava: https://www.zvkds.si/sl/knjiznica/prirocnik-kraske-suhozidne-gradnje

Belingar, Eda. Zid na suho: zbornik strokovnih spisov o kraškem suhem zidu. Park Škocjanske jame, Škocjan pri Divači, 2014. Povezava: https://issuu.com/psj_slovenia/docs/zbornik_spisov_o_kraskem_suhem_zidu (→ PDF)

Juvanec, Borut. Kamen na kamen. I2, Družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o., Ljubljana, 2005.

Kranjc, Darja. Veščina suhozidne gradnje, znanja in tehnike. Park Škocjanske jame, Škocjan pri Divači, 2020.

Belingar, Eda; Bratina, Patricija. Priročnik kraške suhozidne gradnje. Park Škocjanske jame, Škocjan pri Divači, 2021.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!