Ko se peš premikamo po nekem območju, je ena najbolj zanimivih zaznav – občutenje menjavanje atmosfer. Tega, ko v avtomobilu brez ovinkarjenj brzimo po glavnih cestah, preprosto ne moremo zaznati na enak način. Niti razdalje se nam ne izrišejo v realnem obsegu, kaj šele vonji, zvoki, svetloba in neko neopisljivo splošno občutje prostora. Da ne govorim o srečevanju ljudi, pozdravih, obrazni mimiki ob vljudnostnih umikih ali mimohodih teles. O morebitnih pomenkih, ki se lahko naključno začnejo, ko smo pešci. O hupanju, laježu psov ali manj prijaznih vzklikih, ujetih v mimohodu. O pišu kolesarja, ki je morda prehitro in pretesno švignil mimo hodečih postav.
Pred nekaj dnevi so me sodelavke mariborske veje IPoP-a povabile, da se pod znamko gibanja Jane’s Walk z njimi in udeleženci, ki se bodo odzvali vabilu, sprehodim skozi Melje – predel Maribora, ki je fizično zelo blizu središča mesta, mentalno pa je od njega za večino zelo oddaljen. Tam trenutno ni skoraj ničesar, kar bi korake ali kolesa množično usmerjalo v tisto smer. Zato pa je predel prava zakladnica menjavanja atmosfer in to tako po prostorski kot po časovni osi. Organizatorki sprehoda sta prostorsko komponento zelo posrečeno vpletli že v vabilo – od nekdanjega industrijskega do mirnih zelenih stanovanjskih predelov pod mestnimi griči, od prostora, presekanega s pomembno prometnico do zanimivega obrečnega ekosistema. Ko sta peljali po meljskih poteh, smo dejansko zaznavali te neverjetne spremembe na relativno malem območju – zvoki se lahko po nekaj sto korakih drastično spremenijo, vonji tudi. Občutek majhnosti sprehajalca ob drvečih vozilih, občutek miru ob vilah z zelenimi vrtovi, občutek izgubljenosti v času na območju zapuščene tovarne, občutek moči narave ob široki reki. Razmislek o udobju in utesnjenosti človeka v urbanem prostoru, o občutenju bližine in oddaljenosti, o doživetih začasnih in želenih bodočih rabah prostorov in območij, katerih namembnost se je v toku družbenih premen spreminjala. Dobra volja in pomenki, ki se v kratkem času spletejo v skupini prej večinoma neznancev na takem sprehodu, so neverjetni. Na koncu so nas komaj razpustili – zdelo se je, da bi se lahko v zaznavanju menjave atmosfer še in še skupaj potepali po Melju.
Ker se rada ukvarjam z razvojem prostora po časovni osi in s procesi, ki ga poganjajo, tako v fizičnem kot v družbenem smislu, me pravzaprav ob premikanju po prostoru vedno najbolj privlači njegova geneza. Iščem stare objekte, opazujem detajle, ki bi lahko bili ostanek nekih prejšnjih stanj, poskušam razvozlavati plasti, ki jih je naložil čas. Predstavljam si prostor, preden je bilo v njem, kar je zdaj. Pri tem so lahko v pomoč stari načrti, fotografije, risbe, dokumenti in pripovedi ljudi, ki območje izkustveno poznajo skozi daljše časovno obdobje.
Tik pred sprehodom sem si torej že prej znana dejstva o Melju in njegovem spreminjanju dopolnila še z dodatnimi informacijami, da bi mi bile plasti, ki so del današnjega stanja, bolj razumljive. S predstavljanjem podob, drugačnih od tistih, ki jih v opazovanem hipu vidimo pred sabo, je namreč dejansko mogoče zaznati tudi menjavanje atmosfer po časovni osi. Mentalni premik v Melje na začetku 19. stoletja izriše nekaj hiš ob Meljski cesti, takrat so ji rekli kar pot, ki nato nepozidana pelje v vas Melje. Na vzpetini pod gričem je Malteška komenda – postojanka malteškega viteškega reda, ki je tam že nekaj stoletij. Od Meljske poti proti Dravi je le kak mlin, ostalo zasedajo polja in travniki. Pogled se ustavi na reki, današnjih mostov še ni. Nato se malo pred sredino stoletja ob izgradnji znamenite Južne železnice kot pomembna vizualna komponenta v tej smeri zariše železniški most. V bližini nove prometnice se pojavi plinarna, severno se ob njej razraste pomemben mlinski kompleks. Tik pod železniškimi tiri melje na paro. Ob njem nastaja veliko gradbeno podjetje, ki se bo širilo in razraščalo celo stoletje. Pomembno bo za gradnjo stavb na obeh straneh tirov. Med kompleksa se ob koncu stoletja zariše razkošna vila enega od obeh podjetnikov. Nekaj obrtnikov svojo glasno ali drugače motečo obrt iz središča mesta prenese v ta manj urbaniziran predel. Ne zavedajo se, da umeščajo zametke dejavnosti, ki se bodo kmalu razrasle in bodo, če ne prej, čez kako stoletje, zaposlovale tisoče meščanov. Rastejo tudi stanovanjski predeli. Pod zelenimi griči se v vile naseli nekaj družin iz višjih slojev meščanstva, ki jih ta del, kdo ve zakaj, pritegne. Nekaj stanovanjskih hiš spodaj ob Meljski zgradijo za uradnike, ki so zaposleni pri železnici. Vas Melje se vse bolj približuje mestu. Pravzaprav mesto raste k njej. Kar je povsem upravičeno, saj so jo sredi 19. stoletja z nekaj drugimi predmestji upravno priključili k urbanemu središču. Zraste vojašnica, za katero takrat še ne slutijo, kako usodno bo čez manj kot pol stoletja zaznamovala življenja mnogih meščanov. Blizu reke zgradijo mestno klavnico, da dejavnost, ki je nihče več noče opazovati v središču mesta, premakne onkraj, za železniške tire. Seveda se takrat in še dolgo pozneje le malokdo vpraša, kako ta zaznamuje življenja živali, ki jih privedejo tja. V bližini, na prostem, pod tiri, poteka tudi trgovanje z govejo živino. Za premostitev reke s pobreške strani najprej uvedejo brod, nato pa zgradijo ozek most.
Obdobje po koncu prve velike vojne in razpadu monarhije prinese okoliščine, ugodne za razvoj novih vej industrije, zlasti tekstilne, in prav ta se izdatno ugnezdi tudi v mariborski meljski industrijski bazen. Elektrifikacija, obmejna lega, ugodni carinski pogoji, bližina pomembnih prometnih poti, novo tržišče, dovolj delovne sile in nepozidanega prostora. Zdaj zares začne nastajati tisto, kar imamo naslednje generacije v najmočnejšem spominu – industrijsko Melje. Predel med Meljsko cesto in Dravo nikakor ni več nepozidan, pogleda ne moremo več prosto spustiti čez polja in zeleneče travnike do široke reke. Ustavljajo ga strnjeni objekti kemične, kovinske in tekstilne industrije. Na severnem robu, med griči in glavno cesto, ga še vedno oklepata gradbena in živilska industrija, a slednja se je morala prilagoditi novim razmeram. Ne meljejo več le žit v moko, zdaj izdelujejo tudi testenine. Stanovanjskih zgradb je še več. Prehoda med industrijskim Meljem in nekdanjo vasjo tako rekoč ni več. Oreško nabrežje ob Dravi se je zlilo s preostalim Meljem. Zvoki so se spremenili, vonjave in občutki človeka, ki zaide v ta del mesta, tudi. In sem ljudje zdaj zahajajo vse bolj množično, vse več je takih, ki tu pridelajo preživetje. Tega ne spremeni niti naslednja velika prelomnica. Nasprotno, ljudi, ki delajo v meljskih tovarnah – te so po hitrem in včasih prav krutem postopku zamenjale lastništvo – je vse več. Nastane nekaj novih, nekatere stare pa povežejo v večje panožne grozde in jim nadenejo novo ime. V zavest starih in novih meščanov se usedajo imena gigantov – MTT, Intes, Zlatorog, Mariborska livarna, Lilet, Primat. Vsem, ki v Melje vstopamo iz zahodne smeri, se v zaznave neizbrisno zariše znak industrijskega giganta z drugega konca mesta, nameščen na vrh stolpa novega kolodvora. Starega so, kot mnoge objekte v bližini, v vojnih letih opustošile eksplozije bomb. To atmosfero si je celo z velikim trudom težko predstavljati, tako kot si je težko zamisliti jok ali molitve zaprtih v meljski vojašnici in kdo ve kakšne krike ujetnikov v Stalagu. Po vojni, ko se travmatične atmosfere naposled nekoliko odmaknejo, tik ob železniški progi zrasejo ogromni silosi živilske tovarne z novim imenom. Zarežejo v mestno veduto, skoraj ne glede na to, s katerega konca jo pogledaš. Melje je zdaj videti čisto drugače kot pred sto leti. Drugače tudi diši in šumi. In drugače se počuti, kdor ga prehodi, prekolesari ali prevozi.
Meljska pa je še vedno cesta in ulica običajne širine. Šele pozneje, ko so giganti drug za drugim v glavnem v ugašanju, nov viadukt, avtocesta in njegove dovodnice izdatno povečajo njeno širino – cesta prevlada. Zradirajo tudi nekatere nekoč bistvene objekte in dajo sprehajalcu vsaj v osrednjem delu Melja občutek, da je majhen, preglašen in izgubljen v času. Morda celo, da je za časom, če se tod premika peš, glede na zanemarljivost razdalj.
A radoveden in zaznavajoč opazovalec se lahko v vseh obdobjih premika tako po prostorski kot po časovni osi. Toplo priporočam čim pogostejše drsenje po obeh, izkušnja je zelo zanimiva.
Piše: Jerneja Ferlež
Foto: Pavlina Japelj
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!