Vse velike stvari so na začetku majhne. Drobna misel lahko spremeni svet. In takšne male misli, mali prebliski, spreminjajo človeštvo že od nekdaj, tako na boljše, kot na slabše.
Nekaj let sem živel na Dunaju, v mestu, ki se vsako leto uvrsti na vrh lestvic kakovosti bivanja. Živeti na Dunaju je neke vrste privilegij; mesto je namreč zelo bogato. Pa ne mislim v ekonomskem smislu (čeprav tudi), ampak v vseh drugih: kultura, umetnost, znanost, infrastruktura, promet in ne nazadnje arhitektura (ki je jedro mojega zanimanja).
Z družino smo živeli v sto let stari »najemniški palači« (kot se je ob njenem nastanku reklo gradnji za trg). Ta večstanovanjski blok ni bil za tisti čas in prostor nič posebnega. Običajni standard. Zavzemal je del stavbnega kareja v takrat na novo urbaniziranem predelu mesta, ki so ga pridobili z regulacijo Donave. »Najemniške palače« so se nizale ena poleg druge: zunaj ulica, znotraj dvorišče.
V naši »najemniški palači« je bil ob vhodnih vratih droben preprost detajl, ki mi je veliko pomenil in me hkrati napeljal k razmisleku, v tem zapisu. Ta detajl ni nič drugega kot vratni zatič, ki je skrbel za to, da se visoka kovinska vrata niso samodejno zaprla. Vsako jutro mi je ta nepomemben detajl pomagal, da sem v najkrajšem času zapeljal kolo s prikolico za otroke skozi vrata in jih hkrati z eno potezo noge za sabo zaprl. Ko sem že kolesaril po ulici, mi je rahel tresk zapirala naznanil, da so vrata zapahnjena.
Kako pomemben mi je bil ta nepomemben detajl, sem spoznal, ko so ga nekega dne ob prenovi odžagali. Na moji osebni lestvici kakovosti bivanja je Dunaj zdrsnil za nekaj mest. Začel pa sem razmišljati o nevidnih mentalnih kvalitetah, ki jih neko mesto ima ali pa nima in jim rečemo mentaliteta. Do trenutka, ko so odžagali ta zatič, so se v tem mestu vse stvari, ki so bile podvržene spremembam, spreminjale na bolje. Med tem pa sem se skoraj v strahu vsakič odpravil v rodno Ljubljano z mislijo, kaj bo spet slabše. In tako sem imel priložnost opazovati dve v marsičem zelo sorodni mesti, kako dihata.
V tistem času je potekala prenova dela Dunajske ceste za Bežigradom. Obsežna dela so trajala kar nekaj časa in ob njej so potekale polemike, kako bi Dunajsko cesto lahko izboljšali. Zagovorniki avtomobilskega prometa so se zavzemali za dodaten prometni pas, ki bi izboljšal pretočnost, zagovorniki zmanjševanja motornega prometa pa so si želeli širitve kolesarke steze in pločnika. Po vsem vloženem naporu in sredstvih je ostala Dunajska cesta skoraj enaka prejšnjemu stanju, le da cestišče ni več tako brezupno razpokano in da so križišča bolje prilagojena kolesarjem. Še danes pa so kolesarske steze in pločniki kritično preozki in deloma nevarni za uporabo. Tako obsežna prenova bi morala biti priložnost za izboljšavo te glavne infrastrukturne poteze mesta, vendar pa na žalost prenova kakovosti življenja v mestu ni v ničemer bistveno izboljšala. V istem času so na Dunaju sistematično povezovali kolesarske steze, s subvencijami spodbujali nakup e-koles, nekaj ulic so popolnoma zaprli za avtomobilski promet in jih namenili pešcem in kolesarjem, podaljšali linijo podzemne železnice U1 in začeli z gradnjo nove linije U5. In vsak od posegov je prinesel izboljšavo.
Tudi glede novogradenj se nisem mogel navduševati nad Ljubljano. V tistem času so na Dunajski cesti (v bližini WTC) ravno dogradili t. i. Eko hišo, ki po mojem mnenju kaže na vso problematiko slabega ljubljanskega urbanizma in spornega odločanja o posegih v prostor: ta »hiša« namreč presega gabarite v vseh smereh. V tistem času so v bližini mojega doma na Dunaju zgradili nov stanovanjski objekt podobnih arhitekturnih ambicij. Za razliko od ljubljanskega je bil usklajen v gabaritih, imel je veliko zelenih površin, predvsem pa je takoj po zaključku del objekt zaživel: lokali so bili zapolnjeni (trgovine, fitnesi, agencije …) in stanovanja so bil naseljena. Ljubljanska »Eko hiša« je še danes na pol prazna.
Sodobna dunajska stanovanja nadgrajujejo kakovost v uvodu opisanih »najemniških palač«. Stanovanja so prostorna, prilagodljiva, v bližini so odprte zelene površine in široka mreža javnega prometa. Ponudba je široka in zadovoljuje potrebe mesta. Mesto razvija različne načine financiranja, da si lahko vsak reši svoje stanovanjske potrebe. In bistveno: vsak poseg izboljša celoto in zvišuje nivo kakovosti bivanja v mestu.
Tudi v Ljubljani je nekaj »najemniških palač« iz tistega obdobja, ki pa veljajo za bistveno boljše od sodobnih ljubljanskih stanovanj. Ljubljanski urbanizem izpred sto let je bil bistveno boljši od današnjega, ki ne zagotavlja dovolj dostopnih stanovanj znotraj mesta, ne zagotavlja zgoščevanja (ki bi omogočalo učinkovit javni promet) in prebivalce sili, da rešujejo svoj stanovanjski problem na periferiji (v zadnjih desetletjih se je populacija sosednjih občin bistveno povečala, medtem ko je v MOL ostala nespremenjena). Prometni zastoji, turistifikacija in napihnjene cene na nepremičninskem trgu znižujejo kakovost bivanja in pomenijo tendenco na slabše.
…
Nekaj dni zatem, ko so zatič odžagali, so se delavci vrnili in ga privarili nazaj na svoje mesto. Nisem bil edini, ki je opazil to degradacijo kakovosti bivanja. Sostanovalci so se pritožili in reklamacija je bila hitro izpeljana.
Tako sem spoznal mentalno lastnost, ki Dunaj sili v vrh mest po kakovosti bivanja: vsak njegov delček (prebivalec) si vedno prizadeva pomikati stvari na bolje. Pri vsakem malem posegu je prisotno vprašanje, ali bo potem bolje, kot je bilo (pa ne samo zame, ampak za mesto). In takšna mala dejanja gradijo velika mesta.
V tem se je smiselno zgledovati po Dunaju. In ne samo na področju arhitekture.
Piše: Matevž Granda
