Ravnikarjeva Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
V čitalnici Arhiva Slovenije pazljivo razpiram risbe arhitektonskega dela glavnega projekta za Novo poslopje gradbeno-geodetskega oddelka v sklopu I. faze novogradnje FAGG, odgovorni projektant prof. ing. arh. Edvard Ravnikar, sodelavka ing. arh. Majda Verčnik, projektantsko podjetje Komuna projekt Maribor, št. projekta 301/99, iz marca 1962 in z dopolnitvijo iz novembra 1962. Vse risbe nosijo veliko oznako fgg.
Ob tem brodim po spominu.
S stavbo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo na Jamovi cesti v Ljubljani sem se prvič zares srečal leta 1993, v prvem letniku študija arhitekture na takrat še skupni FAGG, Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Tam, na »gradbeni«, smo pri prof. Alešu Založniku opravljali kolokvije in izpite iz Matematike, kadar je na »arhitekturi«, v naši stavbi na Zoisovi cesti, ki takrat še ni imela prizidka, v predavalnicah zmanjkalo prostora. Ali morda, da smo matematične izzive vzeli še bolj zares kot sicer. V kabinet prof. Založnika smo šli na govorilne ure, po frekvenco in vpis ocene v indeks. V eni stavbi smo tako vstopili v dva svetova, ki se vsak na svoji strani stavbe zložita v njen prerez, ključ in bistvo zasnove FGG Edvarda Ravnikarja.
Prvi je bil svetel, prostoren, asketski, urejen in, vsaj v spominu, nekoliko hladen svet predavalnic in risalnic ter širokih hodnikov pred njimi. Kjer smo s potnimi rokami, čakajoč na pole z matematičnimi nalogami, lahko opazovali ravno prav krepke slope iz vidnega betona, postavljene v pravilen niz na meji med predavalnicami in hodnikom. Z zanimanjem smo preučevali, kako preprosto in smiselno, ter ob tem predvsem na stikih tudi zelo domiselno, so različni običajni jekleni profili spojeni v ogrodje, ki je na strani hodnika členilo spodnji, polni del pregrade med predavalnicami in hodnikom. Ter občudovali sklenjen pas velikih stekel, ki je v zgornjem delu te pregrade prepuščal naravno svetlobo s fasade prek predavalnic na hodnik, po prerezu, v globino stavbe. Ko sem leta kasneje hodil v te predavalnice, morda v katerem drugem nadstropju, poslušat zagovore doktoratov gimnazijskih sošolcev, se mi, in temu sem se takrat pravzaprav čudil, ti prostori niso zdeli neprimerni ali neugledni za tako pomembne dogodke. Na misel mi hodi tehnični svinčnik, ki je takrat, v prvem letniku, postal nepogrešljiv del mojega študijskega vsakdana. Rotring 0,5 mm, nevpadljiv, zanesljiv, neuničljiv (če ne drezaš predaleč v njegovo drobovje), do skrajnosti uporaben in logično zgrajen iz preprostih, a natančno izdelanih sestavnih delov, primeren tako za skicozne razmisleke in sanjarjenja kot zapiske in tehnične risbe ter podpis na zaključen načrt.
Drugi svet je bil svet kabinetov, nanizanih vzdolž ozkega in nizkega, nekoliko temačnega hodnika. Na hodniku smo čakali stoje ali sedeč na kakšnem navadnem šolskem stolu (danes ikoni slovenskega oblikovanja), da se je vsak mimoidoči obregnil ob nas. Na hodniku je skoraj vedno gorela luč in z obeh koncev hodnika, nekje v daljavi, je žarela dnevna svetloba. Slepeča luč na koncu tunela, primerna vzdušju, ki nas je povečini takrat prevevalo. Dolg niz vrat v kabinete, morda kakšno sejno sobo vmes. Tudi tu je bil čas za opazovanje podrobnosti. Lesena vratna krila, vgrajena v steno brez mizarskih podbojev, s tečaji, vidno vijačenimi na običajne jeklene profile. Še jeziček ključavnice se zatakne za njih. Ko si poklican, vstopiš. Vratno krilo je lahko in glasno udari ob jekleni profil, ko vrata nehote premočno zapreš. Profesor je že v prednosti. Notri pa je res drug svet. Kabinet je nenavadno prostoren ali pa se vsaj tako zdi. Dovolj svetlobe. Pisalna miza, prekrita s skladovnicami knjig in papirji, nizek fotelj, verjetno tudi klubska mizica. Preproste ploskve, ujete v krhka jeklena ogrodja. Računalnika se ne spomnim, zagotovo je bil skrit nekje vmes. Ob steni velik knjižni regal, tudi poln knjig. Po tleh, se mi zdi, tekstilna obloga (v načrtu piše bouclé, bo že držalo), v prostoru ne odmeva. Največji vtis naredi velika tabla na eni od sten, popisana z matematičnimi formulami in grafi. Kabinet prebadajo snopi sončnih žarkov, ki so ravno prav zastrti, dopoldan je, pogled na jugovzhod. Sem in tja tudi fotografije, razni predmeti, spominki morda, ali kaj, kar fascinira in asociira. Prostor je bolj study kot office. Bršljanova liga za naše razmere.
Med svetovoma prestopaš prek mehanizma dveh stopnišč, enkrat sem z glavnega podesta, drugič tja z vmesnega podesta in obratno. Po enem stopnišču gor, po drugem dol. Nit prehajanja med nivoji in prostori se nikoli ne zaplete. Štiri visoke etaže s predavalnicami na eni strani, šest nizkih etaž s kabineti na drugi strani stavbe. Pod njimi dvignjeno pritličje in navidezna klet. V vmesnem servisnem pasu so poleg stopnišč kompaktno zložene še sanitarije, dvigalo, inštalacijski jaški, servisni prostori. Predvsem pa so tu tudi betonske stene in okvirji ter med njimi mestoma polnila iz opek, s poudarjenimi in za ustvarjalni opus Edvarda Ravnikarja tako značilnimi šivi na stikih in preklopih ploskev.
Najkrajša pot od »arhitekture« na Zoisovi cesti do »gradbene« na Jamovi cesti vodi mimo Rimskega zidu na Mirju. Na koncu zidu rahel zavoj v levo in izza krošenj dreves uzreš mogočen volumen »gradbene«, ki, nekoliko odmaknjen od cestne linije, sloni na nizu betonskih slopov. Slopi se nad pritličjem konzolno trikotno razširijo in oblikujejo abstraktne kapitele. Slope v zgornjih etažah prekrije fasadni plašč, stkan iz perforiranih polj z okni kabinetov ter polnih polj s prefabriciranimi reliefnimi betonskimi ploščami. Na mestih dveh konzolnih pomolov se plašč izviha iz fasadne ravnine. Fasadne plošče na spodnjem robu za malenkost, kot da so zavese, previsevajo vzdolžen betonski nosilec, oprt na slope s trikotnimi kapiteli. Podoba lahkotne betonske tkanine, ki prekriva močan in tektonsko artikuliran betonski skelet stavbe, je nazorna.
Da gre pri tem motivu za naslonitev tako na Semperjev Bekleidungs- in Stoffwechsel-prinzip kot tudi na racionalen in hkrati poetičen odnos med konstrukcijskim skeletom in fasadnim ovojem in še kaj tretjega, kar sodi v idejni svet arhitekture Edvarda Ravnikarja in njegovih učiteljev, sem seveda izvedel in spoznal šele precej kasneje. Kot tudi, na primer, za tripartitno klasično kompozicijo v moderni interpretaciji. Ali motiv lebdeče strehe. V idejnem načrtu za stavbo FGG je streha razsežna enokapna ploskev z nizkim naklonom, oblikovana kot poudarjen kompozicijski element, ki zaključi stavbni volumen. V kasnejših načrtih in izvedbi pa je na ravno streho stavbnega volumna vzdolž osrednje osi postavljen krhek strešni paviljon.
V prvem letniku sem verjetno opazil predvsem poudarjeno razliko v oblikovanju fasad. Med reliefno fasado s posamičnimi okni kabinetov na Jamovo cesto in gladko fasado z razsežnimi pasovi zasteklitev predavalnic in risalnic proti parkirišču oz. Tržaški cesti. In to, kako se na obeh prečnih stranicah, v razporeditvi oken na koncu obeh hodnikov, notranji prostorski ustroj stavbe neposredno odrazi na fasadi. Prerez in fasada hkrati. Prerez je kar fasada, a spet ne povsem. Tudi te preklope in prežemanja, kolažiranja in trojne obrate sem pri stavbah Edvarda Ravnikarja zares opazil šele nekoliko starejši. Še danes jih z veseljem in začudenjem odkrivam.
Takrat pa sem se čudil, se spomnim, da stavbo v prečni smeri v dvignjenem pritličju prebada vhodna os, ki se z dvema enakovredno oblikovanima vhodoma odpira tako proti Jamovi cesti na jugovzhodu kot proti parkirišču na severozahodu. Če ima stavba dve različni fasadi, zakaj dva enaka vhoda? Oblikovanje vhodov stavbe »arhitekture« na Zoisovi cesti, skozi katera smo vstopali vsak dan, je klasično povedno. Imeniten portik na javni prostor mestnega ringa in mišja luknja proti zaledju krakovskih vrtov. Ravno prav jasno za prvi letnik.
Mnogo kasneje sem izvedel, da je bila stavba »gradbene« predvidena kot del večjega kompleksa novih stavb FAGG, ki naj bi se približno v širini stavbe FGG raztezal na celotnem območju med Tržaško in Jamovo cesto. Poleg skupne stavbe za oddelka gradbeništva in geodezije, ki je bila zgrajena, naj bi obsegal tudi stavbo oddelka za arhitekturo, stavbo za skupne prostore FAGG (uprava, večje predavalnice ipd.), garaže in druge pomožne objekte ter niz odprtih prostorov. Osrednja poteza kompleksa pa bi bila komunikacijska os, nova ulica med Tržaško in Jamovo cesto, ki bi nase vezala vse stavbe in zunanje prostore ter prebodla stavbo FGG. Ulica bi v nadaljevanju povezala, tako funkcionalno kot simbolno, območje študentskega naselja v Rožni dolini in predel univerzitetnih stavb in inštitutov vzdolž južnega roba mestnega središča. Privid te nikoli uresničene ulice se danes ustvari, ko v osi obeh vhodov s pogledom prebodeš stavbo.
Stališče, da naj se na južnem delu centra Ljubljane, proti Viču in Rožni dolini, na robu Barja, organsko povežeta univerza in mesto ter tako prostorsko in dejavnostno skozi čas stketa živo univerzitetno mesto, je Edvard Ravnikar zastopal od prvih let po drugi svetovni vojni naprej. Pri tem pa ključnega potenciala ni videl toliko v medsebojni povezanosti univerzitetnih ustanov ali gospodarnosti souporabe mestne in univerzitetne infrastrukture, temveč v medsebojnem plemenitenju in možnosti stikov, namenskih in priložnostnih, ki jih ustvarja tako povezano okolje. Območje nekje med Aškerčevo cesto, Jadransko ulico, Tržaško cesto in Gerbičevo ulico se je v povojnih desetletjih v več korakih dopolnjevalo s stavbami fakultet in inštitutov ter drugih z univerzo povezanih stavb. In tudi Edvard Ravnikar je na tem območju poleg stavbe FGG že prej zasnoval stavbo Inštituta za šibki tok (1946–1954). V kraku univerzitetnega območja v Rožni dolini pa stavbo Gozdarskega inštituta (1947–1948).
Podoben organski preplet oz. vpetost izobraževalnih stavb v naselja in s tem družbo je zagovarjal tudi v primeru osnovnošolskih stavb. Tako na ravni mikroprostorskih ureditev kot na ravni urbanističnih zasnov naselij in v velikem regionalnem merilu. V prispevku, ki ga je imel leta 1954 v okviru posveta na temo gradnje sodobnih šolskih stavb (Od stare k novi šoli), je v duhu takratnih širših mednarodnih prizadevanj za izboljšave na področju arhitekture šolskih stavb tudi on izpostavil njihov potencial, da postanejo izobraževalna, kulturna in športna središča naselij oz. sosesk ter aktiven gradnik v mreži javnih prostorov. Na to bi sicer lahko pogledali z ironijo, češ »mala univerza v vsako vas«, a misel in prizadevanje je bistveno bolj plemenito in zelo aktualno še (ali ponovno) danes. Usmerjeno je k idealu svobodnega in omikanega človeka (in s tem družbe), ki pa lahko postane tak le, če se ves čas izobražuje, je zvedav in dvomeč v vseh življenjskih obdobjih in vseh družbenih okoljih.
Da stavbe torej nimajo le javnih in zasebnih lic, da se ne odzivajo samo na tisto, kar je v neposredni bližini, temveč so gradniki bistveno bolj kompleksnih prostorskih in infrastrukturnih omrežij naselij ter odprta ogrodja družbenih struktur, je lekcija za višje letnike. Kot je lekcija tudi to, da se marsikatera širša urbanistična poteza gradi dolgo skozi čas, po korakih, morda ostane neizvedena ali na različne načine prikrojena, celo pohabljena in kasneje nerazumljena, nesprejeta. In da je grajeni prostor, tako kot naša življenja, pogosto splet naključij, trk ambicij in zmožnosti, velikih in čistih idej ter drobnih umazanosti vsakdana, spoj novih ureditev in okruškov preteklih. Morda je celo bolje, da to v prvem letniku študija arhitekture ostane prikrito.
Napisal: doc. Mitja Zorc, arhitekt in pedagog na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani
Naslovna fotografija: Peter Žargi ml.
Ostale fotografije: arhiv avtorja
Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.
Viri:
Arhiv Slovenije: SI_AS_1213/2162, t.e. 721: Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, glavni projekt za novo poslopje (1962–1962) (združeni dokumenti).
Koselj, N. (2007): Atlas Ravnikar: Arhitekturni vodnik – Architectural Guide; Docomomo Slovenija; dostopno na: https://www.docomomo.si/publikacije.html
Krečič, P. (1996): Edvard Ravnikar: arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist: umetnostnozgodovinski oris; v: Krečič, P., Mušič, M., Zupan, G. (1996): Edvard Ravnikar: arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj, publicist: umetnostnozgodovinski oris: razstava Arhitekturnega muzeja Ljubljana na fužinskem gradu, 19. september–19. oktober 1996; Arhitekturni muzej, Ljubljana; 8–66.
Vodopivec, A. (2010): Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo; v: Planišček, A. (ur.): »Ali mora biti ta hiša ravno taka?«: Zbornik dogodkov ob stoletnici rojstva arhitekta Edvarda Ravnikarja; Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana; 152–153.
Ravnikar, E. (1949): Južni del centra Ljubljane bo naše univerzitetno mesto; Ljudska pravica X, Ljubljana, 1949 (10. XI.), št. 267, 3; v: Vodopivec, A. (2007): Edvard Ravnikar: Umetnost in arhitektura: zbornik esejev; Slovenska matica, Ljubljana; 244.
Ravnikar, E. (1954): Šolska zgradba v neposrednem, mestnem in regionalnem okolju; v: Ivanšek, F. (ur): Od stare k novi šoli: referati in material s posvetovanja o gradnji sodobne šole; Arhitekt: revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, št. 12/13; Društvo arhitektov Slovenije, Ljubljana; 18–27.
Ravnikar, E. (1974): Univerza v mestu; v: Bavcon, L. (ur.): Dve možnosti za prostorski razvoj Univerze v Ljubljani; Naši razgledi, Ljubljana, 1974 (22. 3.), št. 6, 145; v: Vodopivec, A. (2007): Edvard Ravnikar: Umetnost in arhitektura: zbornik esejev; Slovenska matica, Ljubljana; 245.
Ravnikar, V. (et al.) (2000): Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945–70: aplikativna raziskava; Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana; 18; dostopno na: https://www.evidenca.org/evidenca_1945-70.pdf
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
