V Ljubljani smo gostili Novo Gorico – oziroma izbrane goste in obiskovalce, ki so na letošnji peti Trafiki ob sončnem zahodu spregovorili o pomenu prihajajoče Evropske prestolnica kulture 2025 za mesto ob meji in širši prostor.

Svoje poglede na potenciale in izzive projekta z naslovom GO! 2025 so izmenjali gostje Vesna Humar (novinarka, urednica obeh prijavnih knjig kandidature EPK), prof. Boštjan Vuga (arhitekt in predavatelj, soavtor strategije razvoja in idejnih zasnov »EPK distrikta«) in Miha Kosovel (urednik, predstavnik NVO, sodelavec pri prvi skupini za kandidaturo EPK). Dogodek je rezultat sodelovanja revije Outsider z Zavodom Magistrala in arhitektko Evo Sušnik, ki je tudi avtorica nove serije Nova Gorica 2025 na naši spletni strani.

Sončni zahod je tokrat s seboj prinesel večerni dež, zato smo z gosti in večjo gručo udeležencev pločnik ob trafiki hitro zamenjali za prostore v Hiši arhitekture ZAPS, kjer je kmalu stekel pogovor. Povezovala ga je Hana Cirman, ki je naprej z gosti iskala odgovor preprosto vprašanje – zakaj EPK v Novi Gorici?

Kot je poudaril Miha Kosovel, je bila bistvena »velika zgodba«: vzpostaviti obmejno območje kot prostor, kjer meje ne delijo, ampak združujejo. Boštjan Vuga je po drugi strani delil povsem oseben pogled in spomin iz otroštva z močno podobo železniške postaje, z ograjo odrezane od mesta, za katerega je bila zgrajena – gre za »severno« goriško postajo na slovenski strani meje ob Trgu Evrope (Piazza Transalpina), ki naj bi postala osrednje prizorišče EPK-ja kot dogodka dveh mest oziroma enega, čezmejnega goriškega somestja. Vesna Humar pa je izpostavila tri točke »marketinga« kandidature iz prijavne knjige (bid-book), ki povzemajo vizijo avtorjev prijave: Go!Share (sodelovanje), Go!Europe (povezovanje Evrope, ki je pravzaprav dežela obmejnih prostorov), Go!Green (trajnostnost).

Nova Gorica je po besedah Humarjeve mesto, ki je kljub svoji mladosti močno povezano s svojim zaledjem – pokrajino, ki je po vojni izgubila svoje zgodovinsko središče na drugi strani meje. Zato je projekt EPK lahko prepotrebni zagon za razvoj širše regije, tisto, kar dovoljuje razmišljati o nečem večjem. S tem sta se strinjala oba sogovorca: Kosovel je poudaril, da je kljub lokalnosti to nacionalni projekt (in spomnil na zamujeno priložnost za vključitev v Nacionalni program za kulturo), Vuga pa meni, da je treba na EPK gledati kot na sprožilni moment oziroma gonilo razvoja, ki daje priložnost za razmislek o prostoru in vzpostavljanje nove identitete, in ne toliko kot na končni rezultat.

A zakaj je za projekt kulturnega povezovanja dveh mest z že vzpostavljenimi centralnimi ali degradiranimi lokacijami tako bistveno osredotočanje na eno samo točko – Trg Evrope?

Boštjan Vuga je prepričan, da je tu dovolj prostora za razvojni hub, vozlišče, ki ne predstavlja poskusa premika mestnega središča, ampak generator razvoja na degradiranem obmejnem območju. V prvotni ideji bi morala sicer na mestu stika dveh Goric stati nova stavba, projekt EPIC, ki bi materializiral povezanost obeh mest, a se je letos izkazalo, da izgradnja ambicioznega projekta, ki je zmagal na natečaju leta 2020, zaradi zakonskih in lastniških omejitev ni mogoča. Vodstvo Mestne občine Nova Gorica je k sodelovanju nato povabilo biro Sadar+Vuga, ki je v preteklem letu tu izpeljal več delavnic prostorskega razvoja in trenutno dela na projektni dokumentaciji za revitalizacijo železniškega območja. Vuga prednost območja ob železniški postaji kot osrednjega prizorišča EKP kljub omenjenim omejitvam vidi v tem, da je velika večina površine v lasti državnega podjetja Slovenskih železnic, to pa ima tudi samo namen območje revitalizirati. Tako je v načrtu preusmeritev tovornega prometa na Prvačino in posledično drastično zmanjšanje tirov, iz 17 na 6 tirov, kar bo sprostilo znatne površine za mestotvorne programe.

Trenutna vizija za to območje je selitev rektorata Univerze v Novi Gorici (ki trenutno gostuje v – Vipavi) v poslopje železniške postaje – gre za največjo postajo iz časa Avstro-ogrske pri nas, ki daleč presega potrebe SŽ. To pa pomeni, da bi lahko za postajo, ki bi v času EPK gostila program, zagotovili rabo tudi po letu 2025, kar je za vzdržnost investicij ključno. Predvidena je tudi vzpostavitev prizorišča na izpraznjenih 2500 m² servisnih prostorov tovornega prometa.

Velik simbolni pomen Trga Evrope sicer prepoznava tudi Miha Kosovel, ki je spomnil na še eno točko stika: mejni prehod na Erjavčevi cesti, osrednji prometnici, ki povezuje središči obeh mest. Stavbo mejnega prehoda so ob vključitvi v schengensko območje v Društvu humanistov Goriške uspeli rešiti pred rušitvijo in spremeniti v kraj kulture in povezovanja – Carinarnico. Po njegovem se tako ne bi smeli zatakniti v eno samo točko, ampak biti pozorni na širši potencial mesta. Kot primer drugih prostorov v mestu, ki ne bi smeli biti spregledani in bi lahko omogočili uspeh tudi z manjšim vložkom, je Kosovel tako omenil stavbo Kemometala v mestu, ki je edinstven primerek kakovostnega brutalizma v mestu. Trenutno je na pol prazna, z negotovo prihodnostjo – a bi prav lahko postala eno od prizorišč, s čimer bi ubili (vsaj) dve muhi na en mah. Podobnega mnenja je bila tudi Vesna Humar, ki se je zavzela za vzpostavitev modernistične dediščine kot tistega skupnega dobra, ki bi ga širša skupnost sprejela za enega temeljev identitete in kvaliteto, na kateri graditi prihodnost.

Eden ključnih izzivov, s katerimi se soočajo tako kompleksni projekti, ki vključujejo raznolike deležnike in odločevalce, je sledenje zastavljeni časovnici, odstopanja pa javnost hitro lahko interpretira kot neuspeh. Vesna Humar se je strinjala, da je to tudi trenutni problem Nove Gorice, a meni, da na situacijo ne bi smeli gledati pesimistično, saj je navsezadnje uspeh ali neuspeh takega projekta v tem, da so dolgoročni učinki (legacy) vidni v delovanju lokalni skupnosti, in ne toliko v zgrajenih stavbah, čemur so pritrdili tudi ostali sogovorci.

Med udeleženci v občinstvu je bila tudi predstavnica in vodja marketinga pri Zavodu EPK Andreja Agrež, ki je delila nedavno izkušnjo iz srečanja gostiteljev EPK v Chemnitzu, kjer so ugotovili, da se s podobnimi sitacijami in dilemami srečujejo povsod. Pozitivna lastnost tega projekta EU pa je, da se je vzpostavila vseevropska platforma za deljenje izkušenj, ki omogoča učenje na napakah drugih.

Potrebo po podobnem povezovanju je pred tem kot ključno izpostavil Kosovel, ki se v zadnjem času posveča prav vzpostavljanju mreže obmejnih mest. EU se po njegovem obnaša kot zveza glavnih mest, ki si postajajo vse bolj podobna, a je prav raznolikost v povezovanju tisto, kar je glavno bogastvo Evrope.

Kot je povzela Vesna Humar, so se že v kandidaturi naslonili na stanje mesta ob meji, borderness oz. »mejnost«. Gre za dolgoročno vizijo povezovanja, ki jo uteleša ideja skupne stavbe na meji, kjer gre sicer za sanje, a ne neuresničljive – četudi mogoče leta 2035.

Pogovor, ki je potekal več kot uro in pol, je pokazal veliko pripravljenost za dialog, kot tudi interes javnost, četudi se je dogodek na temo Nove Gorice odvijal sredi poletja v Ljubljani, predvsem pa potrebo po nadaljevanju izmenjave mnenj, ki ob dobri volji udeleženih lahko še vedno omogoči, da se vizija realizira v skupno dobro.

Pripravil: Luka Jerman
Foto: Jana Jocif