Slovenija, čeprav majhna država obkrožena med Balkanom in Severno Evropo, je tako v preteklosti kot tudi danes doprinesla številne pomembne osebnosti in ustvarjalske dosežke, pomembne v svetovnem merilu. Med njimi je tudi modularni sistem kioskov K67, ki ga je zasnoval arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig v 60. letih prejšnjega stoletja. Ob začetku zasnove kioska je primarno želel rešiti neurejenost in prenatrpanost obstoječih kioskov, ki so dajali vtis zmede zaradi mešanice različnih materialov. Vendar pa mu je preprosta rešitev z različnimi moduli, ki so omogočali združevanje in širitev v različne smeri, odprla mnogo več možnosti.
Prve makete iz plastičnih cevi so pokazale inovativen potencial zlaganja enostavnih elementov v tudi bolj zapletene strukture. Z uporabo fiberglasa (steklena vlakna v poliestru), ki ga je Mächtig spoznal že v zasnovi nadstrešnice paviljona kavarne Evropa, je bila realizacija modulov sploh mogoča. Hitra proizvodnja posameznih delov modulov, ki se je odvijala v podjetju Imgrad Ljutomer, je s pomočjo kalupov pospešila izdelavo velikega števila kioskov. Poleg tega pa so kioski predstavljali vsestransko rešitev – kar se ponovno prepoznava tako v arhitekturni stroki kot širši javnosti. Prepoznavna oblika v ikoničnih RAL odtenkih rdeče, modre, rumene, bele, zelene in oranžne se je razširila tako po celi Sloveniji, območju nekdanje Jugoslavije kot tudi drugod po svetu, ter s tem marsikateremu turobnemu kotičku dala delček barve in življenja. Njihova uporaba je bila že takrat izjemno raznolika; prodajalne časopisov, tobačnih izdelkov, parkirnih in drugih kart, hitre prehrane in sladoleda, poznamo pa tudi izvirnejše rabe kot so prometna opazovalnica na križišču, cvetličarna in niz komentatorskih kabin na Plečnikovem stadionu.
Kakšne so možnosti nove uporabe pa se je spraševala tudi skupina študentov na Fakulteti za arhitekturo. Fakulteta je prejšnje poletje dobila enega izmed kioskov, ki so ga rešili pred pristankom na odpadu – kar je žal pogosta usoda tega svetovno znanega slovenskega dizajna. Skupina študentov je s pomočjo mentorjev začela celostno prenovo in oživitev kioska, ki bo namenjen aktivnostim študentov.
Foto: © MAO
V začetni fazi je potekalo podrobno spoznavanje sestave kioska, iskanje problemov in napak, ki jih ni bilo malo, ter iskanje idejnih rešitev. Pestre rešitve so se ukvarjale s samo lokacijo postavitve, prenovo in novim izgledom lupine ter zasnovo zunanje in notranje opreme. Izbrana je bila rešitev na podlagi raznolikih kriterijev kakovosti in možnosti izvedbe. Le-ta razširi zunanji prostor za fakulteto, ki je že v redni uporabi, z novo pridobitvijo pa bo lahko še bolj zaživel.
Foto: © MAO
Po končanju prve faze so se začela težko pričakovana fizična dela in priprava končnega projekta izvedbe. Skozi začetno razstavljanje in iskanje realnih rešitev se zasnova spreminja ter prilagaja, kar da študentom možnost na lastni koži izkusiti kompleksnost in zahtevnost izvedbe projektov. Na žalost je taka priložnost tekom študija dokaj redka, a vseeno izjemna. Razen tega pa je prenova tako slovečega dela, ki bo (vsaj takšni so upi) še leta služila novim generacijam študentov, enkratna priložnost.
Foto: © MAO
Oživljanje kioska je potekalo že v začetni fazi, ko sta se odvila v še neprenovljenem kiosku dva dogodka – pop up kavarna in DJ dogodek z risanjem »idealnega« kioska. Z njima se je iskalo mnenje o njegovi uporabi s strani ostalih študentov. Istočasna, in še bolj pomembna, je bila tudi aktivacija dogajanja ob kiosku ter ponotranjanje zavesti, da bo ta kulten objekt postal prav prostor, ki je namenjen študentom.
Ponovno je potrebno opozoriti na pomen sistema K67 in njegovo ohranjanje, saj predstavlja prelomen primer metabolizma pri nas, ki je presegel meje med oblikovanjem, arhitekturo in urbanizmom. S študentskim projektom prenove pa se istočasno rešuje pomanjkanje prostorov, predvsem tretjih prostorov na fakulteti, ki niso namenjeni zgolj študiju.
Besdilo: Maja Perpar
Foto: © MAO in študentje FA UL
