Pred natanko petdesetimi leti je kiosk K67 slovenskega arhitekta Saše Maechtiga postal del prestižne zbirke umetnosti 20. stoletja v eni najelitnejših umetniških institucij na svetu, newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA). Do preloma tisočletja je bilo v vsej Evropi prodanih kar 7500 enot. Kioski so bili nepogrešljiv servis urbanega življenja na ulici. Zadovoljevali so potrebe meščanov s ponudbo hitre hrane, srečk, cigaret in predvsem – različnih tiskovin, ki so kupce nagovarjale z vseh površin te mikroarhitekture. Kioski so bili materializacija pluralnosti. Raznolika izbira medijev v številnih uličnih trafikah je odsevala tudi dober status tiska in njegovo relevantnost v družbi.

Prodaja tiskanih medijev upada, kar se odraža v javnem prostoru. Leta 2010 je bilo v Sloveniji 288 časopisnih trafik, letos je delujočih še 184 (zajeti so kioski 3DVA in Delo prodaja). Kupci so se preselili iz mestnih središč v nakupovalne centre na obrobju (pa tudi tem v prihodnosti ne kaže dobro), z ulic na splet. Podobno so bralci dnevnega tiska svoje vire informacij zamenjali s spletnimi informacijskimi kanali.

Svetovni splet je drastično spremenil medije. Spremenil je način branja. Da pridemo do novic, nam ni treba več do kioska (ne v lepem ne v slabem vremenu), ni se nam treba bojevati z neudobnimi prevelikimi časopisnimi formati (čeprav imajo svoj čar!), ampak lahko iz domačega naslanjača (ali postelje) skorajda v živo spremljamo novice, algoritemsko izbrane posebej po naši meri. Za razliko od spleta lahko v časopisu iz trafike preberemo le stare novice, ki pa smo jih videli že včeraj na spletu. Druga velika sprememba, ki jo je povzročil internet, je tudi način pisanja časopisnih člankov. Nastali so novi viri novic, kot so PR ali odnosi z javnostjo, in čedalje bolj tudi družbena omrežja. Teh novic ne ustvarijo novinarji na podlagi raziskav in preverjanja dejstev, ampak jih lahko sodelavci medijev z nekaj kliki le udobno prekopirajo.

Medtem ko se bralci dnevnih novic zadržujejo na brezplačnih spletnih straneh ali na družbenih omrežjih, v medijih beremo  pobude za podporo (#podprimomedije). Zanima me, ali je preskok bralcev na brezplačne kanale poleg novih tehnologij morda tudi posledica ravnanja in vodenja medijev samih?

Bolj ko je misel radikalna, več pozornosti dobi v medijih. Vulgarizmi s Twitterja imajo nesorazmerno velik odmev, številne tehtne raziskave in dogodki pa ostajajo brez objav. Javni prostor je zato vedno bolj degradiran. Ob spremljanju medijev pogosto dobim vtis, da je namen vsebin le potrjevanje stališč že prepričanih skupin, malo pa je preizpraševanja, preverjanj in polemik relevantnih oseb, ki bi omogočale zbliževanje pogledov. To sploh ne velja samo za politiko, ampak se je popreproščenost poročanja zajedla tudi na druga področja. Pred kratkim smo v enem osrednjih časnikov lahko brali zapis proti načrtovani kontroverzni gradnji, ki že dolgo deli mnenja, opremljen z napačno slikovno opremo, ki je namesto kritiziranega prikazovala drug projekt – ne da bi napaka doživela kritiko. Površnost ali namerno zavajanje? Oboje je do bralcev podcenjujoče. Če se ne moremo zanesti, da so v časopisu objavljena preverjena dejstva, v čem je potem sploh še njegova prednost pred spletom? Polarizacija je po mojem slaba za družbo – in pogubna za medije, saj z objavami zgolj pričakovanih stališč, četudi podkrepljenih z nepreverjenimi, a zato toliko bolj kričečimi informacijami, sami izgubijo ves smisel. Bolj umirjeni glasovi razuma drsijo na obrobje. Kot bralka v nekaterih medijih včasih pogrešam strožje uredniško sito, ki kdaj zanalašč podvomi o lastni poziciji, se distancira in dopušča drug pogled; ki kdaj česa tudi ne objavi.

Bi skrbneje pripravljene vsebine privabile več bralcev? Družbena omrežja niso samo dodaten vir novic za novinarje, ampak predvsem njihova največja konkurenca. Edino, kar ostane tradicionalnim medijem, je skrb za kakovost, preverjanje dejstev in objavljanje različnih pogledov, tudi tistih, ki bralcem niso pisani na kožo in ne bodo vzbudili odobravanja – za razliko od vsebin, ki jih izbere spletni algoritem.

Poleg tega bi bilo po mojem mnenju smiselno čim bolj aktivno sistemsko spodbujati bralce k nakupu kakovostnih vsebin. V teh dneh se pripravljajo turistični vavčerji. Mediji so v času epidemije zaradi upada prodaje v trafikah in trgovinah, upadanja oglasov ter odpovedi dogodkov utrpeli velike izgube. Hkrati so kakovostni mediji prav v času krize aktivno obveščali ter raziskovali dogajanje. Če bi vlada sprejela širitev uporabnosti vavčerjev še na kulturo in medije, bi s tem spodbudila tudi medijski trg, bralcem bi približala gesto plačila za medijske vsebine (ne samo za kavo ob njih).

Osebno sicer še nisem obupala nad kioski, niti nad časopisi.

Pred petdesetimi leti je kiosk K67 združeval najsodobnejšo tehnologijo ojačanega poliestra s sodobnimi trendi arhitekture in hitre rasti mest. Kako bi danes arhitekturno zanimiva ulična oprema spodbujala kakovost javnega prostora? Sodoben časopisni kiosk za današnje mesto bi lahko namesto (ali poleg) prodajalnice ponujal platformo za manjša predavanja na odprtem, za dialoge, javne polemike in intervjuje ter srečevanja, podobno kot znameniti Speakers’ Corner v londonskem Hyde Parku. Časopisi bi tako spet pridobili prostor na cesti. Razkole in polarizacije, ki jih naši predniki niso bili zmožni rešiti in zato še vedno pronicajo v sodobno javno življenje, pa, če se nismo zmožni soočati z njimi niti jih ne znamo rešiti, raje deponirajmo v muzejske zbirke 20. stoletja.

Nina Granda (maj 2020)

Posebna Outsiderjeva knjiga pogovorov o časopisih – prelistajte in naročite!

Med vrsticami: Pogovori o časopisih

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja