Ogenj je neumen. Ogenj je indiferenten, ognju je vseeno. Ogenj je zgolj eksotermni kemični proces oksidacije; ko se bo vžgal, bo gorel; dokler je le dovolj visoka temperatura, dovolj goriva in vetra. V tej svoji premočrtni, neumni logiki je presenetljivo učinkovit.

Ljudje smo ogenj začeli obvladovati kašen milijon let nazaj. Ogenj nam je odkril kuhanje; transformacijo surovega, krvavega, rdečega mesa v kuhano jed, ki jo skupaj použijemo člani skupnosti. Ob ognju smo se greli tudi v mrzlih zimah, ko smo zapustili Afriko; v soju ognja, varni pred zvermi, smo si pripovedovali zgodbe. Z ognjem smo aktivno spreminjali svet. Ogenj je najstarejše orodje za upravljanje s krajinami.

Z ognjem smo transformirali surovo naravo v kulturno krajino. Kjer je vegetacija, ki lahko zagori, so jo ljudje zažgali. S kurjenjem so spodbujali rast določenih vrst rastlin, si pomagali pri lovu, vzdrževali lovišča, oblikovali habitate za rastline in živali, nadzirali rojenje čebel, iskali gomolje ali minerale v krajini. S kurjenjem podrasti so odpirali krajino, olajšali premikanje, večali vidnost.

Klasičen primer takega upravljanja je “kmetovanje z baklo” (firestick farming) avstralskih Aboriginov, ki so tisočletja, leto za letom, požgali ogromne površine osrednje Avstralije. Rezultat je mozaična, bogata krajina, polna rastišč divjih trav, gomoljev, habitatov za kuščarje in male živali.

Joseph Lycett – National Library of Australia

Organski material razpada počasi, nabira se kot suho listje, dračje, kot olesenela stebla trav; kopiči se kot potencialno gorivo. Ogenj je orodje, ki odstrani te presežke biomase in olajšuje kroženje hranil. Tako ima tudi ogenj zgodovino. Če ga kurimo vsako leto, ne bo imel veliko goriva; lažje ga obvladamo; a če se kuriva nakopiči preveč, lahko ogenj podivja.

Ogenj je kompleksno orodje, orodje, ki ima svojo lastno voljo. Ogenj se širi sam, s svojo lastno premočrtno logiko; zato je nepredvidljiv, je kaotičen in anonimen. Ko gori, je vseeno ali so ga zanetili ljudje, ali pač strela; ali so ga zanetili hote ali nehote.

Ko pastir zakuri pašnik, rezultat ni vedno predvidljiv, gori z različnimi intenzitetami, pač glede na vegetacijo, vlažnost, veter. Lahko se ustavi ob posekah, suhih zidovih; a lahko podivja; ogorki in iskre lahko ogenj zanesejo tudi stotine metrov naprej. Pogosto zgori več, kot ljudje želijo, recimo nasad oljk ali lovska koča.

Ogenj povzroči spremembe v rastju; omeji rast nekaterih rastlin in omogoči rast drugim; ogenj upari nekatera hranila v tleh (dušik in ogljik), a nekatera sprosti (ostane pepel, bogat z magnezijem, fosforjem, kalijem in kalcijem); ogenj uničuje stvari in zamaže zrak z dimom in toplogrednimi plini.

Ognju je vseeno. Njegovi učinki so neodvisni od namenov, želja ali načrtov. Zaplata mlade sveže trave je lahko posledica gozdnega požara, ki ga je zanetila strela; požara zaradi neprevidnosti na pikniku, ali načrtnega sistematičnega, kontroliranega požiganja, ki ga ljudje počnejo že stoletja.

Ker je ogenj kaotičen in samovoljen, ker je nepredvidljiv, ker mu je vseeno, ker je anonimen, ker je kreativen in destruktiven hkrati, ker je zgolj topo orodje ljudi z roba civilizacije: lovcev in nabiralcev, domorodcev, revnih kmetov, nomadskih pastirjev, ljudi, ki živijo v krajini in od krajine, je ogenj dobil slabo ime.

Za elite, za države, za kapital, je ogenj nevaren. Zato smo iznašli idejo “narave”. Stare kulturne krajine, oblikovane skozi tisočletja, tudi s pomočjo ognja, smo oklicali za naravo. S tem smo izbrisali njihovo zgodovino, zgodovino ljudi, ki v teh krajinah živijo, zanikali njihove globoke povezave s krajino; njihove kulturne krajine, oblikovane in preoblikovane z ognjem postanejo “narava”, poceni narava, vir. Domorodci, domačini, lovci, nabiralci, nomadi, postanejo odveč. So iztrebljeni ali postanejo poceni delovna sila na plantažah. Gozdovi, ki zarastejo kulturne krajine postanejo nedotaknjena “narava”, ogenj pa zgolj destruktivna sila, ki “naravo” spreminja v pepel.

Ampak to, kar imenujemo “požar v naravnem okolju”, nima smisla, ker naravnega okolja ni nikjer več. Ogenj je del globoke zgodovine krajin po vsem planetu. Požar v naravnem okolju je zgolj podivjani sluga, ki gospodari namesto nas.

Tudi na Krasu. Na Krasu že od konca ledene dobe ni sledov o nedotaknjenem, primarnem gozdu. Kras je prekrival odprt, parku podoben gozd hrasta, jesena, javora, črnega gabra in redke bukve ter mozaik pašnikov, katerih obronke je poraščala jerebika, dren, rešeljika in črni trn. To mozaično krajino so vzdrževali redni požigi. Ko so na Kras prišle prve črede ovc in koz, pred kakšnimi sedmimi tisoč leti in pol, se ta proces le še nadaljuje.

Večja sprememba se zgodi na začetku bronaste dobe, pred okoli štiri tisoč leti. V plasteh, ki so se naložile v vrtačah, prepoznamo sledove velikih požigov, od grudic ožganih tal, do velikih kosov oglja in celo zoglenelih vej. Kras so sistematično požigali. V manj kot tisočletju Kras postane bistveno odprt; ljudje so izkrčili obsežne pašnike in polja. To prepoznamo v debelih plasteh sedimentov, ki jih je burja spihala s polj in odložila v vrtačah. To urejanje krajine prepoznamo še danes, na lidarskih posnetki, pod današnjim gozdom lahko prepoznamo vzorce mejnih zidov, obsežnih ograd za živino in velikih polj grobelj, ki so nastala s čiščenjem pašnikov.

Vse do osemnajstega stoletja, ko Trst postane svobodno pristanišče, Kras pa njegovo agrarno in populacijsko zaledje, je bil Kras presenetljivo stabilen. Požigi in paša so delovali kot surogati naravnih motenj, zato je bila biotska pisanost kraških kulturnih krajin večja kot v nedotaknjenih izvornih ekosistemih.

Šele pritisk prebivalstva, ki je krčil nove njive in travnike na škodo gmajne in gozda je privedel do skoraj popolne ogolitve Krasa.

A že v drugi polovici 19. stoletja se začne zaraščanje, ki traja še danes in poteka vse hitreje; začelo se je s sistematičnim pogozdovanjem črnega bora; z zaraščanjem se kraški pašniki in travniki spreminjajo v toploljubni gozd črnega gabra, malega jesena in puhastega hrasta.

Na Krasu tako ni nobene “narave”. Kras ni zgubljeni raj, ki bi ga ljudje s požiganjem in pašo degradirali. Kras je artefakt, ki je nastajal skozi tisočletja in glavno orodje, s katerim so ga ljudje oblikovali, je bil ogenj.

Ogenj v krajini, ogenj na travnikih, pašnikih, v gozdovih je dober sluga. Ogenj v krajini pomeni kurjenje podrasti, strnišč, suhe trave. Redna in prostorsko omejena uporaba ognja preprečuje širjenje nenadzorovanih požarov in vzdržuje bogato in kompleksno kulturno krajino.

V krajini, kjer je ogenj naš sluga, so nekontrolirani požari redki; te povzroča vračanje nazaj k naravi, opuščanje krajine, prenehanje skrbi za pašnike, opuščanje požiganja.

Bolj kot se izogibamo ognju, bolj kot zanikamo skupno zgodovino, bolj kot ga proglašamo za škodljivca, bolj kot ogenj postaja domena gasilcev, prej se bo vrnil; ne kot sluga, temveč kot ponoreli gospodar.

Ogenj ni niti slab, niti dober, je neumen, je kompleksen, je kaotičen. Ogenj nas opozarja na zapletenost, zgodovinskost in kontingentnost odnosov do krajin v katerih živimo. Ogenj je bil vedno z nami, in bo z nami ostal. Bodisi kot dober sluga ali kot slab gospodar.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik