PODEŽELSKE IZBE THOMASA BERNHARDA

Kakšno je bivalno okolje intelektualca? Pogosto si ga predstavljamo kot s knjigami in različnimi »kotički za premišljevanje in meditacijo« napolnjeno hišo nekje daleč od ponorelega sveta. Za nekatere filozofe se v resnici zdi, da se je njihovo bivališče v kolektivnem spominu zraslo z njihovim življenjem in delom v enovito celoto: to velja na primer za Diogena, ki je živel v sodu, ter za svetega Simeona Stilita, ki je 37 let preživel na vrhu visokega stebra. Pa tudi sodobnost nam ponuja nekaj sicer manj asketskih primerov; spomnimo se na Heideggerjevo Schwartzwaldsko kočo in na Wittgensteinovo hišo na Dunaju (sicer jo je filozof le zasnoval, v njej pa je prebivala njegova sestra, vendar pa gre kljub temu za morda najbolj intenziven in dobro dokumentiran odnos med kakšnim filozofom in bivalnim okoljem). V vseh teh primerih se na tak ali drugačen način zrcali prepričanje, da je intelektualčevo domovanje samoumevni odraz njegovega družbenega delovanja, da na arhitekturni način odzvanja njegovo siceršnje delo. Kako pa naj si v skladu s tem pojasnimo hiše Thomasa Bernharda?

Bernhard je verjetno najpomembnejši avstrijski pisatelj druge polovice dvajsetega stoletja; njegov izjemen opus zaznamuje brezkompromisni obračun z duhovnim stanjem njegovega domačega okolja, torej s provincialno, nazadnjaško, ruralno in malomeščansko realnostjo povojne Avstrije, ki prekriva nelagodno tišino okrog vloge avstrijske družbe v času nacizma. V takšni konfliktni poziciji glede na prevladujočo kulturo in družbo Bernhard kajpak ni nobena izjema; v avstrijskem prostoru sta mu v tem sorodna tudi vsaj dva druga odlična pisatelja, Elfride Jelinek in Peter Handke, pa tudi sicer je takšna outsiderska pozicija družbeno antagonističnega ustvarjalca iz izjeme prešla skoraj v pravilo po vsej Srednji Evropi, tudi pri nas. Bernhard je bil kljub vsemu v svoji kritiki najbolj radikalen; avstrijska kulturna srenja mu je v obdobju največjih literarno-kulturnih škandalov nadela nečastni naslov »Nestbeschmutzerja«, skrunilca lastnega gnezda, kar pa je bil vzdevek, na katerega je bil Bernhard bržkone prej ponosen kot jezen. Na ozadju vseh teh informacij so podobe njegovih podeželskih hiš pač, milo rečeno, presenetljive.

Po prvih literarnih uspehih, s katerimi si je pisatelj tudi finančno opomogel, je Bernhard začel kupovati stare kmečke hiše na avstrijskem podeželju. Čeprav je večinoma živel na Dunaju, so ga zdravstvene težave s pljuči, ki so ga preganjale vse življenje (in o katerih je tudi izdatno pisal) prisilile v pogosto bivanje na deželi. V razponu let 1965-1972 si je tako omislil kar tri hiše: Obernathalu, Krucka am Grasberg in Ottnang. Hiše je sam prenovil in deloma tudi na novo opremil. Še posebej v Obernathalu, pravem kmečkem dvorcu, je prenova ustvarila dokaj presenetljivo okolje. Gre namreč natanko za poustvaritev videza takšnega okolja, ki ga je pisatelj najbolj mrzil, kritiziral in preziral. Razsežna notranjost stare premožne domačije je z izredno skrbnostjo in okusom opremljena z arhetipskimi elementi alpskega patriarhalnega sveta. Gre za objekte, ki so nam na južni strani Alp enako dobro poznani kot Avstrijcem: stene so napolnjene z lovskimi trofejami in razpeli, na mizici je odložen molitvenik (straži ga množično proizvedeni kipec Marije), v veži stojijo lepo zloščeni škornji ter tu in tam kakšen lepši starinski kos kmečkega orodja. V gornjem, gosposkem nadstropju, pa se videz in oprema spremenita iz premožno-kmečke v podeželsko-aristokratsko: v salonih stoji okusno zadržano jožefinsko pohištvo, iz sten pa nam sledijo pogledi naslikanih Habsburžanov. Je kje ironija, relativizacija, samokritika, ki bi jih glede na literarna dela morda pričakovali? Ne, namesto tega visijo v omari natanko zložene vrste kravat, na steni pa je obešena lovska puška.

Predvsem pa ni nikjer nobenih knjig. Nikakršnih sanjskih knjižnic, »kotičkov za navdih«. No, pravzaprav je v velikanski hiši tudi knjižnica, vendar je – zgovorno – v najmanjšem prostoru. »Le takrat se počutim prostega, ko v bližini ni knjig,« pove Bernhard. Sicer sovraži lov in lovce ter ne prenese nasilja nad živalmi – obožuje pa orožje, katerega primerki tu in tam visijo na stenah. Pa ne le orožje, tudi nagačene trofejne glave in jelenja rogovja so pogost prizor. Morda najbolj srhljiv pa je kos hladnega orožja, ki je redek celo na najbolj nazadnjaških avstrijskih domačijah: za kuhinjskimi vrati visi obešen – pendrek. Gre za ustvarjanje ogrožujočega okolja, s katerim obračunava v svojih romanih, ali za ustvarjanje zaščite, varnosti pred občutkom ogroženosti?
Ne gre le za ustvarjanje antagonističnega okolja, v katerem bi Bernahrd živel zato, da bi »preučeval sovražnika.« Saj je vendar na ohranjenih fotografijah sam v lodnasti obleki in z lovskim klobukom na glavi. Morda neke vrste priznanje ambivalentnega odnosa do svojega okolja, v katerem je kritičnost le ena izmed plati? Vsekakor ne gre za nereflektirano pozicijo. Sam zapiše: »Preteklost habsburškega cesarstva nas preganja. Pri meni je to morda bolje vidno kot pri drugih. Kaže se v nekakšni mešanici sovraštva in ljubezni do Avstrije, ki je končno ključ do vsega, kar pišem.« Ne gre ravno za sovraštvo do samega sebe. Vsekakor lahko tudi za Bernharda privzamemo znane besede onega drugega velikega avstrijskega pisca, ki se je tako intenzivno ukvarjal tudi z gradnjo, Wittgensteina: Ko gradimo, govorimo in pišemo.

Bivalnega okolja ni moč kar tako enoznačno prevesti. Pa tudi silovite ljubezni nikoli ni brez kanca sovraštva – kar pojasnjuje nelagoden občutek, ki ga imamo ob ogledu fotografij teh sicer tako okusno in obenem provincialno opremljenih prostorov. Delujejo kot scenski osnutki nikoli do konca izpolnjene življenjske drame, na njih ne slutimo uresničitev, ampak samo želje, strahove in končni neuspeh, ki je verjetno pogoj za vrhunsko umetniško delo. Gre morda za ustvarjanje povečevalne leče, nekakšnega avstrijskega laboratorija? Namenoma pretirana identifikacija z antagonističnim okoljem? »Izbris. Razpad.« To je naslov zadnjega Bernhardovega romana, ki se odvija v velikem podeželskem gradu Wolfsegg v lasti nazadnjaške plemiške družine. Ravno na ta grad se razteza pogled iz ene izmed pisateljevih podeželskih rezidenc.