voznik matatuja Large
Potopis: O Ugandi

Priložnost za potovanje v Afriko sem dobila, ko je prijateljica Caro predlagala, da bi skupaj potovali po Ugandi. Sama je imela namen tri mesece preživeti v Keniji, kjer bi se dodatno izobraževala kot mizarka, ter po treh mesecih potekle kenijske vize nadaljevati svoje popotovanje po vzhodni Afriki.

Nisem zares spontana oseba, a ko me prešinejo prebliski drznosti, se jim ne upiram, zato sva s fantom Benjaminom predlog po krajšem premisleku sprejela in kupila letalske karte.

Doslej sem o Ugandi slišala le od študentov raznih študijskih smeri, ki so se odpravili na različne ekspedicije z namenom humanitarnega dela, kot so se odpravili tudi kolegi študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo letošnjo zimo v JAR. Nisem pa še spoznala študenta, ki bi se v Ugando odpravil le kot turist.

Afrika

Letela sva z Dunaja preko Istanbula do Kigalija v Ruandi in potem nazaj do Entebbeja v Ugando, kamor sva končno prispela 28. decembra ob 6.00 zjutraj po dvajset ur in 6431 km dolgi poti. Že ob prvem vdihu ob izstopu iz letala sva vedela, da sva pristala res daleč od doma. Zrak je na ekvatorju zelo vlažen, kot če bi stopil v tropski rastlinjak.

Jackfruit ob cesti

Vas blizu Mbale

Kampala iz stolpa Gadafijeve mošeje

Tržnica Kampala

Prve korake v Ugandi smo naredili z nepogrešljivim lokalnim prevoznim sredstvom, boda-boda. Bode so skuter-taksiji: vozniki skuterjev čakajo ob križiščih obljudenih cest na pešce, ki bi si želeli prevoza. Vozniki bod so sigurno najpogumnejši in najštevilčnejši udeleženci prometa v Ugandi, ki prevažajo, karkoli je potrebno prevoza. In tudi potniki se na bode usedejo z vsem mogočim. Največji vtis sta na nas naredila dva potnika bod, prvi v Kampali, kjer je moški na motorju prevažal vsaj tri metre dolgo cev, držeč jo navpično pred seboj. Drugi pa je, tik preden se je usedel na motor, v naročje vzel svojo nič hudega slutečo živo kozo in se odpeljal.

V Kampalo, prestolnico Ugande smo se skupaj s Caro odpeljali s kombi-taksijem matatujem, še enim nepogrešljivim lokalnim prevoznim sredstvom, ki ne vozi ob uri, ampak šele, ko se cel kombi napolni – in to v dvojnem volumnu. Potniki matatujev niso le ljudje, ampak tudi razne živali. Velikokrat so pod sedeže potniki stlačili tudi žive kokoši – kar tako, brez kletk.

Kampalo smo najprej raziskali peš na vodenem sprehodu (Kampala walking tour), kjer nas je vodil Ben, študent medijskih komunikacij na univerzi Makarere. Razložil je, da so po osamosvojitvi Ugande, leta 1962, določili novo prestolnico v Kampali, saj ima ta možnost širitve. Na začetku se je Kampala imenovala Mesto sedmih gričev, danes pa jih verjetno zaseda že kakšnih 29. Sprehodili smo se do raznih spomenikov, skozi tržnice vseh mogočih izdelkov, sadja, zelenjave, surovega mesa (tudi številnih kletk živih piščancev) in tekstila ter se čudili nad številom matatujev, parkiranih na Starem parkirišču. Sprehod smo končali v Gadafijevi mošeji, največji mošeji v vzhodni Afriki in tretji največji mošeji na kontinentu. Fascinirale so nas marabu štorklje, ogromni prostoživeči ptiči s posebno vlogo mestnih smetarjev. En ptič lahko na dan poje več kot kilogram bioloških odpadkov in ker je teh štorkelj v mestu več tisoč, lahko predvidimo, koliko ton smeti dnevno počistijo z mestnih cest. Temne plati mestnega življenja pa so se kazale v skupinah majhnih bosih otrok z raztrganimi oblačili, nekateri s še mlajšimi bratci ali sestricami v naročjih, ki so tekali po asfaltu in vztrajno prosili za denar. Tako nesrečnih otrok kot v Kampali kasneje na potovanju po državi nisem več videla.

Matatu park

Kampala

Crkjen matatu

Na prvi novoletni dan smo se odpravili proti vzhodu države s ciljem v mestu Mbale ob vznožju gore Elgon. Naša nastanitev se je nahajala globoko v vasici, nekaj kilometrov stran od mesta, v bungalovih na dvorišču prijazne družine. Globoko v vasi smo bili dokaj odrezani od javnega življenja, zato nas je žena gostitelja Samsona vsak večer oskrbela z domačo, pripravljeno večerjo. Njena kuhinja je bil prostor pred hišo, kjer je bilo postavljenih nekaj večjih kamnov, med njimi je tlel ogenj, na kamnih pa je počival velik lonec, v katerem je kuhala razne enolončnice.

Zjutraj smo se z matatuji zgodaj odpravili proti gorskemu mestu Sipi. Ob izstopu na cilju nas je na cesti naključno pobral lokalni vodič Rogers in nam v svoji pisarni (beri: baraki brez oken s pisalno mizo in tremi stoli) pokazal ponudbo turističnih aktivnosti. Z njim smo se odpravili po poteh skozi vasi, plantaže banan, pšenice, zelja in kave do sanjskih slapov, kjer bi najrajši zapeli Hakuna Matata. Preden je sonce zašlo, vsak dan točno ob 19.00, smo se odpravili nazaj proti nastanitvi, saj se je socialno življenje ob mraku umirilo, mi pa smo po čudovitih dneh v naravi ponavadi popadali v postelje.

Po nekaj dneh na vzhodu Ugande je sledilo potovanje na zahodni del države, proti nacionalnemu parku Murchison falls. Na dvodnevni poti smo se ustavili v vasi Kumi, kjer smo se z bodami peljali do poslikanih skal Nyero. Poleg skal z večtisočletnimi poslikavami smo se na vodenem ogledu predvsem zabavali ob pripovedovanju vodiča Williama, ki je na tem delovnem mestu že 41 let. A največja atrakcija smo bili zagotovo mi, saj so nam po poti povsod sledili in nas slikali naši vozniki bod.

Potovanje z vzhoda na zahod se je razdelilo na več delov, pri vsaki križiščni vasi smo morali prestopati matatuje. Eden izmed matatujev je kmalu po začetku poti nenadoma upočasnil in potem crknil. Šofer je precenil, da nam je zmanjkalo bencina. Potem je tiho izstopil iz kombija in začel pešačiti nazaj proti najbližji bencinski postaji. Po slabi uri čakanja ob cesti se je vrnil s polnim kanistrom, nalil bencin v rezervoar kombija in lahko smo peljali dalje.

Slapovi Sipi 

Kasese, Rwenzori

Rwenzori

V nacionalnem parku Murchison falls smo preživeli dva dni. Za čas safarija smo morali najeti avto, h kateremu je brezpogojno spadal tudi licenciran vodič Nicholas, plačali smo dnevno vstopnino za nacionalni park, ki šteje 45 $ na dan, aktivnosti in prenočišče. Tema dvema dnema smo na koncu namenili polovico svojega študentsko zastavljenega proračuna. A z vsakim dih jemajočim prizorom sem pozabila na porabljen denar. Najprej smo se podali na voden pohod po džungli, kjer se nahaja ena izmed šimpanzjih skupnosti, ki prebivajo v tem nacionalnem parku. Pred pohodom smo seveda imeli polurni sestanek o pravilih, ki jih moramo kot obiskovalci nujno spoštovati, zato da se v džungli ohranja simbioza med živalmi in ljudmi. Več časa smo preživeli tudi v safarijskem džipu z Nicholasom, ki nas je peljal po savani in s svojim sokoljim očesom opozarjal na vse mogoče živali, ki jih mi sami sprva nismo opazili niti, če smo gledali v isto smer. Videli smo žirafe, slone, bizone, antilope, puščavske opice, vse mogoče ptiče, tudi hijeno, levinje in leva, na koncu pa še celo leoparda, ki je čuval svoj plen na drevesu. A skoraj bolj kot sami prizori narave me je prevzela nesmiselno umeščena široka in razvejana avtocesta, ki je sekala nacionalni park. Posledica kitajske »pomoči«.

Nyero skale

Victorijino jezero

Kravji pašniki

Po preživetem tednu in pol v Ugandi smo se že navadili, da smo belci zelo redki in da nas ljudje z zanimanjem opazujejo, nas ogovarjajo, nam želijo pomagati ali bolj verjetno kaj prodati. Navajeni smo bili tudi začudenih pogledov otrok, ki so za nami peli in kričali: »A mzungu!« (torej, belec). Safari je bil edini kraj, kjer smo videli bistveno več mzungov kot lokalcev. To nam ni bilo preveč všeč, saj smo se počutili dokaj izolirani od resničnega sveta in veseli smo bili, ko smo se polni vtisov vrnili nazaj v izhodiščno mesto Masindi. Pred naslednjim premikom smo obhodili še lokalno tržnico in se založili s svežim sadjem in avokadom. Popoldanski sprehodi po tržnici in nakupi svežega sadja in ploskega kruha so postali naš vsakdanjik v Ugandi.

V Fort Portalu, mestu umetniškega utripa, smo se sprehajali po trgovinah z lokalnimi izdelki. Odkrili smo nekaj čudovitih galerij, ki delujejo kot gonilke skupnosti in institucije za mlade ljudi, ki so sicer prikrajšani za umetniško izobrazbo ali izobrazbo na splošno. A vse te galerije ne stojijo v centru mesta, razpršene so po okoliških vaseh. Nekatere družine iz vasi svojih otrok ne šolajo, saj je delo na kmetiji prezahtevno in potrebuje vsak par rok, ki je na voljo. Glavni namen galerij torej ni turistična prodaja izdelkov, temveč združevanje in izobraževanje otrok in mladostnikov.

Zadnji obiskan kraj za naju z Benjaminom je bilo mesto Kasese v zaledju gorovja Rwenzori. En dan v tem kraju smo namenili tudi pohodu. Na gorskih poteh proti izhodišču, do koder so nas pripeljali najpogumnejši vozniki bod doslej, smo bili priča prizorom posledic uničujočih poplav, ki so jih preteklo jesen doživeli tudi prebivalci Ugande. Ta dan smo se vzpeli na približno 2800 m nadmorske višine. Seveda so vrhovi gorovja Rwenzori še več tisoč metrov višji, a za takšne podvige nam je manjkala oprema in, še pomembneje, finance.

Na poti do vrha smo prečkali več samooskrbnih kmetij, tudi tik pod vrhom je še vedno stala kmetija, kjer so uspešno gojili vse pridelke, ki smo jih videli tudi v dolini. Na eni izmed kmetij smo se ustavili, saj smo videli tudi nepričakovano žival, morskega prašička. Za razliko od morskih prašičkov, živečih v Sloveniji, ti niso deležni ljubeznive pozornosti svojih lastnikov. Njihova vloga ima opraviti s stanjem zdravstvenega sistema države.

Javne, brezplačne bolnišnice niso vedno založene z ustreznimi sredstvi za zdravljenje, zato se morajo bolniki zateči k zasebnim bolnišnicam, ki pa so seveda plačljive. A brez redne zaposlitve, ki jo je v Ugandi zelo težko dobiti, je denar zelo težko pridobljen. Prvi problem torej nastane že pri plačilu za prevoz v bolnišnico (večina nima svojega avtomobila, poklicati morajo bode-bode). Zato se vaščani ukvarjajo z alternativno medicino. Vsi vodiči po pohodih in sprehodih, ki smo jih do zdaj spoznali, so nam znali pokazati »rož’ce«, ki zdravijo bolezni. Zdravilo za razne bolezni sta tudi kri in meso morskega prašička.

Zadnji dan našega skupnega potovanja v Ugandi smo preživeli v naravnih vročih vrelcih. Res so bili vroči in tudi zunaj je bilo precej vroče, zato kopanje ni bilo osvežilno, a v vsakem primeru zabavno, saj smo zadnje trenutke preživeli ob spominjanju vsega, kar smo skupaj doživeli, in ustvarjanju novih načrtov za ponovno srečanje na Dunaju.

Sklepne misli ob poti

Med potjo sem razmišljala, da so se dogodivščine na našem potovanju zgodile predvsem ob premikih z enega konca na drugega. Medtem ko so po različnih potovalnih destinacijah pomembni cilji in znamenitosti, je pri potovanju po Ugandi pomembnejši predvsem način premikanja. Tudi cilji v Ugandi niso zares statični – če je le-ta videti leva.

Naši premiki po Ugandi so bili počasni, nikamor se nam ni mudilo. Potovali smo, kot bi potovali lokalci, z javnim prevozom. Tako smo prispeli povsod, kamor smo si želeli. S premikanjem iz mesta v mesto smo imeli možnost opazovati dogajanje v vaseh ob cestah, skozi katere smo se peljali in tudi ustavili. Doživeli smo burne pogovore šoferjev matatujev, ki so si podajali denar, izmenjevali informacije in skozi odprta vrata premikajočega kombija klicali ljudi k prevozu. Doživeli smo obcestne prodajalce hrane, ki so skozi okna matatujev molili svoje pridelke, kot so paradižnik in čebula, ponujali pa so tudi ploščati kruh, rolex (rolled eggs, jajčna omleta, zavita v ploski kruh), ražnjiče in osvežilne pijače – v glavnem tople. In potniki so ponavadi te dobrote sprejeli in se potem mastili na poti v naslednji kraj. Pri takšnih premikih si moraš dovoliti, da je dovolj tudi doživljanje države brez videnja vseh atrakcij iz Lonely planeta.

Spali smo v nastanitvah, ki so bile ponavadi brez interneta in samo v dveh je bila topla voda, ki smo jo izkoristili za pranje perila. Dokler je nad posteljo visela mreža proti komarjem, smo bili zadovoljni. In tudi safari lahko organizira posameznik samostojno, brez plačevanja zasoljenih cen turističnim organizacijam. V Ugandi bodo ljudje z veseljem pomagali turistom, saj jih ne vidijo veliko. Željni so spoznavanja ljudi, ki pridejo iz za njih eksotičnih krajev, saj sami večinoma še niso potovali nikamor, niti po svoji državi, kaj šele izven njenih meja ali celo meja afriškega kontinenta. V Ugandi lahko vsakega dosežeš s sporočilom na WhatsApp ali z e-mailom in odgovorili bodo z: »Yes, dear.«

A priznam. Uganda res ni najodličnejša turistična destinacija za študente arhitekture. V mestih ni videti veličastnih objektov in prebojnih konceptov, ki bi nakazovali bogato kulturno zgodovino. Hiše v vaseh so majhne, temne, brez oken ali z njihovim minimalnim številom (takšna je tudi večina videnih verskih objektov). Grajene so iz lokalne zemlje, ki jo sami kopljejo, močijo, oblikujejo, sušijo in žgejo v opeke. Parcele niso ograjene in obcestne zaplate trave so kravji in kozji pašniki. A ljudje se podnevi v notranjih prostorih zelo redko zadržujejo. Svoje mesto najdejo izven zaprtih prostorov, pred verandami, kjer po ulicah tekajo otroci, po poljih, med nasadi banan. Grajen prostor sam po sebi ni zanimiv, če tam ni človeškega vrveža. Kultura ni toliko materialna, kot je tipa ustnega izročila, navad, običajev, pesmi in plesa. Narava je divja, dom ponuja raznovrstnim bitjem. Zemlja je bogata, rodovitna, iz nje zraste vse, kar se posadi, in klima je ugodna celo leto. V Ugandi se lahko učimo predvsem življenja v simbiozi z naravo in spoštovanja le-te. Priložnost imamo spoznati življenje brez materialnih dobrin, za katere le mislimo, da jih potrebujemo.

Besedilo in slike: Sinja Tekavec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki