V slovenskem prostoru se je uveljavil koncept, da normiranje uporabe lastnine – bodisi skozi prostorske akte, varovalne režime ali sektorske omejitve – ne predstavlja posega v lastninsko pravico, temveč zgolj določanje načina njenega uživanja[1]. Takšna razlaga ima praktično implikacijo: če ne gre za poseg, potem niso potrebni ne odškodnina, ne skrbno tehtanje, ne preverljive strokovne podlage, niti polna procesna vključitev prizadetih lastnikov. Lastninska pravica se lahko bistveno zoži ali celo izprazni, ne da bi bila ta sprememba pravno priznana kot poseg. S tem se država izogne ključnim ustavnopravnim mehanizmom nadzora – poseg obstaja v materialnem smislu, pravno pa “ne obstaja”.
Če je uporaba (usus) konstitutivni del lastninske pravice, potem njeno normiranje ne more biti nevtralno. Vsaka norma, ki trajno določa, kaj lastnik sme in česa ne, nujno poseže v obseg njegovih upravičenj – bodisi ga razširi bodisi zoži. V slednjem primeru poseg nastane že z uveljavitvijo norme, ne šele z njeno izvršitvijo. Zanikanje tega dejstva ne pomeni, da posega ni, temveč da zanj ni predviden ustrezen pravni okvir. Posledica takšnega pristopa je sistemska: ključni mehanizmi, ki bi morali omejevati oblast – pravni interes, kontradiktorni postopek, test sorazmernosti in preverljive strokovne podlage – se sploh ne aktivirajo. Normiranje prostora tako ni podvrženo presoji, ali je nujno, sorazmerno in utemeljeno, temveč se legitimira že z abstraktnim sklicevanjem na javni interes.
Prav na primeru prostorskih aktov je Ustavno sodišče leta 2020 vzpostavilo novo sodno prakso oziroma je moralo »svoja dosedanja stališča znova pretehtati. Glede na stališča ESČP namreč prepovedi in omejitve razvoja nepremičnine, ki jih lahko določajo prostorski akti, pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine«[2].
Poleg normiranja rabe zemljišč s prostorskimi akti pa enak problem predstavljajo omejitve rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč zaradi varovanja narave, kjer velik del omejitev ni vsebovan v enem aktu, temveč v kombinaciji prostorskih aktov, sektorskih predpisov in posamičnih odločitev v načrtih upravljanja z določenim prostorom. Posamezen ukrep se zdi majhen, kumulativni učinek pa lahko bistveno spremeni ali celo izprazni ekonomski pomen lastnine. Lastnik pogosto ne more jasno ugotoviti, kateri akt mu omejuje pravico in v kakšnem obsegu. Sodna praksa je ta pojav že zaznala kot procesni problem: če ni jasno, kaj je predmet presoje, tudi sodno varstvo ne more biti učinkovito. Prav glede tega vprašanje se je Upravno sodišče leta 2025 postavilo na stališče, da Gozdnogospodarski načrt (torej »načrt upravljanja«) predstavlja možen poseg v lastninske pravice[3].
Sistem, ki ne priznava posledic posegov po eni strani onemogoča, da bi bilo varstvo interesov lastnikov pravočasno – v fazi, ko so odločitve še odprte. Po drugi strani pa koncept »določanja uživanja lastnine« izključuje nadomestila po 69. členu Ustave RS, kar pomeni, da breme normiranja in omejevanja zaradi javnega interesa nesorazmerno nosijo izključno posamezniki. Pravna država namreč predvideva, da morajo biti bremena med posamezniki in skupnostjo pravično uravnotežena. Osrednji instrument te presoje je test sorazmernosti. Ta pa ni zgolj formalni korak, temveč zahteva konkretne podatke. Država mora odgovoriti na tri vprašanja: ali je ukrep primeren za dosego cilja, ali je nujen in ali je sorazmeren glede na breme, ki ga nalaga posamezniku. Prav zadnji del – tehtanje med koristjo za skupnost in bremenom za lastnika – je v praksi pogosto izpuščen. Razlog je preprost: brez ekonomskih in dejanskih podatkov tehtanje ni mogoče. Če ni ocene zmanjšanja vrednosti, izgube rabe ali prihodka, test sorazmernosti postane navidezen. Sklicevanje na javni interes se tako spremeni v splošno opravičilo, ki ga ni mogoče preveriti. Javna korist namreč ne more biti predpostavljena, temveč mora biti izkazana ob upoštevanju tudi individualnega bremena.
Razprave o sobodajalcih, omejitvah rabe zemljišč ali drugih oblikah regulacije kažejo, da družbeni konflikt ne izhaja nujno iz zavračanja javnega interesa, temveč iz občutka, da posegi niso transparentni, preverljivi in sorazmerni. Pravočasno tehtanje in vključitev prizadetih nista ovira razvoja, temveč pogoj za njegovo legitimnost. Prav v tem je ključna naloga prihodnjih odločevalcev: ne le določati pravila rabe prostora, temveč zagotoviti, da so ta pravila tudi ustavno vzdržna.
[1] Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; Izjava o zahtevo za oceno ustavnosti U-I-122/24-13 z dne 5. 12. 2025, 17. 12. 2025;
[2] Ustavna odločba U-I-139/15-16 iz dne 23. 4. 2020, 26. točka obrazložitve;
[3] Sodba Upravnega sodišča I U 1161/2023-38;
Pišeta: Teos Perne in Goran Živec
Foto: Marija Jakopin
Teos Perne; neodvisni raziskovalec; [email protected].
Goran Živec, dipl.ekon.; neodvisni raziskovalec; [email protected]
