Zmagovalni elaborat nedavno zaključenega javnega natečaja za Spomenik osamosvojitve na Trgu republike predvideva vgradnjo nekaj tisoč talnih svetilk v obliki kock, ki bi jih napajala dnevna svetloba. Ponoči naj bi te svetilke svetile in ponazarjale množico državljanov, ki je 26. junija 1991 pospremila slavnostno razglasitev samostojne in neodvisne Slovenije.

Izbrana rešitev odpira številna vprašanja, ki so tako zelo problematična, da dvomimo v uresničitev te ideje.

Spomenik slovenske osamosvojitve že obstaja – v Švici

V Ženevi, na trgu Place du Molard, je bilo leta 2016 vgrajenih 1.857 LED talnih svetilk v obliki kock. Svetilke naj bi porabile malo energije, skupaj 800 vatov. Kar sploh ni malo, saj takšna moč zadostuje za javno razsvetljavo velike vasi. Svetleče kocke imajo napise v šestih jezikih, kar je očitna simbolika za sedež OZN v Ženevi. Svetilke se napajajo iz omrežja. Cena celotnega projekta je bila 4,89 milijona CHF. Umetna inteligenca po svetu ni našla drugih podobnih velikih inštalacij talnih svetilk. Zmagovalni elaborat Spomenika osamosvojitve je očitno vsaj delna kopija že obstoječe svetlobne inštalacije, kar je seveda nedopustno za spomenik nacionalnega pomena.

Kršitev Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja

Malokdo ve, da so na Trgu republike pred kakšnim desetletjem že vgradili 79 talnih LED svetilk, od katerih delujejo samo še tri. Te svetilke kršijo 3. točko 16. člena Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Ur. l. RS št. 81/07 z dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba), ki prepoveduje vsako svetenje proti nebu. Za ta prekršek bi moral inšpektor za okolje MOL-u izreči globo v višini 4.000 do 10.000 evrov. Verjetno so te svetilke odpovedale prej, preden se je inšpektor za okolje uspel sprehoditi do Trga republike.

Talne svetilke niso samo zakonsko prepovedane, ampak so tudi skrajno neprijetne za pešce

Osnovna lastnost talnih svetilk je, da najbolj intezivno svetijo naravnost v nebo. Izmerili smo obstoječo svetilko na Trgu republike, ki sije približno tako močno kot nove svetilke, predvidene za spomenik osamosvojitve. V nebo sveti z intenziteto 64 enot, v smeri 10 stopinj nad obzorjem pa samo še z intenziteto ene enote. To pomeni, da če bi opazovalec stal na pločniku pred zgradbo Državnega zbora, ne bi videl praktično nobene svetilke. Zanj bi bil Spomenik osamosvojitve neviden. Takoj ko bi obiskovalec stopil na Trg republike, bi se mu iz bližnje okolice zableščalo. Takšno bleščanje je skrajno neprijetno, saj potem pešec ne vidi tal, ker ga svetilke s tal dobesedno zaslepijo. Avtorji so sicer predvideli »nežno svetlobo«, seveda pa papir prenese vse. Svetilke na Trgu republike bi imele svetlost približno 300 cd/m²; svetlost tal na trgu je zgolj okoli 0,1 cd/m². To razmerje 3000 : 1 je preveliko in povzroča neprijetno bleščanje. Predvsem starejše ljudi bi to zaslepilo. Toda to še ni vse. Avtorji so predvideli, da bi svetilke zaznale navzočnost pešca in povečale svetilnost za približno 500 odstotkov (iz dveh lumnov na 10 lumnov). Tako bi se kontrast povečal na 15.000 : 1, kar človeka povsem zaslepi. Skratka, vsako svetenje s tal je že po definiciji popoln nesmisel. Arhitekti se pri oblikovanju notranjih bivalnih prostorov prav gotovo na več načinov izogibajo bleščanju. Svetilke v dnevni sobi so denimo zasenčene s tkanino, da se sijalke v svetilki ne vidijo. Pogosto uporabljajo indirektno svetlobo. V konferenčnih dvoranah velikokrat spustijo obrobe stropa in osvetlijo strop; sijalke so skrite, da ne bleščijo. Sijalke vstavijo v svetilke iz mlečnega stekla, da se njena svetlost porazdeli po večji površini in zmanjša bleščanje. Vsem je to kristalno jasno, zato ne razumemo, kako je mogoče na pravila glede bleščanja povsem pozabiti, ko se obravnava zunanje površine? Kot da postane edino merilo urejanja prostora samo to, kam se neka svetilka lahko vgradi. Ker ni drugega primernega objekta, so to tla.

Avtor zmagovitega elaborata prihaja s Ptuja, kjer si lahko pred Mestnim gledališčem Ptuj ogleda talne svetilke, ki so odpovedale, ali pa so jih zaradi nadležnega svetenja v oči namerno ugasnili.

Arhitektom predlagamo, da si ogledajo talne svetilke v parku Primoža Rogliča v Kisovcu. Grozne so, saj te povsem zaslepijo. Celoten prostor postane prijeten šele takrat, ko svetilke popolnoma zastremo ali ugasnemo.

Napačna simbolika – talne svetilke Spomenika osamosvojitve bi osvetljevale Spomenik revolucije in spomenik revolucionarja Edvarda Kardelja

Spomenika revolucije in Edvarda Kardelja nista osvetljena. To tudi ni potrebno, saj sta skoraj črne barve in črnih spomenikov se ne osvetljuje. Tega bi nas lahko naučili v prvem razredu osnovne šole, saj v Sloveniji še vedno po nepotrebnem osvetljujemo črne spomenike, kjerkoli je to mogoče.

Če bi realizirali talne svetilke v Spomeniku osamosvojitve, bi prišli v neroden položaj – Edvard Kardelj bi zviška gledal na Spomenik osamosvojitve. Spomenik revolucije bi ravno tako dominiral nad Spomenikom osamosvojitve. Talne svetilke Spomenika osamosvojitve pa bi zgolj in samo osvetljevale oba revolucionarna spomenika. Ali je razpisna komisija spregledala to simboliko?

Tehnično neizvedljivo je izdelati talno svetilko, ki bi svetila tik nad vodoravnico 

Če bi želeli doseči ugoden vidni učinek, bi potrebovali svetilke, ki ne svetijo pravokotno v zenit, ampak zgolj in samo tik nad vodoravnico. Vendar pa takšne svetilke ne obstajajo, saj je to tehnično neizvedljivo. Če želimo, da svetilka ne blešči, moramo zaščitno steklo svetilke peskati oziroma uporabiti mlečno steklo. V takšnem primeru svetilka seva največ svetlobe proti zenitu in skoraj nič tik nad vodoravnico. Gre za fizikalne zakone, ki jih ni mogoče spremeniti. Edina možna rešitev bi bile svetilke v nizkih kovinskih kupolah, podobne vojaškim bunkerjem – s to razliko, da se odprtine za topove in puške nadomesti z LED svetlobnimi viri. Talne svetilke takšnih oblik si lahko ogledamo v Portorožu, na pločnikih ob cesti Obala. Prepričani smo, da si je že na tisoče turistov poškodovalo prste na nogah, saj so nehote brcnili v izbočeno kovinsko svetilko, ki štrli iz pločnika in jo seveda turist pod nogami ne pričakuje. Takšne rešitve so lahko smrtno nevarne in nikakor ne pridejo v poštev; še posebej so nevarne za starejše.

Ocena svetlobnega onesnaževanja in cena Spomenika osamosvojitve

Natančnega števila previdenih svetilk ne vemo; glede na slike iz elaborata sklepamo, da bi bilo treba na vsak kvadratni meter postaviti recimo štiri svetilke. Trg je velik približno 8000 m², kar pomeni, da bi potrebovali okoli 32.000 svetilk. Vemo, da bi vsaka svetilka imela izsev dva lumna, skupaj je to 64.000 lumnov ali 64 močnih uličnih svetilk, ki bi 100 odstotkov svetlobe sevale proti nebu in onesnaževale okolje. Če predpostavimo, da bi vsaka svetilka skupaj z vgradnjo stala okoli 400 evrov, bi bil celoten projekt vreden 12,8 milijona evrov. To je nesprejemljivo visoka cena za svetlobno inštalacijo s kratko življenjsko dobo, ki verjetno ne bo daljša od 20 let.

Svetilke bi poleti svetile močno, pozimi pa skoraj nič

Solarne svetilke so zelo uporabne za nerazvite vasi v Afriki ali Aziji, kjer nimajo električnega omrežja. Običajno so to lokacije bližje ekvatorju, kjer ni letnih časov in je sonca več kot v Sloveniji. Na sončni strani Alp pa imamo žal veliko sonca samo nekaj mesecev in takrat solarne svetilke zelo močno svetijo. Tudi zato, ker so poleti noči kratke. Novembra pa se lahko zgodi, da imamo ves mesec oblake ali dež in ravno takrat so noči najdaljše. Solarne svetilke zato v juniju ali juliju svetijo tudi 20-krat bolj intenzivno kot v novembru. Zato so kakršnekoli solarne svetilke za Slovenijo bolj ali manj neuporabne, lahko bi rekli celo okoljsko škodljive. Še posebej ko imamo v mislil močnejše ulične svetilke, kjer je treba vsakih pet let menjati akumulatorje.

Kako se bodo svetilke prižigale?

Svetilke na poslovnih ali zasebnih objektih se pogosto prižigajo s pomočjo IR senzorja, ki je prekrit z zaščitno plastiko iz polipropilena. Ta material, če je tanek, prevaja IR sevanje človeka. Seveda pa se takega senzorja ne da vgraditi v stekleno kocko, ker je kocka neprosojna za IR sevanje. Ne deluje. Zato je edini način vgradnja kapacitivnega senzorja, ki dejansko lahko zazna vodo v nogi človeka. Bo to delovalo, če bo človek stopil mimo svetilke? Predvideno je, da takšna svetilka odda radijske valove in prižge nekaj svetilk v človekovi okolici. Sliši se zelo zabavno, vendar kaj se bo zgodilo, kadar padeta rosa, sneg, kadar so na svetilkah dežne kaplje. Tega nihče ne ve, ker ni nikjer podobnih projektov. Škoda je zapravljati dragocene ure strokovnjakov, ki jih potrebujemo za reševanje dosti zahtevnejših problemov, še posebej na področju energetike in zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov.

Alternativna rešitev okoljevarstvenikov

Okoljevarstveniki predlagamo rešitev, ki je trajnostna. Namesto LED svetilk se postavi bele ploščice iz industrijske keramike (aluminijev oksid, Al₂O₃), ki je izjemno trpežna, saj se denimo uporablja v oklepih vojaških vozil. Keramika je relativno poceni, je snežno bela in odbija okoli 90 odstotkov svetlobe, medtem ko granitne kocke na trgu odbijajo okoli 20 odstotkov svetlobe. Tako bi bila keramika 4,5-krat bolj svetla od granita in bi izstopala iz okolice. To je morda koristna ideja tudi za arhitekte, saj je trajnostna rešitev, ki je poceni, ne troši energije in je vizualno učinkovita. Takšno keramiko proizvaja več sto podjetij po svetu, proizvajalca pa imamo tudi v Sloveniji.

Spomenikov se na postavlja za 20 let, ampak za več stoletij!

V naših klimatskih razmerah talne LED svetilke delujejo samo nekaj let, saj je tehnično neizvedljivo izdelati svetilke, ki bi bile dalj časa odporne na vodo (dež), sneg, zmrzal in vedno pogostejša tropska poletja, ki jih imamo v Ljubljani. Vse svetilke, ki so bile v Sloveniji montirane v tla, so odpovedale ali pa bodo odpovedale v naslednjih nekaj letih.

Avtorji elaborata so sicer imeli odličnega svetovalca za elektroniko, ampak žal tudi z najboljšo tehnologijo ni mogoče izdelati talnih svetilk, ki bi vgrajene v vlažna tla delovale več kot kakšnih 20 let. Vsaka talna svetilka je zlepljena in slej ko prej voda po molekulah zalije elektroniko v svetilki. Dodatna težava so akumulatorji, ki niso odporni na veliko nihanje temperatur. Ta nihanja so lahko v tleh  bistveno višja kot v električnih avtomobilih. Navdušenci na spletu ocenjujejo, da je 80 do 90 odstotkov avtomobilov Tesla izdelanih v beli barve. Tesla že ve, zakaj!

Predstavnik naročnika, ki je bil navdušen nad lučkami v tleh, je sicer menil, da bo industrija kar mimogrede vse čudežno dobavila, svetilke pa bodo redno servisirali. Seveda to ne drži; tudi če bi projekt po kakšnem čudežnem spletu okoliščin izpeljali, ne moremo pričakovati, da bodo čez 20 let na voljo eksotične rezervne svetilke, ki bi jih namensko razvili za Trg republike.

Po več tisočletjih si še vedno lahko ogledujemo spomenike davnih kultur: Egipčanov, Perzijcev, Grkov, Rimljanov itd. Zato je groteskno, da bi bil spomenik tisočletnih sanj Slovencev izdelan iz LED svetilk, ki bi jih bilo treba menjati na vsakih 10 ali 20 let. To bi samo povečevalo količino elektronskih odpadkov ter stalno in ponovljivo trošilo milijone evrov trdo zasluženih davkoplačevalskih sredstev za nesmiselno vzdrževanje.

Spomeniki naj bodo izdelani iz materialov, ki so okolju prijazni (kamen, keramika, kovina itd.) in lahko preživijo stoletja brez vzdrževalnih del. Vse drugo je zgolj zapravljanje davkoplačevalskega denarja in uničevanje okolja.

Andrej Mohar, Temno nebo Slovenije