Juritsch-Kritika-Ptujska-Gora-1-ps
Ptujska Gora kot Bergamo?

Med nedavnim obiskom pokopališča v domačem kraju sem ob pogledu na novo prostorsko »ureditev« doživel neprijetne kardiološke simptome. Takšno doživljanje prostorskih sprememb ni le posledica moje poklicne deformacije, ampak je splošen konsenz med sokrajan – z neprimerno postavitvijo »spomenika« virusu SARS-COV-2 na pokopališču na Ptujski Gori se je znatno znižala prostorska kvaliteta kraja. 

Estetika je ideja o lepoti, kot je zapisala Miuccia Prada, in lepot je toliko, kot je opazovalcev, zato temu diskurzu ne bom namenjal besed. Da pa se v prihodnosti čim bolj izognemo tej podobnim prostorskim skrunitvam, si bom drznil neprimernost prostorske intervencije na pokopališču na Ptujski Gori elaborirati s strokovnega vidika v upanju, da bom s tem zvišal zavest širše skupnosti o tem, kaj je kvalitetna prostorska intervencija.

Izbira motiva virusa, ki ni sejal smrti po kraju, je že v samem izhodišču popolnoma zgrešena, saj območje Ptujske Gore nikakor ni primerljivo s kraji, ki so bili dejansko prizadeti s pandemijo, kot je denimo Bergamo. Motiv morda išče analogijo s kužnimi znamenji, ki pa so bila postavljena ob popolnoma zdesetkanem prebivalstvu. A tudi če »bombo« s križi izoliramo od dejanskega dogajanja, gre tu za najbolj banalno obliko interpretacije dogodka: groteskno povečano obliko virusa, ki nima nobene analogije, aludije, spominske vrednosti, metaforičnega pomena in ne vzbuja drugega premisleka od tega, da gre za popolnoma neprimeren in agresiven tujek v prostoru miru. Formalistična in neproporcionalna skulptura je postmodernistična spaka, ki bi rada obstajala v času, ki ga več ni in v katerem bi bila deležna podobne kritike.

Idejni projekt žarnega zidu na Ptujski Gori (vir: Štajerski tednik).

Oblikovalsko celotna kompozicija kaže na izrazito nerazumevanje razmerij, konteksta, prostora, prostorskih kvalitet in umetnostnozgodovinskih pravil. Morda smo lahko srečni, da je prisotnega toliko neznanja in da je prišlo do faux passa postavljanja skulpture – temna skulptura na temnem ozadju dreves –, saj se tako manj vidi in manj onesnažuje prostor, kot bi ga sicer. Prostorska kvaliteta pokopališča je še dodatno znižana zaradi ceste, speljane skozi območje pokopališča, kar je očitno klasična praksa v občini, saj je motiv ceste, ki preseka pokopališče, prisoten tudi v Majšperku. Upajmo, da bodo obljube o zaprtju omenjene ceste nekega dne postale stvarnost.

Tehnične rešitve same intervencije so mi nekoliko neznane, ker ni bilo mogoče priti do načrtov, vendar je očitno, da odvodnjavanje nove prostorske »pridobitve« ni bilo docela premišljeno. Po končani gradnji je ob dežju celoten plato poln peska in listja; lahko samo upamo, da ne bo prihajalo do rednih zamašitev. Nadalje so okorne pritrditve križev, »zasajenih« v bombo, rešene na zelo nesofisticiran način in tako prevladajo nad celotno kompozicijo.

Nepredstavljivo je, da se v tako izbranem prostoru, kot je Ptujska Gora, ki bi moral biti zgled za kontekstualno dobre rešitve, kakršne si okolica najlepše gotske cerkve v Sloveniji zasluži, izvede projekt urejanja javnega prostora brez konzultacij strokovnjakov iz področja arhitekture, krajinske arhitekture, umetnostne zgodovine in varstva kulturne dediščine. Slednji so bili vpleteni samo pri izbiri lokacije žarnega grobišča. Nesprejemljivo je tudi, da se takšni projekti izvajajo brez natečajev, saj so ti namenjeni ravno preprečitvi zapravljanja denarja za prostorsko degradacijo, kakršno mora sedaj trpeti Ptujska Gora. 

Prostorska intervencija istega avtorja na pokopališču v Gorišnici.

Pokopališče je prostor miru in kontemplacije. Postavljanje agresivnih skulptur, ki nimajo nikakršne dodane vrednosti in povezave z okoljem, daje vtis, kot da občina razpolaga s preobiljem finančnih sredstev, ki jih je zato pripravljena na tak način metati čez ramo. Višjo prostorsko kvaliteto bi dosegli ceneje in enostavneje, če bi na mestu črnega agresorja posadili lipo, v senci katere bi bilo možno posedeti v pogovoru s preminulimi ali občudovanju vedute najlepše gotske cerkve v Sloveniji.

 

Napisal: Nejc Juritsch, mag. inž. arh
Zürich, 13. 8. 2022

2 Responses

  1. v celoti se strinjam z avtorjem teg kritičnega zapisa. Presunilo me je, ko sem prvič videla skulpturo narejeno iz križev, ki so jih očitno lahko brez dovoljena lastnikov grobnih polj kar odnašali in zbirali za to skulpturo v Gorišnici. Občina se ne zmeni za žalostno podobo pokopališča v Muretincih, kjer lahko opazimo, da so križi odstranjeni. Beseda je mila, saj menim, da so jih ukradli in zbirali ali z njimi prekupčevali neznani storilci. Pri obnovi mestnega pokopališča na/v Ptuju v “spominski park” je bilo uničenih veliko grobišč in tudi vsi železni križi nisi bili nazaj postavljeni. Nihče ni bil kriv za “izgubo” križa, ker se je tam lahko dogajalo marsikaj kar nismo smeli videti -vedeti občani. To “kužno znamenje ” na Gori pa res ne bi smelo biti postavljeno, ker degradira spokoj in Mir, ki smo ga vedno lahko začutili obiskovalci Gore. Kdo je odgovoren za take posege v prostor’?

  2. Zalostno je, kako se vse prepogosto nekompetentne osebe prikomolcijo na mesta moci, ker kompetentnim racio in morala ne preprecujeta igranje nepostene igre.
    Komicno je, da se ob obilici kredibilnega kadra in prisotjnih sluzb, uspesno izvajajo opisane prostorske degradacije.
    Tragicno je spremljati odzive ustanov, ki se s “`kuza je pojedel domaco nalogo“ izgovori, distancirajo od uradovanja ter hkrati opazovati stihijo ljudi, ki samo kimajo, v zavetiscu najetih stirih sten pa rohnijo.
    Depresivno je, da je neizobrazenemu, samooklicanemu umetniku, (ki ga ne zelim poimenovati, saj je slaba publicivnost, se vedo reklama) v duetu z zupanjo, dovoljeno brez strinjanja prebivalcev in strokovnjakov, iznakaziti prostor.

Mailchimp brez napisa

Povezani članki