31.3.2020
Še dan ali dva potrebujem, da bom lahko sedla v kakšen čisto svoj trenutek. K nečemu, kar ne bo vsakodnevno štetje tabletk za pomivalni stroj ali projekcije, kdaj mi bo pošla vsa sol. Da se ne bom več toliko obremenjevala, ali sem te dni dovolj dobra in ljubezniva učiteljica svojima otrokoma. Trenutno me okupira misel, kako bom prišla do regrata (moje običajno barjansko najdišče spada pod občino Ig). Skratka, ukvarjam se z namišljeno preživetveno statistiko, kot bi se nam bližal sodni dan.

Hrana, gospodinjsko-straniščne statistike, samoprepričevanje, da imam še kar dovolj dela in da ga še ne bo zmanjkalo (bom pa še en projekt na zalogo naredila, da ne bom tesnobna), poročila ob 19:00, beda in cenenost lepljivih dnevnih novic, medijsko hujskaštvo in prerivaštvo vseh sort, moraliziranje ljudi brez morale in samouvida. 3 kave na dan pomenijo, da bo zaloga pošla čez 7 do 9 dni. Banalnosti.

1.4.2020
Je čudno, utesnjuje in mi je tudi lepo. Ne vem, ali je glede na okoliščine sploh primerno, da pišem, da sem tudi iskreno hvaležna. Za čas. Živim ga v karanteni ljubezni svojih ljubljenih oseb. Doma se iz prostora v prostor kotali 100% ljubezen. To je darilo.

2.4.2020
Danes sem na youtube odkrila kokodak aeorbiko. Čredno poskakovanje teles v barvno usklajenih aerobičnih opravah me je vedno plašilo in odbijalo (tako kot pogovori z gostobesednimi frizerkami). Youtube: Aerobična vaditeljica s smiley obrazom skače in se preteguje po mojem zaslonu in sopiha „Walk, walk, walk, walk!“, poenostavljeno v uok-kuok-kok. Debelo jo gledam in začnem skakati in se raztegovati na njen ukaz. Uživam!

Morda pa so tudi dnevi, ko se nam nič zares ne zgodi, lepi. In da ni nič narobe, če sem s tem ničem tudi malo zadovoljni …

Piše: Tinka B. Prekovič

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite!