Nekoliko nenavadno je, da se v preteklih tednih, ko se nas večina še spopada z iskanjem najboljšega načina vztrajanja v samoti med svojimi štirimi zidovi, nismo spomnili na rojaka, ki je večino svoje slave zgradil ravno s svojo vztrajno samoizolacijo. Če bi pomislili nanj, se nam nekaj tednov oziroma mesecev, s katerimi moramo računati, ne bi zdelo pretirano zahtevnih. Kaj so meseci v primerjavi s stoletji, morda celo tisočletjem, ki jih je kralj Matjaž že preživel v svoji gorski karanteni? Poleg tega kraljeva samoizolacija po bolj zanesljivih pričevanjih še ni končana, zlata doba pa se zato še ni začela. Konec Matjaževe samoosamitve ni odvisen od ugodnega poteka statistične krivulje, v katero trenutno polagamo svoje upe, ampak od precej manj zanesljivega časa, ko se mu brada devetič ovije okrog kamnite mize – in z vsakim letom bolj smo lahko sumničavi, da za ljudsko modrost ta primera pomeni »nikoli«.

Kralj Matjaž je seveda samo eden v celi vrsti vseevropskih motivov junaka, ki spi v jami pod goro in ki se bo zbudil, ko ga bo njegovo ljudstvo najbolj potrebovalo. Kdo bi lahko predvidel, da ljudstvo trenutno potrebuje ravno samoizolacijo, ne pa prebujajočih se junakov – kralj naj kar ostane v jami! Vendar pa motiv ostaja zanimiv, ker opozarja na pradavno, na prvi pogled protiintuitivno povezavo med ločitvijo od družbe in pomembnostjo za družbo: junaki so podobno kot sveti možje definirani ravno s svojo distanco od slehernika. Ne le odmik od družbe in fizična odsotnost, ampak tudi skrajni bivanjski pogoji (stene so iz žive vlažne skale, ne pa iz toplega lesa ali opeke) poudarjajo njihovo presežno ali skorajda nadnaravno usodo. Zato je tudi v naših krajih kralj Matjaž morda prvi, nikakor pa ne zadnji posameznik, ki si je težo samoizolacije prostovoljno naložil na svoja pleča. Eden izmed najbolj samosvojih in obenem dovolj nedavnih puščavnikov, da se je za njim ohranila fotografska, folklorna in literarna sled, je od današnjega trenutka oddaljen komaj kakih petinosemdeset let. Za svoj dom si je najprej izbral razvaljene stene starodavnega srednjeveškega gradu, nato pa se je prav kakor kralj Matjaž preselil v jamo pod goro.

Razvaline gradu Vodriž, kjer si je puščavnik Valentin v tridesetih letih dvajsetega stoletja uredil puščavniško bivališče

Valentin Podstenšek se je rodil v veliki kmečki družini na Koroškem ob zori dvajsetega stoletja. Zaradi prve svetovne vojne ni mogel za duhovika, kot si je želel, zato se je zaposlil kot gozdar in lovski čuvaj. Takrat se je zaljubil v sosedovo hčer Anico, kar pa njenemu očetu ni bilo niti najmanj po godu. Niz dogodkov, ki je sledil okrog leta 1930, je spletel predvidljivo in obenem pretresljiv zgodbo, in ki bi lahko služila bodisi za predlogo ljudski baladi bodisi za snov klasične tragedije. Pri enem izmed njunih ljubezenskih sestankov v gozdu ju je prestregel oče in s svojo puško pomeril na Valentina; krogla pa je zgrešila in namesto njega zadela Anico, ki se je zgrudila mrtva. Kako je s svojo krivdo opravil oče, viri molčijo. Za Valentina pa je bil tragični dogodek povod, da se je umaknil iz družbe in se naselil med sesipajočimi se stenami mogočnega gradu Vodriž, ki še danes kraljuje v divjini širnih koroških gozdov.

Valentin se je oklical za puščavnika, eremita, in se globoko vtisnil v zavest okoliških ljudi. Od časa do časa se je iz svoje ruševinske osame spustil do katerega izmed bližnjih kmetov, kjer pa je vedno zavrnil hrano z legendarnim odgovorom: »Hvala, ne bom, sem se ravnokar koreninic najedel.« Slovel je kot modrec in zdravilec, h kateremu so zahajali od blizu in daleč, najraje pa je kljub vsemu imel samoto, sredi katere je častil boga in se spominjal svojega prejšnjega sladko-bridkega življenja. Verjetno bi danes živel samo še v zbledelem spominu nekaterih gorskih kmetij, če ne bi leta 1935 izšla knjižica z njegovo pesnitvijo in fotografijami.

Nekako v istem času je njegovo puščavniško domovanje na gradu pogorelo, zaradi česar se je Valentin preselil še korak bliže svojemu kraljevemu koroškemu rojaku, in se naselil v jamo Huda luknja. Tu je po večini dostopnih podatkov za boleznijo umrl v svojem petintridesetem letu. Za Valentinovim podvigom samodiscipline in samoizolacije je tako ostalo samo nekaj zgodb, fotografija posebneža med skalnimi stenami svojega puščavniškega domovanja in niz verzov, ki ne sežejo do srca na enak način kot junaški ep o kralju v gori, ampak so zares bliže koreninicam in od sveta oddaljeni puščavniški divjini.

Miloš Kosec

 

Sam za sebe samotarim

na gričku, na višini.

Tu živim in gospodarim,

v miru in tišini.

Tu ne moti me ropot

posvetnega vrvenja,

ni nobenih tukaj zmot

zemskega življenja.

Ptičic drobnih žvrgolenja

v jutranji zbudi me zori,

slajša moje mi življenje

in trpljenje v pokori.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja