Odkar me je navdušila arhitektura iz zemlje, sem imela priložnost spoznati strokovnjake z različnih področij, povezanih z naravno gradnjo, ki so bili pripravljeni z menoj deliti svoje izkušnje in vpoglede v gradnjo z zemljo. Iz teh pogovorov se je rodila moja magistrska naloga. Sedaj, kot arhitektka, ki deluje na tem področju, se trudim v svoje profesionalno življenje vključiti vse, kar sem se od njih naučila. Pomembno se mi zdi deliti to znanje in nekaj zanimivih pričevanj o različnih izkušnjah uporabe zemlje kot gradbenega materiala.
»Arhitektura mora biti lepa, funkcionalna, odgovorna in čustvena; doprinesti mora nekaj več kot že imaš – in zemlja lahko prispeva to čustvo,«* opisuje portugalski arhitekt Miguel Mendes.
V sodobni arhitekturi in materialih, ki jih uporablja, je prisotna določena odtujiev indentifikacije. Da bi zgrajeno okolje približali ljudem, je pomembno, da sta funkcionalnost in oblikovanje povezana z lepoto, čustvi in poetiko. Zemeljske oblike ponujajo različne naravne teksture, površine, ki vabijo k dotiku, toplino barv in nepopolnosti, s katerimi se lahko poistovetimo. Gradnja z zemljo je precej kiparska. Sposobnost svobodnega oblikovanja za ustvarjanje volumnov in praznin naredi postopek gradnje veliko manj tog v primerjavi s konvencionalno gradnjo. Fleksibilnost omogoča tudi celovitost.
»Struktura je v arhitekturi,« na ta način portugalski arhitekt Henrique Schreck povzema enotnost materiala, strukture in oblikovanja, ki je zelo značilna za arhitekturo iz zemlje.
Zemlja lahko prinese to harmonijo v odnos ljudi do njihovega okolja, kar je vse bolj pomembno. »Danes ljudje samo uporabljajo stvari, ne pa živijo z njimi. Ni več povezave med človekom in njegovim domom, med ljudmi in naravo,« poudarja portugalska arhitektka Ana Antunes med razlago o potrebah po vzdrževanju zemeljske hiše. V preteklosti je bila potreba po skrbi za svoj dom, pogosto s pomočjo lokalne skupnosti, način za vzpostavljanje občutka pripadnosti in krepitev vezi z lastnim domom. Na enak način danes tudi stavbe iz zemlje potrebujejo občasno vzdrževanje za zagotavljanje trajnosti. To je pogosto obravnavano kot nevšečnost, vendar ali ne bi v luči zgoraj omenjenega lahko to izkoristili v našo korist?
Pravilno delujoča zemeljska stavba lahko prispeva k udobju in dobremu počutju svojih prebivalcev. Kot pravi avstrijski mojster zbite zemlje Martin Rauch: »Ovoj, ki nas obdaja, bi moral dihati in prepuščati na enak način kot naša telesa. Moje stavbe so zato namenoma nepopolne, ne zatesnjene ali zglajene s sintetičnimi ali visoko gostotnimi, energijsko intenzivnimi materiali; raje so sestavljene in dokončane v surovi obliki, kot suši – neprekuhane!«**
Zemlja kot gradbeni material je netoksična in zato zelo vključujoča – varna je za vsakogar, da se je dotakne in jo oblikuje. Ta vrsta neposrednega sodelovanja pri ustvarjanju je, kot pravi nemška arhitektka Anna Heringer, »…prava sreča: vidiš, da si naredil nekaj pomembnega in v tem procesu je resnično veselje. In ustvarjanje nečesa v resničnosti, ne samo na zaslonu, doda toliko več k tvoji sreči. […] To smo izgubili v naši družbi […]: uporaba lastne ustvarjalnosti in energije za izdelavo stvari. Takšna samouresničitev vključuje več sodelovanja in izražanja, kot ga imamo tukaj v industrijalizirani Evropi ali Severni Ameriki.«***
*Citati so vzeti iz mojih osebnih intervjujev z arhitekti za raziskavo moje magistrske naloge.
** KAPFINGER, O.; SAUER, M. (eds.) (2022). Martin Rauch: Refined Earth – Construction & Design of
Rammed Earth. 3rd ed., p9, Detail Business Information GmbH, Munich, Germany, ISBN: ISBN 978-3-95553-273-4
*** HERINGER, A. (2022). Essential Beauty. 1st ed., p31, Fundación ICO / Arquitectura Viva, Madrid,
ISBN 9788412454147
Napisala: Réka Szilvasi
Foto: Jana Jocif
