Ribiško pristanišče Strunjan

Idejna prostorska zasnova ribiškega pristanišča v Strunjanu je nastalav okviru EU projekta SHAPE (Shaping an Holistic Approach to Protect the Adriatic Environment between coast and sea), ki je bil namenjen vzpostavitvi sistema integralnega načrtovanja v obalnem pasu. Za območje Slovenske obale se je izvajal pod okriljem RRC Koper s sodelovanjem občine Piran, občine Izola in Krajinskega parka Strunjan.

Slovenski partnerji so v okviru SHAPE izdelali pilotni projekt »Idejna zasnova krajinsko urbanistične ureditve za Strunjan in idejne rešitve posameznih prostorskih ureditev«. V treh avtorskih skupinah so bile simulacijsko izdelane posamezne urbanistične in arhitekturne rešitve za konkretne situacije. Skupina, ki je obdelovala obalni pas na območju Stjuže je izdelala idejni predlog za štiri ureditve: a. plato in parkirišča pred hotelom Krka; b. obstoječe plaže med hotelom in Lambado; c. ribiško pristanišče (mandrača) in 4. usklajen režim plovnih koridorjev in pristajalnih pomolov. V tem območju predstavlja mandrač ključno prostorsko stičišče, kjer se srečujejo različni gospodarski, turistični in varstveni interesi.

Program in koncept

Program ureditve je obsegal rekonstrukcijo mandrača (12 novih privezov) in skalometa, poglobitev plovnega koridorja, umestitev objektov za potrebe ribištva in marikulture (trije objekti: ledomat, ekološki otok, skladiščenje opreme) ter zasnovo večnamenske javno-tehnološke ploščadi ob kateri lahko pristane 18m plovilo.

Koncept ureditve temelji na delni rekonstrukciji obstoječih kontur oboda pristanišča in vplovnega kanala. V principu gre za programsko delitev na zahodni (javni) in vzhodni (tehnološki) del. Geometrija celotne ureditve izhaja iz strukture solinarskih polj. Osrednja ploščad je na zahodnem robu rahlo zamaknjena v smeri vodne linije z namenom, da se v tlorisu vzpostavi trapezna oblika kot karikatura polja z usmerjeno orientacijo proti morju. Na njej je umeščen daljši protipoplavni objekt (zid), ki je v rešitvi preoblikovan v klop za posedanje. Njena lega je neposredno orientirana na odprto morje.

Ploščad preči obalna sprehajalna pot (lungomare) zato je bilo potrebno ustrezno organizirati potrebe ribičev in sprehajalcev. Vzhodni del je zasnovan kot tehnološka konzola na kateri so trije enostavni objekti vizualno povezani z instalacijo robustnih prostostoječih okvirjev. Ti določajo območje odlaganje ribiške opreme, njenega vzdrževanja in skladiščenja. Objekti so medsebojno razmaknjeni z namenom doseganje vizualne transparentnosti in dematerializacije stavbne mase. Velik poseg v prostor je predstavljala poglobitev morskega dna. Obsežna količina izčrpanega mulja se je zato deponirala na posameznih sekvencah po obodu Stjuže, ki je bila zaradi dolgoletne erozije in drugih vplivov vidno degradirana. Na ta način se je material izkoristil za naturalizacijo brežin zaliva saj se na teh mestih sedaj vzpostavljajo novi obalni in vodni habitati. Obstoječa rešitev seveda predstavlja določen kompromis med zahtevami uporabnikov, varstvenimi režimi in omejitvami investitorjevega proračuna.

foto: Viktor Žigon

Pogovarjali smo se z avtorjema arhitekturne zasnove Gregorjem Čokom in Andrejem Mlakarjem:

Ste se pri snovanju objektov naslanjali na kakšne tradicionalne arhitekturne vzorce?

V idejni zasnovi smo izhajali iz obstoječega morfološkega in krajinskega konteksta, ki ga določa geometrija solin, arhitektura solinarskih hišic in druga tehnološka infrastruktura. Pomembna prostorska danost je tudi relief okoliških brežin oz. amfiteater Strunjanskega zaliva, ki se prav na tem območju široko razpre v morski horizont. Prvi ključni element, ki smo ga povzeli iz konteksta je enostavna mrežna struktura solinarskih polj. Gre za ortogonalni raster členitve zemljišč, ki določa smeri dostopov, pejsažnih vedut in drugih elementov organizacije širšega prostora.

Drugi element je intenziteta pozidave. V solinah gre za tehnologijo talne pridelave soli, ki se najbolj zrcali v površinskih ureditvah z minimalno grajeno strukturo. Solinarske hišice so maloštevilne in v prostoru delujejo kot “osamelci” med katerimi so omogočeni pogledi v vse smeri. Takšno transparentno kompozicijo smo želeli ohraniti tudi pri načrtovanju novih objektov za ribiče. Tretji element so materiali med katerimi prevladujeta kamen in les ter njuna značilna “solinarska” barva – patina, ki je posledica agresivnega vpliva morskega okolja.

foto: Viktor Žigon

Kako po vašem mnenju smiselno umeščati nove objekte v tako občutljivem naravnem okolju, kot so strunjanske soline?

Umeščanje grajene strukture v takem okolju mora biti po našem mnenju izredno kontekstualno. To pomeni, da je potrebno izoblikovati določen kreativni odnos do obstoječih danosti v prostoru. V prvi vrsti do arhitekturnih in krajinskih elementov, ter naravnih prvin, ki so v tem prostoru že dolgo prisotne in predstavljajo pomembne nosilce identitete prostora na slovenski obali. Pri umeščanju današnjih programov v takšen prostor je kljub sodobnemu oblikovnemu pristopu potrebno ohranjati kulturološko zapuščino in zato odgovorno opredeliti odnos staro – novo. Z vsakim novim posegom namreč lahko ustvarjamo kontekst ali kontrast ter tako posledično “s sodobnim pridihom” nadgradimo obstoječe stanje ali nasprotno degradiramo obstoječe kvalitete. Katere elemente konteksta in kako jih v oblikovnem smislu interpretiramo je seveda stvar posameznega avtorja.

Da je ta prostor v veliki meri ohranil svoj ekološki in vizualni značaj gre zasluga tudi številnim varstvenih režimom (ZRSVN, ZVKDS), zato je njihove pogoje in smernice pri poseganju v prostor potrebno skrbno upoštevati in ustrezno interpretirati pri snovanju novih objektov in zunanjih ureditev.

foto: Viktor Žigon

Kako je bila arhitekturna zasnova sprejeta med uporabniki – ribiči?

Po naših informacijah kompleks deluje skladno s pričakovanji. Ribiči in drugi nosilci dejavnosti marikulture imajo sedaj svoj “tehnološki kotiček” in s tem ne motijo aktivnosti obalnega pasu, ki ga preči javno sprehajališče lungomare Izola – Piran. Menimo, da se na tej lokaciji sedaj nemoteno ustvarja želeni preplet tradicionalnih in sodobnih aktivnosti. Slovenska obalna je prostorsko namreč zelo omejena zato je sobivanje različnih interesov na obalni liniji praktično neizogibno.