Za teden gradnje z zemljo sem se odločil, ker že nekaj časa na spletu spremljam paviljone, ki »rastejo« v gozdičku poleg kmetije v Dobravi pri Škocjanu. Njihova enostavna zasnova, ki jih naredi tako lepe, me je pritegnila k raziskovanju gradnje z zemljo. Ugotovil sem, da je zemlja, kar se tiče gradnje, material prihodnosti, četudi je pri večini današnjih gradenj smatrana kot odpadek. Prav to pa jo, z vidika trajnosti, dela še bolj zanimivo.
Na odločitev, da se udeležim delavnice, je vplivalo tudi dejstvo, da je bilo načrtovano, da bomo zgradili paviljon od temeljev do strehe – v enem tednu. Mislil sem si, da bo neverjetno in navdušujoče zgraditi objekt z lastnimi rokami v tako kratkem času.
Zdaj vem, da ideje razpisa nisem povsem pravilno razumel. Cilj ni bil zgolj zgraditi paviljon, temveč poskusiti postaviti nekaj (skoraj) nemogočega in s tem preizkusiti, kaj je (še) mogoče pri gradnji iz zbite zemlje. Cilj letošnje delavnice je bil paviljon iz sedmih stebrov, kar na prvi pogled ne deluje neizvedljivo. Določen premer stebrov je bil 30 centimetrov, višina pa približno dva metra in pol. Takšne dimenzije niso nič posebnega za gradnjo iz armiranega betona, vendar za gradnjo iz zemlje, kjer so stene običajno debele 50 centimetrov, postane vitkost stebrov izziv.
Dejstvo, da bi lahko bili stebri nestabilni, nas ni preveč obremenjevalo, saj je lepota gradnje iz zbite zemlje v tem, da lahko tisto, kar zgradiš, kadarkoli podreš in isti material ponovno uporabiš. Ta lastnost jo naredi popolno za eksperimentiranje!
Seveda so bile naše ambicije prevelike in smo morali prva dva stebra podreti ter jih ponovno »zbiti«. Ključno vprašanje je postalo, kakšno vrsto armature lahko uporabimo pri naši gradnji. Enojna armaturna palica, za katero smo se prvotno odločili, je bila prešibka in ni dovolj stabilizirala stebra. Jekleno jedro kvadratnega profila je dobro utrdilo steber, a zdelo se nam je, da tako zemlja postane le fasada, s čimer ji odvzamemo njeno nosilno funkcijo. To pa ni bil naš namen. Končna rešitev je tako postal steber, utrjen s tremi armaturnimi palicami, ki so med sabo povezane s stremeni.
Način dela na delavnici je bil zame nekaj popolnoma novega. Na fakulteti in v arhitekturnih birojih sem bil navajen dela, ki se začne z raziskavo, in potem, ko si prepričan, da veš »vse«, se lotiš idejno-izvedbenega »risarskega« dela – torej si dileme že vnaprej »razčistil«. Na delavnici smo delali popolnoma drugače. Seveda smo pred začetkom veliko vedeli o zemlji in kako se bomo lotili gradnje, a marsikaj je bilo namenoma »odprto«, da bi s preizkušanjem prišli do boljše rešitve od poznanih oz. uveljavljenih. Med delom smo odkrili najbolj primerno mešanico zemlje (razmerje ilovice in peska) ter, kot že omenjeno, razvili najučinkovitejši sistem za armiranje stebrov. Med gradnjo smo zato prilagajali sprva zamišljeno zasnovo.
Ko smo začeli z gradnjo, mi je bil takšen način dela tuj, a ko sem se malo sprostil in pri sebi sprejel, da smo tukaj zato, da poskusimo razširiti znanje o gradnji iz zemlje, sem začel zelo uživati. Prepustil sem se delu in eksperimentiranju. Nehal sem se obremenjevati s tem, ali bo paviljon ob koncu tedna dokončan, in sprejel, da bo naš največji doprinos, če na koncu delavnice odgovorimo, kako izdelati steber iz zbite zemlje. In to nam je tudi uspelo.
Napisal: Rok Kuzman
Foto: Jana Jocif
