V teh dneh je meščane Detroita dodobra razburil umetniški projekt Ryana Mendoze na letošnjem umetniškem sejmu Art Rotterdam. Umetnik je namreč za majhen denar kupil eno izmed neštetih praznih lesenih hiš, ki so jih prebivalci zapustili zaradi nižanja življenjske ravni in porasta kriminala, upada delovnih mest, predvsem pa zaradi propada številnih hipotekarnih posojil v kriznih letih. Sicer je ruševinska krajina postindustrijskega Detroita že desetletja simbol propada industrijske proizvodnje in zatona idealov moderne: če je imelo mesto v zlatih povojnih letih kot center severnoameriške proizvodnje avtomobilov še tri milijone prebivalcev, jih ima danes komaj kakih 700.000 … Nekdaj razkošne javne stavbe in gigantske prozvodne dvorane pa so iz katedral industrijske produkcije postaleprimerne kvečjemu za fotografiranje distopičnih prizorov propada. Zdi pa se, da je prebivalcem nesrečnega mesta ob umetnikovih dejanjih dokončno zavrela kri ravno v trenutku, ko se je zdelo, da se katastrofične krivulje kakovosti življenja v mestu počasi obračajo navzgor. Mendoza je namreč poceni kupljeni hiši (te se v Detroitu prodajajo za nekaj tisoč dolarjev) snel obodne stene in jih prepeljal čez ocean na Nizozemsko v varno cono mednarodne umetniške scene. Hišo s fasadami iz belo opleskanih desk je rahlo ironično poimenoval Bela hiša; po zadnjih podatkih se ji že obeta trajni dom v stalni zbirki belgijske umetniške fundacije Verbeke.

Mendozova “Bela hiša” v varnem okolju mednarodne umetniške scene na sejmu Art Rotterdam

Ruševine notranjih sten »Bele hiše«, ki so ostale za tem umetniškim »snemanjem fasade«, pa je umetnik pustil na njihovem izvornem mestu. Detroitčani, ki so se ruševinske pornografije ali »ruin porna«, ki je v mestu postal glavna turistična panoga, že dodobra naveličali, geste niso razumeli kot umetniške »provokacije«, ampak kot gradnjo novih ruševin v že tako uničenem mestu. Umetnik se seveda zagovarja, da gre za kritičen in angažiran projekt, ki opozarja ravno na problematiko zapuščenih hiš in zgodb njihovih nekdanjih prebivalcev: pravzaprav poskuša Detroitčane prepričati, da je hišo porušil v njihovo korist. Dejstvo pa je, da so realne posledice njegovih dejanj še dodatno znižale vrednost preostalih nepremičnin (pa četudi le v lokalnem merilu) in poudarile stereotipno predstavo o propadajočem mestu brez prihodnosti. V enem samem umetniškem projektu so take združeni skoraj vsi paradoksi sodobne angažirane umetnosti skupaj z njeno politično nemočjo …

Ruševine, ki jih je umetnik pustil za sabo v Detroitu …

Javni pritisk je v zadnjih dneh dosegel svoje. Mesto je najelo gradbinca, ki je preostale ruševine v celoti odstranil, oblasti pa obljubljajo, da bodo račun izstavile Mendozi. Ta »uvoz« ruševin iz Amerike v Evropo pa je primerna priložnost, da obudimo spomin na obraten uvoz Starega sveta čez lužo. Govor je o prenosu celotnih evropskih gradov, graščin in samostanov preko Atlantskega oceana in o njihovi rekonstrukciji v Združenih državah. V letih med prvo svetovno vojno in gospodarsko krizo so ameriški milijonarji kupili, razstavili, z ladjami prepeljali in nato ponovno zgradili več deset srednjeveških zgradb. Šlo je za nakup ultimativnega statusnega simbola – saj ZDA niso premogle objektov, starejših od tristo let – pa tudi za utelešenje prepričanja, da se prihodnost zahodne civilizacije seli proti zahodu in da je treba iz Starega sveta rešiti, kar se še rešiti da (navsezadnje je izbruh druge svetovne vojne to prepričanje do neke mere celo potrdil). Arthur Byne, trgovec z umetninami, ki je pri prenosu dediščine pomagal marsikateremu milijonarju, je tako leta 1934 v mesijanskem tonu izjavil: »Moj edini življenjski cilj je razstavljati umetniška dela, jih po najboljših močeh ohranjati in nato poslati v Ameriko.« William Randolph Hearst, bogataš, ki je navdihnil Orwellovega Državljana Kanea, pa je v pravem duhu ameriških roparskih baronov v pismu svoji materi nekoliko manj sofisticirano izjavil: »Španija je stara in utrujena monarhija. Čez Pireneje bomo vdrli v deželo in jo oplenili. Kako se ti zdi tak načrt?« Byneu je pri nakupu in prenosu celotnega španskega samostana za svojega naročnika Hearsta najbolj šla na roko gospodarska kriza, ki je povzročila, da je španska vlada manj dosledno pazila na svojo dediščino. Navsezadnje je v nekoliko perverznem obratu pri razstavljanju lastne dediščine dobilo delo kakih sto domačinov, Byne pa je za samostan izjavil, da ga je bilo zaradi natančne srednjeveške gradnje bilo »pravo veselje podreti«. Romanika je bila v Ameriki takrat še posebej čislana, gotika pa očitno ni imela iste (tržne) vrednosti, zato je Byne razstavil le romanske dele, gotske pa pustil na izvornem mestu.

Byneov španski samostan med “demontažo”

Ker pa Evropa med obema vojnama ni bila popolnoma v kaos pogreznjena in zaostala dežela (vsaj ne v takšni meri kot Bližnji Vzhod in Grčija na začetku 19. stoletja, ki je bil odločilni čas za plenjenje večine osrednjih umetnin referenčnih evropskih umetnostno zgodovinskih zbirk), so se morali ameriški zbiratelji spopadati z evropskimi zakonodajnimi in emocionalnimi preprekami. Grey Barnard, ameriški kipar in zbiratelj umetnin, je že leta 1906 za relativno majhen denar pokupil dele štirih različnih francoskih srednjeveških samostanov. Na njegovo žalost pa kupcev iz Novega sveta ni našel tako hitro, kot je računal. Čas se mu je hitro iztekal, ko je francoska vlada zaradi takih in podobnih podvigov začela načrtovati zakonodajo, ki bi prepovedovala izvoz zaščitenih umetnostno zgodovinskih spomenikov. Zato je na svoje stroške poskrbel za prenos neštetih zabojev s skrbno označenimi kamni na ladje komaj dva dni pred uveljavitvijo novega zakona in jih na veliko jezo francoskih oblasti ravno še izmaknil domovini. Arhitekturna odisejada kamnitih srednjeveških fragmentov se je končala na severnem Manhattanu, kjer je Barnard štiri samostane sestavil v nov kompleks. Prepričan je bil, da jih bo sestavljene prodal lažje kot pa razstavljene v škatlah po skladiščih. Srednjeveški, obenem pa popolnoma nov kompleks, zdaj poimenovan »Cloisters«, je privabljal mnogo radovednežev, pa malo kupcev. Šele pozneje jih je odkupil John D. Rockefeller in jih prezidal v današnji kompleks, ki služi kot srednjeveški oddelek Metropolitanskega muzeja.

Prizor iz srednjeveških Pirenejev? Ne, pač pa avtentična gradnja iz 12. stoletja na severnem Manhattanu!

Podobno kot v primeru detroitske Bele hiše so bile posledice selitve ruševin večje za kraje, od koder so bile odstranjene, kot pa za kraje, kamor so jih preselili. V eklektični Ameriki so stavbe postale kratkotrajne atrakcije, ki so se iz bogataških domov in turističnih zanimivosti sčasoma spremenile v muzeje. V Evropi pa so milijonarski »roparski pohodi« najprej vzbudili ogorčenje, ki se je sčasoma izkristaliziralo v sodobno zakonsko varstvo avtentičnih umetnostnih in zgodovinskih spomenikov. To danes lakomnim tujim bogatašem uspešno preprečuje nakup in prenos »nepremične« dediščine drugam; vendar pa to že dolgo ni več glavni problem varstva dediščine …

Miloš Kosec