Tako ni samo v gledališču ali pri filmu, velja za vsako področje, ki bi ga radi presegli. Šele ko ga zares obvladamo, in tu ima mesto tisto vsakodnevno učenje, se bo zgodil presežek v obliki nove ideje, nove knjige, novega izuma.

Izobražujemo se povsod in mimogrede – na potovanjih, ob pogovorih, v aktivnem življenju, ob delu, na spletu, v šoli. Včasih si je treba od vsega tega izobraževanja kar vzeti oddih! A najbolj koncentrirani odmerek se zgodi na univerzah. Univerze so inekcije znanj, ki obenem ponujajo okolje za osebnostno rast.

V Kalifornijo in na UC Berkeley so me odnesle radovednost, avanturizem in ljubezen. Taista radovednost me je čez čas pripravila do tega, da sem napisala kratko prošnjo za sprejem na magistrski študij skandinavistike na Berkeleyu. In glej: potem ko sem prevedla vse zaznamke iz ljubljanskega indeksa, priložila vsa spričevala iz skandinavskih poletnih šol, in potem, ko me je intervjujal celotni fakultetni svet skandinavistike in germanistike o vseh mojih aktivnostih in zanimanjih, sem dobila suhoparen dopis iz univerze v dveh stavkih, da sem sprejeta. Takrat sem bila še jugoslovanska državljanka.  Tako sem pristala na elitni univerzi, ki je bila obenem tudi center državljanske nepokorščine. Potem sem se za par let zakopala v delo. A ni mi bilo težko.  Spomnim se, da ko sem se takrat vračala v Ljubljano, so me prijatelji in znanci kar malo pomilovali, češ kako moram garati. V Ljubljani pa vse tako družabno in na izi.

Slovenski izobraževalni sistem mi je dal dobro podlago, ljubljanska Drama pregled nad najpomembnejšo svetovno gledališko produkcijo, zbirka Sto romanov nad teksti, stare tete pa še dodatna znanja tujih jezikov. Tisto, česar mi je najbolj manjkalo, je bilo troje: veščina pisanja, argumentirano utemeljevanje mnenj ter javno nastopanje. Kar naenkrat naj bi imela mnenje o vsem, o sagah, protestantizmu, modernizmu, državi blaginje, o ženski pisavi! Pa še o ameriški politiki, jugoslovanski politiki, skandinavski srednji poti med socializmom in kapitalizmom. Zavedla sem se, da sem imela veliko bazo podatkov, kot bi rekli danes, a mi je bilo velikokrat težko utemeljiti svoje mnenje.

V novem tisočletju, po več kot dvajsetletnem predavateljskem stažu v ZDA, mislim, da sta najpomembnejši prav radovednost in vedoželjnost. V pedagoškem delu pa sta mi bila ravno argumentirano utemeljevanje svojih mnenj in kritično mišljenje glavni merili tako pri pripravi predavanj kot pri ocenjevanju. Vedno tisti nadležni “zakaj”, so se pritoževali študenti, ki so mi nadeli nadimek profzakaj.  In pri sicer pravilnih a kratkih odgovorih študentov tisti, “No, povejte kaj več! Kako podrobno brati tekst?”

Od svojih najboljših profesorjev na Berkeleyu sem pobrala sistem obsežnih in večplastnih vprašanj, ki mi zdaj, v dobi dostopnosti vsega na spletu, spet pridejo prav. Na spletu lahko namreč dobite krajše ali daljše referate o Mali morski deklici, pa še vse o Disneyevi verziji, tako da mi je bilo branje študentskih nalog ob koncu semestra res že dolgčasno. Da o plagiarizmu niti ne govorim. Tako sem se v bistvenih stvareh, ob novih tehnologijah, vrnila na stare osnove: radovednost, podatkovno solidnost in utemljeno sintezo v esejih na podlagi vprašanj.  Podrobno branje in govorilne ure. Stalno pogovarjanje z študenti, tedensko spremljanje njihovega dela, timske predstavitve študentskih raziskav.

Žal sem morala uvesti še nenapovedane faktografske kvize. Uveljavilo se je namreč lažno prepričanje, da se da s pomočjo spleta vse naučiti na hitro. A memoriranje je potrebno, ja, govorim o “piflanju.” Tudi v Sloveniji je pritoževanja nad “piflanjem” veliko. Res ni treba, da vsi vemo prav vse podrobnosti, saj niti ni mogoče, a kako bomo nekaj utemeljili, če se lovimo z osnovnimi podatki?! Treba je študirati in še enkrat študirati.

Najbolj me je na “moji” univerzi fasciniral urejeni support system za predavatelje. Priznam, po eni strani me je motila uniformiranost obrazcev na katere smo morali vpisovati programe, opise študija, razpored govorilnih ur, opozorila o pravilnem citiranju in plagiarizmu. A po drugi so nas razne pisarne razbremenile nepotrebnega dela: Center za pisanje nam je pripravljal gradiva in delavnice, kako vključiti pisne naloge in teste v pedagoško delo, Center za informacijsko tehnologijo nam je bil vedno na razpolago in v pomoč, Center za raziskavo poučevanja tujih jezikov je organiziral tedenska predavanja, Pisarna za asistenco pri pisanju prošenj za štipendije in raziskovalne dopuste nam je likala abstrakte, Pisarna za specialne pedagogike nam je svetovala pri delu s študenti, ki so imeli težave. Mi pa smo razmišljali, se pogovarjali s študenti, predavali in pisali. Skoraj idilično. Ne vedno, a skoraj.

Pri razmišljanju o razmerju med podatkovnim-težkim in kreativnim-mehkim pri učenju ali ustvarjanju nasploh mi pomaga Ingmar Bergman. V svoji avtobiografiji Laterna Magica piše kaj se je pri osemindvajsetih letih naučil od starejšega kolega, Torstena Hammaréna, direktorja Mestnega gledališča v Gøteborgu. Hammarén je nekoč pedantno in v nedogled, tako piše nestrpni Bergman, vadil z igralci uvodno sceno drame danskega dramatika Kaja Munka, Ljubezen. Triindvajset igralcev sedi za mizo in pije vročo čokolado. Nekateri “samo” sedijo, drugi izrečejo par vljudnostnih besed, sežejo po piškotu, premaknejo vrč z vodo, itn. Vaja traja in traja in Bergmanu se zdi, da bo Hammarén zatolkel še zadnje kaplje kreativne energije. Potem pa se zgodi sproščena scena, polna dinamike, ravno pravih kretenj in kramljanja, polskritih pogledov in pomenov, in vsak od igralcev zaživi v svojem liku, ki ga kreativno oblikuje znotraj jasno določenega okvira. Samo tisti, ki je zares pripravljen, zaključi Bergman, lahko plodno improvizira in ustvarja.

Tako ni samo v gledališču ali pri filmu, velja za vsako področje, ki bi ga radi presegli. Šele ko ga zares obvladamo, in tu ima mesto tisto vsakodnevno učenje, se bo zgodil presežek v obliki nove ideje, nove knjige, novega izuma.

Oh, in by the way, zadeva Logožar iz Mariborske univerze bi se na ameriški univerzi težko zgodila. Če pa bi že se, bi jo bliskovito razrešili in se študentom opravičili.

Piše: Monika Žagar