Črna Gora se je že na prejšnjem Bienalu predstavila z močnim mednarodno kuriranim in obenem pragmatičnim projektom Skriti zakladi – projektom, ki ni bil zasnovan le kot efektna predstavitev v Benetkah. Še pomembnejši je bil namreč povratni učinek: sprožilec črnogorske debate o potencialih propadajoče modernistične dediščine (prvi rezultati, med katerimi je tudi uspešno izveden natečaj za revitalizacijo nedokončanevega Mušičevega Doma revolucije v Nikšiću, so po dveh letih že otipljivi). Priložnost, ki ga Bienale ponuja za mednarodno prevetritev domače arhitekturne, pa tudi širše družbene scene, je Črna Gora izkoristila tudi letos.
Soline Solana pri južnočrnogorskem Ulcinju so s skoraj 15 km2 med največjimi na Jadranu. Sicer se ne ponašajo s tako častitljivo zgodovino kot na primer Sečoveljske (zasnovane so bile v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, proizvodnja pa je stekla leta 1935), si pa z njimi delijo mnogo podobnosti. Tudi ulcinjske so namreč po privatizaciji in upadu proizvodnje postale raznolik habitat ptic in drugega na slane plitvine vezanega življa, ki je iz območja ustvaril zanimivo mešanico distopične postindustrijske in spontano renaturalizirane krajine. Za razliko od Sečovelj pa v Ulcinju še ni oblikovane strategije, kako pristopiti k solinam v njihovem postprodukcijskem stanju. Letošnji črnogorski paviljon poskuša zato primerjati zelo raznolike pristope mednarodnih in domačih arhitektov s skupno rdečo nitjo: kako z mešano naravno in industrijsko krajino trajnostno in vzdržno upravljati.
Komisarka Dijana Vučinić je za kuratorja paviljona povabila uveljavljena arhitekta in kritika Barta Lootsma in Katharino Weinberger, ki sta izbrala tri mednarodno uveljavljene biroje. Ti so izoblikovali vsak svoj predlog za območje. Četrti predlog je bil izbran na domačem črnogorskem natečaju, s čimer je bil vzpostavljen dialog na enaki ravni med lokalno in mednarodno arhitekturno srenjo.
LOLA Landscape Architects iz Rotterdama so izoblikovali predlog, ki so ga poimenovali Solinska piramida bioloških vrst (The Saline Pyramid of Species). Z manipulacijo sistemov solinske sedimentacije želijo vzpostaviti pogoje za še večjo diverzifikacijo flore in favne in tako omogočiti spontano in intenzivno renaturalizacijo postindustrijskega območja.
ecoLogicStudio iz Londona je predstavil Solanski odprti aviarij (Solana Open Aviary), ki bi deloval kot prostor interakcij med človeškimi obiskovalci in pticami. Aviarij tu seveda ni zaprta kletka, ampak odprt in le virtualno definiran prostor/volumen – tranzitni park za ptice in ljudi.
Skupina LAAC Coexistence iz Innsbrucka je s projektom Soobstoj (Coexistence) ubrala bolj poetično in obenem visokotehnološko pot – z natančnim 3d skeniranjem območja so ustvarili natančno in enovito digitalno kopijo območja, v kateri se naravna in umetna (industrijska) pokrajina prepleteta v nedeljivo celoto.
Mlada črnogorska arhitekta Marko Stjepčevic and Nemanja Milićević sta namesto poudarka na eni sami temi izbrala policentrični pristop, ki je zato obenem najbolj pragmatičen in najbolj realističen. Pri tako obsežnem območju so lahko specifične ideje katalizator razvoja, težko pa same poskrbijo za dolgoročno obstojnost projekta. Zato ima projekt Sprožilec (The Trigger) morda največ možnosti za implementacijo, v okviru katere pa je mogoče vključiti tudi ostale mednarodne, nekoliko bolj konceptualne ideje.
Črnogorski paviljon se nahaja v pritličju palače Malipiero v centru Benetk, blizu mosta pri Akademiji.
Miloš Kosec
