V sredo 28. avgusta se je v sejni dvorani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije odvila predstavitev pobude, ki bo že v kratkem prav lahko imela dolgoročne posledice za razmere v arhitekturni in krajinskoarhitekturni stroki. Štirje arhitekti: Srđan Nađ, Daniel Mole, Rok Triller in Tina Ferfila, so predstavili pobudo za ustanovitev Sindikata arhitektov, krajinskih arhitektovin prostorskih načrtovalcev (z delovno kratico SAKAP). Kar pogumna poteza, glede na to, da smo arhitekti še vedno navajeni vihati nosove ne le nad sindikalnim, ampak nad skorajda kakršnim koli združevanjem. Podobno, kot je tristo milijonov Američanov vajenih nase gledati kot na samo trenutno obubožane bodoče milijonarje, smo tudi arhitekti in krajinski arhitekti vzgojeni v duhu medsebojnega tekmovanja in morebitnih prihodnjih individualnih uspehov. V obeh primerih pa nujna posledica takšnega tekmovalnega pristopa ni uspeh vseh, ampak obratno: brezobziri individualizem in konkurenca za tistih nekaj nezadostnih drobtinic, ki padejo z mize. Američani manjko materialnega uspeha kompenzirajo s cinično vztrajnostjo »Get rich or die trying«, bolj idealistično razpoloženi arhitekti pa nevzdržne razmere kompenziramo z nadvse izmuzljivimi pojmi, kot so »samouresničitev«.

Upad števila zaposlenih v poklicih urejanja prostora v kriznih letih. Avtor grafa: Daniel Mole

Pobudniki ustanovitve sindikata SAKAP predstavitve na dobro obiskanem dogodku niso pričeli z udarnimi gesli in moraliziranji, ampak s hladno in racionalno analizo stanja v stroki. Iz strokovno pripravljene in z mnogimi statističnimi podatki podprte predstavitve lahko potegnemo dva očitna zaključka. Prvi je, da je stanje kvalitete delovnih razmerij, delovnih odnosov in plačila v stroki še naprej slabo, da ne rečem katastrofalno. Krizna leta so s popolno demontažo zakonitih delovnih razmerij tu opravila svojo glavno nalogo, situacija pa se ni bistveno popravila niti po koncu krize. Trenutno smo v gospodarski konjukturi, poslov je veliko, plačila in razmere na trgu dela pa spremenjeni gospodarski sliki seveda ne sledijo. Drugi zaključek pa je morda še pomembnejši. Pregled vseh razpoložljivih podatkov, številk in statistik za poklice urejanja prostora je pokazal, kako slabo poznamo razmere ne le v sorodnih strokah, ampak tudi v lastni. Realnost za nekaj redkimi kvalitetnimi arhitekturnimi realizacijami in še bolj redkimi poštenimi delovnimi razmerji je porazna, v stroki pa se ne pogovarjamo niti o plačilih niti o zakonitosti vsakodnevnega ravnanja po birojih. Brezobzirna konkurenca, zaradi katere se nižajo cene in plačila ad absurdum, je v veliki meri posledica popolnega pomanjkanja odkrite komunikacije. Arhitekti, krajinski arhitekti in načrtovalci se ne pogovarjamo niti med sabo, kaj šele drug z drugim.

Kot je poudaril Srđan Nađ, je dvoličnost sestavni del naših poklicev. Arhitekte zmrazi govorjenje o črnih gradnjah: protizakonito postavljene objekte obravnavamo kot rak rano naše pokrajine in kot enega izmed glavnih razlogov za nizko bivanjsko kvaliteto našega okolja. Tako je tudi prav; črne gradnje so nezakonite, bistvena vloga poklicev, ki so zadolženi za urejanje prostora, pa je spoštovanje zakonodaje. Po drugi strani pa so nezakonita delovna razmerja običajna, verjetno celo prevladujoča praksa v teh istih poklicih. Na takšno stanje smo po sili razmer navajeni, vendar pa samo zaradi običajnosti ni nič manj zakonito. Kršenje zakonodaje na področju delovnih razmerij je enako škodljivo in nedopustno kot postavljanje hiše na črno.

Najpogosteje omenjena rešitev cenovnega dumpinga, ki naj bi bil glavni razlog za neurejen trg dela in prevladujoča nezakonita delovna razmerja, je že nekaj let predlog uvedbe obveznega minimalnega cenika. Predlagatelji pobude so po skrbni analizi izkušenj iz tujine to rešitev prepričljivo ovrgli. Za obvezujoč cenik arhitekturnih storitev se je v preteklosti zavzelo že kar nekaj arhitekturnih zbornic in vlad, nazadnje Nemčija, pa je Evropska komisija vse po vrsti (tudi s tožbo!) prisilila v razveljavitev takšnih določil zaradi domnevnega kršenja pravil prostega trga. Če ni uspelo Nemčiji, ni razloga, zakaj bi Sloveniji. Enako je nemogoče od ZAPS-a pričakovati, da bo zavezujoče uredil delovna razmerja. ZAPS je organ pooblaščenih arhitektov in ne predstavlja ne delojemalcev ne delodajalcev v arhitekturi (čeprav so njegovi člani tako eni kot drugi). Ni interesno, ampak poklicno združenje. Tako je po mnenju avtorjev pobude za regulacijo trga dela, za normalna in vzdržna delovna razmerja, predvsem pa za najbolj osnovno, torej zakonito stanje razmerij v stroki bistveno, da se ustanovi sindikat SAKAP, ki bo združeval tako zaposlene kot samostojne podjetnike in kulturnike, delujoče v strokah urejanja prostora. Šele sindikat pa se bo lahko pogajal in izposloval kolektivno pogodbo za vse, ki delujejo v teh strokah, in ki bo končno predstavljala minimalni in zavezujoč standard plačil, dopustov, pravic in obveznosti za vse: tako za redno zaposlene kot za samostojne podjetnike in kulturnike in, kar je še posebej pomembno, tudi za študente in absolvente. Sindikate in zavezujoče kolektivne pogodbe, ki so jih izpogajali, poznajo že v precej evropskih državah, med drugim v vseh tistih, s katerimi bi se sicer radi primerjali: v Nemčiji, skandinavskih državah in Avstriji.

SAKAP je trenutno v ustanavljanju. Da bi lahko postal reprezentativen sindikat za področje arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja, mora doseči članstvo vsaj 10 odstotkov delujočih v teh poklicih. Po ocenah pobudnikov to pomeni med 280 in 320 članov. S takšnim članstvom bo sindikat najprej priznan kot reprezentativen, nato pa bo lahko tudi uradni pogajalec v procesu sklenitve kolektivne in zavezujoče pogodbe (za vse, ne le za člane sindikata). To se glede na razpoložljive podatke kaže kot edini možen in nujen način ureditve razmerij v stroki, da bomo končno lahko delali v normalnih pogojih, predvsem pa komunicirali drug z drugim in vzpostavili kolektiv v pravem pomenu besede.

Že samo do javne predstavitve prve pobude je SAKAP dobil 55 podpornikov iniciative. Izjavo pobudnikov o ustanovitvi sindikata lahko preberete na tej povezavi, svojo podporo in mnenje o iniciativi pa sporočite tule.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja