Indoktrinacija se mora, kot se reče, začeti zgodaj.

Na koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila najbolj priljubljena plošča družine Zupančič album z glasbo iz filma Mary Poppins (1964); oče jo je kupil v Münchnu in potem smo jo (v glavnem jaz) poslušali ves čas, film pa sem itak videl neskončnokrat. Pri petih letih sem se tudi naučil prvo angleško besedo: supercalifragilisticexpialidocious; z mamo sva jo vadila dva dni, dokler je nisem znal izgovoriti tako, kot se mi je zdelo, da se spodobi. Potem sem bil nekaj časa žalosten, ker me je nekdo prepričal, da to sploh ni prava beseda in da sem se zaman mučil z njo; potem pa nisem bil več žalosten, ko sem ugotovil, da je to vseeno prava beseda, ki se je pojavila v štiridesetih letih (tudi v skrajšani obliki, supercalifragilistic), res pa se je priljubila prav zaradi Mary Poppins (filma, ne romana P. L. Travers).

Peta pesem bratov Richarda M. Shermana in Roberta B. Shermana na albumu je A Spoonful of Sugar, ki jo Mary Poppins (Julie Andrews) zapoje Banksovima otrokoma, Jane in Michaelu (Karen Dotrice in Matthewu Garberju). Čeprav je verjetno najbolj znan refren – Žlička sladkorja vam pomaga jemati zdravilo / jemati zdravilo-lo-lo / jemati zdravilo – pa je nauk pesmi že v prvih štirih verzih: V vsakem delu, ki ga moraš narediti, / je nekaj zabavnega. / In ko to ti postane jasno, / postane delo veselica. Ne glede na to, kako mi je mama prevajala te verze, se mi je šele nekaj let kasneje posvetilo, zakaj sem tudi v vsaj svojih službah – ter delovnih mestih – iskal nekaj zabavnega. Seveda ne gre za to, da dela ne bi jemal resno – ravno obratno – ampak če tistega nekaj (vsaj za kanec) zabavnega ne bi bilo, tudi dela ne bi bilo.

V nekaterih službah – če lahko tako rečem – nisem vzdržal dolgo. Moje prvo pravo honorarno delo je bilo v skladišču, ko sem po predčasnem odpustu iz vojske kot nekvalificirani delavec čakal na poletje (in Berlin) ter začetek univerze; najmanj zanimivo je bilo pobiranje kozarcev v nekem fetiš lokalu v vzhodnem Londonu (štirje meseci vikendov), čeprav sem mislil, da ne bo nezanimivo. Nasvet o nečem zabavnem je tudi v teh dveh primerih držal, predvsem pri prvem: s šalami na račun različnih šefic in šefov je bil vsak zaboj lažji in, no, zabaven.

Od 1. junija 1989 do 28. februarja 1990 sem bil zaposlen v Ljubljanskih kinematografih, kjer sem skrbel za program in stike z javnostjo. Kot dokazuje moja delovna knjižica (ta relikt … kraljevine Jugoslavije), je to bila moja edina redna zaposlitev v takratni Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Sadika Begić, ki naj bi bila moja tajnica, je kmalu postala moja sozarotnica, ker nisem dobro razumel, kaj naj bi počel v pisarni ob sedmih zjutraj, prve predstave v kinih pa so bile ob štirih popoldne (oziroma opoldne v otroškem kinu Mojca); in tako je sama, s sto in enim izgovorom, branila najino pisarno do pol devetih (kar se mi je zdel bolj sprejemljiv začetek delovnega časa). Skratka. Poleg službe sem takrat sicer še naprej pisal za Mladino, Delo in zagrebški Start ter sedel v nekaj uredništvih in umetniških svetih.

Še pred službo pa sem bil tudi v manjšem krožku prevajalk in prevajalcev, ki je bil na pobudo direktorice Melite Novljan in njenega svetovalca Marcela Štefančiča jr. ustanovljen kot odgovor na vprašljive prevode nekdanjega programskega vodje Ljubljanskih kinematografov Milana Lindiča; Lindič je, kot je bilo opaziti, ameriške filme pogosto »prevajal« kar iz srbohrvaških prevodov. Kakorkoli že, jaz sem bil kar ponosen na svoje prevode – iz angleščine – Wall Streeta (1987), Rain Mana (1988), Drugstore kavboja (1989) in Dolgoletnega prijatelja (1989). Nekaj filmov sem prevedel tudi potem, ko sem dobil službo, vendar – ahem – samo pornografske za Kino Sloga, recimo Debbie osvaja Dallas 4 in 5, oba iz leta 1988. (To ni članek o fenomenologiji in/ali korozivnosti pornografije.) Zanje sem vsekakor porabil manj časa kot za Wall Street, vendar pa se pri jeziku nisem čisto nič manj potrudil: bil je tako veristično opolzek in polten, da so prevode pohvalili tudi v Vročem Kaju. Še vedno ne vem, zakaj sem zanje uporabljal psevdonim, saj mi zanje ni bilo nikoli nerodno, ampak vseeno: tako nekaj zabavnega nisem doživel nikjer drugje.

Napisal: Tadej Zupančič

Slika: Julie Andrews kot Mary Poppins v filmu, 1964

Kolumna je bila objavljena v Outsiderju#17, tematsko posvečenemu delu. Pokukajte v številko: