Letošnje leto je bilo za vodstvo znane galerije Serpentine v Londonu precej uničujoče. Najprej se je izkazalo, da letošnji avtor paviljona Serpentine Junja Išigami razpisuje izkoriščevalska pripravništva brez plačila in kakršnekoli druge podpore mladim diplomatom, ki bi radi delali pri njem. Galerija se je od prakse distancirala, ni pa prekinila sodelovanja z japonskim arhitektom, od katerega je zahtevala le, da projekt paviljona ne bo vključeval neplačanih sodelavcev. Kmalu nato pa je prišlo na dan, da ima direktorica galerije Serpentine Yana Peel v lasti precejšen delež izraelskega podjetja, ki se ukvarja z razvijanjem programske opreme za vojaške namene in ki ga številni avtoritarni režimi uporabljajo za sledenje oporečnikom. To je bilo za osebo, ki je galerijo Serpentine pred tem opisala kot »varen prostor za nevarne ideje« in ki je delovala kot razsodnica za nagrade za svobodo govora, seveda vsaj malo sporno – pod javnim pritiskom je Yana Peel junija odstopila.

Projekt letošnjega paviljona pa je tekel dalje. Na prvi pogled tipično japonsko minimalistično izpraševanje materialnosti in težnosti deluje še kar intrigantno: velik izbočen hrbet kakšne mitološke morske pošasti ali pa tanka umetna krivina iz skrilavca združuje dve očitni nasprotji. Teža temnega skrilavca in prisotnost naravne kamnine v obliki hriba je zanikana, ko stopimo pod kamnito opno: od spodaj se izkaže kot tanek, s svetlimi elegantnimi stebriči podprt plašč. Toliko, da ne dobimo občutka, da smo se zatekli v želodec stegozavra ali pa pod Marijin plašč iz znanega gotskega kipa na Ptujski gori.

Vendar pa se med začetnimi vzvišenimi mislimi vse prehitro spotaknemo in se vrnemo na trdna tla. Množica tankih stebričev je že nekoliko izpet motiv iz začetka tisočletja, pa tudi sicer neelegantno jekleno ogrodje deluje proti iluzionističnem občutku teže lebdečih kamnov. Vendar pa je resnična kapitulacija letošnjega projekta, pa naj so jo risali zastonjkarji ali pa dobro plačani arhitekti, množica steklenih varnostnih ograj, ki zaradi angleške zakonodaje blokirajo mnoge poti, onemogočajo prehajanje pod določeno višino in so sploh kot nevljudni redarji na sicer elitni prireditvi. Seveda krivda za zanikanje efekta paviljona ni na strani zakonodaje – ta je bila že vnaprej dolgo znana – ampak na plečih arhitekta. No, pri vsakoletnem paviljonu Serpentine ima opazovalec večkrat občutek, da je njegova glavna funkcija biti dovolj fotogeničen – recimo raje: instagramabilen. V plasti naložen skrilavec letos všečno pozira telefonom in fotoaparatom.

Na srečo poleti v Londonu paviljoni vzniknejo kot gobe po dežju, tako da razočaranje nad enim ne pomeni tudi obupanje nad vsemi. Pred znano galerijo Dulwich (prvo namensko zgrajeno galerijsko stavbo na svetu, katere avtor je Sir John Soane) so skoraj istočasno postavili paviljon, ki je vsaj po mojem mnogo bolj posrečen kot njegov kolega iz Hyde Parka. Ta paviljon se ogne metafizičnim oblikovalskim špekulacijam (s katerimi ni nič narobe, če jih lahko avtor suvereno uresniči!), namesto tega pa se odloči za skoraj ludistično veselo kocko, na pol elizabetinsko gledališče s hodnikom na višini, na pol pokrit javni prostor. Prekipeva od barv in krikov otrok. Oboje ni nujno indikator dobre arhitekture, v tem primeru pa sta vsekakor znaka, da je paviljon vreden naslednik svojih davnih baročnih zabaviščnih objektov v parkih. Ti nas še danes po nepotrebnem ne obtežujejo s težo eksistencialnih premislekov (in kamnov), ampak so vesel frivolni oder poletnega življenja.

Morda najbolj zanimiv poletni paviljon v britanski prestolnici pa je Predpaviljon (Antepavilion). Gre za akcijo, prvič sproženo leta 2017, katere namen je kritika komercializacije in preizpraševanje konvencije v arhitekturi – ta pa verjetno ne premore bolj konvencionalne in obenem bolj vprašljive tipologije, kot je ravno paviljon. Projekt, ki teče že nekaj let, sestoji iz javnega razpisa za mlade arhitekte, med katerimi se prvonagrajena rešitev tudi izvede. Na strehi starega skladišču v Hackneyju, ki je v lasti enega izmed zadnjih žlahtnih primerkov posebne britanske inštitucije: ekscentričnega mecena, je bilo letos postavljeno Potemkinovo gledališče. To bo na svojem mestu ostalo, dokler ne bo propadlo; in kdo bi si v obdobju zmede in dezintegracije družbe, ki se pod znamko Brexit trenutno odvija v Britaniji, želel boljšega gledališča kot ravno Potemkinovega?

Besedilo in fotografije: Miloš Kosec