Dalj časa, kot človek živi v tujini, obenem pa spremlja javne razprave v domovini, bolj opaža, da se slovenski pregovorni manjvrednostni kompleks presenetljivo pogosto izmenjuje s samozaverovano samozadostnostjo. Majhno kraljestvo, definirano s pripravnim limesom Alp, Kolpe in bodeče žice, se s tujino ukvarja le, kadar mu predstavlja bodisi »nedosegljivi« ideal (Skandinavija ali Švica) bodisi negativni stereotip (Bližnji vzhod ali ZDA). V domačih debatah tujina pogosto nastopa samo v statistični vlogi alegorije bodisi vsega najboljšega bodisi vsega najslabšega, zelo redko pa kot še en obraz zelo podobnih problemov, kot jih imamo sami s sabo. Narcisu je pogosto težko dopovedati, da njegovi problemi niso bistveno drugačni od problemov drugih, kar je velika škoda in izguba časa – namesto moraliziranja bi se tako iz primerjav s tujino lahko vsaj česa naučili.

Glede na javno razpravo o problemu pripravništev, neplačanega in podplačanega dela študentov  in diplomiranih arhitektov, ki se je letos mnogo prepozno razvila ne le v strokovnih krogih, ampak tudi v splošnih občilih, pa je prav, da se soočimo s podobnimi istočasnimi debatami v tujini. Ne le zato, da bi ovrgli smešne in neutemeljene trditve, da v Sloveniji preprosto nismo vajeni dovolj trdo delati. Pri primerjavah s tujino lahko namreč prepoznamo tako pozitivno kot tudi negativno prognozo – z ustrezno regulacijo dela in poklicev v t.i. kreativnem sektorju lahko situacijo zelo hitro bistveno izboljšamo, z ignoriranjem problematike in odlaganjem sistemskih rešitev pa se lahko trg dela in kakovost življenja še precej, precej poslabšata. Zato je danes na vrsti nedavni učni primer o problemu plačila arhitektov iz Združenega Kraljestva, ki vsebuje nekaj slabih in nekaj dobrih vzorov, malo palice in malo korenčka, morda pa celo kakšno lekcijo za podalpsko sceno.

Eden izmed osrednjih arhitekturnih dogodkov vsako poletno sezono v Londonu je otvoritev paviljona Serpentine – začasnega arhitekturnega projekta na elitni lokaciji sredi Hyde Parka, ki v nekaj mesecih obstoja gosti različne dogodke in proreditve. Vendar pa je največja zvezda paviljon sam – vsako leto ga zasnuje obetavni oziroma že priznani arhitekt oziroma arhitektka pod pogojem, da gre za njegov ali njen prvi britanski projekt. Pri Outsiderju smo pisali o lanskem paviljonu, pa tudi o tistih iz let 2017 in 2016. Šele videli pa bomo, ali bomo lahko objavili tudi članek o letošnjem paviljonu. Zasnoval naj bi ga japonski arhitekt Junja Išigami, nekdanji član ekipe SANAA in vzhajajoča zvezda mednarodne arhitekture. Kmalu po tiskovni konferenci pa so se oglasili ugovori in zahteve, da Išigami do te javne naloge nima pravice. Kritiki so obudili že nekoliko razvpito razkritje, kako je potekala korespondenca med mladimi arhitekti-pripravniki in Išigamijevo arhitekturno pisarno. Deloma zaradi (nemogočih in obenem značilnih) pogojev dela v mednarodno prepoznavnem biroju, deloma pa zaradi prostodušnosti, s katero so pogoji sporočeni, je dopis vredno citirati v celoti. Marca 2019 ga je na instagramu objavil  oblikovalec Adam Nathaniel Furman:

Hvala za vaše zanimanje za Junja.Išigami+partnerji. Pripravništvo je na voljo pod naslednjimi pogoji:

  • Pripravništvo ni plačano.
  • Pripravniki morajo uporabljati lastne računalnike in programsko opremo.
  • Delovni teden v pisarni je od ponedeljka do sobote od 11.00 -24.00.
  • Pri pridobitvi vize za Japonsko ne moremo nuditi pomoči, zato je to odgovornost prijavitelja. Priskrbimo lahko največ eno vabilo/potrdilo pripravništva. Prosimo, da to spoštujete.

Če so ti pogoji sprejemljivi, vas prosimo, da nam posredujete uradno prošnjo, življenjepis in portfolio v pregled.

Vključite tudi podatke, kdaj lahko začnete z delom in za koliko časa (zaželjeno je obdobje 8-12 tednov) ter podatke o svoji programski opremi.

Na koncu vas prosimo za razumevanje zaradi velikega števila prošenj za pripravništva, zaradi česar pričakujte odgovor  v roku treh tednov.

Hvala za vaše razumevanje.

Ne le zahteve same, tudi stvarni ton, v katerem so napisane, dajejo občutek običajne vpeljane prakse. 13-urni delavnik 6 dni na teden brez plačila ali vsaj kritja stroškov, odsotnost vsake pravne ali administrativne pomoči ter med vrsticami celo zelo možna ilegalna praksa uporabe brezplačne študentske licenčne programske opreme za potrebe komercialnega biroja dovolj nazorno povzamejo, na kaj vse smo se v globalnem kontekstu v zadnjem desetletju navadili. Nobenega razloga namreč nimamo, da bi dvomili v podatek v dopisu, da so s prošnjami za pripravništva v pisarni zasuti. Kljub temu, da so pri Serpentine javno izjavili, da so z letošnjim arhitektom v stiku glede »afere« in da sami nikoli ne ponujajo brezplačnih pripravništev, je resnici na ljubo le malo verjetno, da Išigami paviljona na koncu ne bo zgradil. Je pa ob rob javne debate RIBA (britanska organizacija arhitektov z licencami, torej kraljevi ZAPS) objavila, da od svojih članov že od leta 2011 zahtevajo, da pripravnike plačujejo, in sicer najmanj po tarifi veljavne minimalne plače. Če bi iskali provizorični nauk te žalostne debate, bi morali ugotoviti: dovolj moraliziranja in zahtev po višjih etičnih standarih, rešitev je izključno trojna: regulacija, regulacija in še enkrat regulacija.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja