Sodna-palaca_naslovna_24
(U)sodna palača

Ob aktualni aferi spornega nakupa in preplačila dotrajane poslovne stavbe na Litijski cesti, ki jo je Ministrstvo za pravosodje v prednovoletni nakupovalni mrzlici na vrat na nos kupilo za reševanje prostorskih stisk različnih sodišč v prestolnici, nam postaja jasno, v kako slabem stanju je naša pravna država. Institucija, ki bi morala skrbeti za pravni red v državi, kar je pogoj, da družba nekako normalno deluje in da ljudje verjamemo v enakopravnost in pravičnost, se je znašla v situaciji, ko se mnogi sprašujejo, ali odgovorni predstavniki institucije sploh razumejo pomen pojma pravne države in pravnega reda (povezava). Kdo bo sodil o tej zadevi, ko pa sodniki protestirajo? Kje bodo sodili, ko pa se že več let soočajo s prostorsko stisko?

Leta 2021 je bil razpisan natečaj za novo sodno palačo, ki bi rešila dolgoletno prostorsko stisko sodišč. O tem sem pisal na tej povezavi (link). Tik pred pričetkom izdelave projektne dokumentacije (na natečaju je zmagal biro Bevk Perović arhitekti) se je takrat nova ministrica (in v tem momentu še aktualna) odločila, da projekt ustavi. To je bilo pred enim letom, decembra 2022. Njen argument je bil, da je prejšnja vlada slabo ocenila prostorske potrebe in je zato projekt, ki je zmagal na javnem arhitekturnem natečaju, neustrezen (povezava). Takrat je zagotovila, da bodo na novo proučili dejanske prostorske potrebe sodišč in ustrezno rešili prostorsko stisko. Kako so to preučili in do kakšnih ustreznih rešitev so prišli, zelo jasno ilustrira ali morda karikira impulzivni nakup dotrajane podrtije, ki bo nekoč, ko bo prenovljena, rešila le manjši del prostorskih potreb sodišč. In ta odločitev je odgovor na zaustavljeno predvideno gradnjo nove sodne palače, ki bi celostno rešila problem za naslednjih nekaj generacij?

Država za najem prostorov sodišč v Ljubljani na leto plačuje okoli 6 milijonov evrov. Če bi imela svoje prostore, bi davkoplačevalski denar ostal za reševanje drugih družbenih problemov in sistemov, od popoplavne obnove do razsute zdravstvene infrastrukture. Tako pa se vsako leto visoki zneski stekajo za najemnine. To je še posebej zaskrbljujoče, ker je lokacija, kjer naj bi nova sodna stavba stala, že 26 (!) let gradbena jama. Poleg tega omenjeni natečaj iz leta 2021 ni bil prvi, ampak drugi natečaj za sodno palačo. Prvi je bil izpeljan (in plačan z javnim denarjem) že leta 2007. Poleg tega pa je bil že leta 1997 na lokaciji bežigrajske gradbene jame izpeljan (in plačan z javnim denarjem) natečaj za notranje ministrstvo. Z vsem vloženim denarjem v natečaje in porabljenim denarjem za najemnine v tem času bi država že zdavnaj lahko zgradila sodobno sodno palačo.

Ta ne bi le reševala prostorske stiske in zagotavljala učinkovitega dela sodišč, ampak bi tudi simbolizirala vzvišen pomen pravnega reda kot temeljne vrednote družbe. Nasprotno pa nakup neustrezne, premajhne, dotrajane zapuščene zgradbe sporoča, da je vladajočim očitno v interesu neučinkovito sodstvo, ki omogoča netransparentno privatizacijo javnega denarja skozi slabo gospodarjenje, kot smo mu priča pri aktualni aferi.

Afero neodgovornega nakupa nepremičnine na Litijski cesti spremljajo komentarji o raznih pravnih kršitvah ministrice in njenih zaposlenih. Kot arhitekt in član zbornice za arhitekturo pa moram opozoriti ne še eno grobo kršenje demokratičnih instrumentov. Javni arhitekturni natečaj je najbolj demokratičen instrument urejanja prostora. To je stroka ponovno potrdila na nedavnem občnem zboru članov zbornice ZAPS. Ministrica je z odločitvijo, da zaustavi izvedbo projekta, izbranega na javnem natečaju, grobo zrušila dragoceni demokratični mehanizem. Z nabavo stavbe na Litijski pa je dokončno negirala rezultate tega natečaja. Če bi živeli v odgovorni pravni družbi, bi to odgovornost z vsemi svojimi finančnimi posledicami morala prevzeti ministrica. Denar, ki je bil vložen v natečaj in vse nadaljnje procese, pa je tako za našo družbo izgubljen. In to je javni denar, ki ga vsi prispevamo z davki (ki jih je aktualna vlada še zvišala).

Lahkotno ministričino nakupovanje nepremičnin v prednovoletnem času pa ima še eno usodno posledico za prostor: gradbena jama za Bežigradom bo še naprej degradirano območje, kjer se razraščajo invazivne rastline in je z visoko gradbeno ograjo ločena od javnosti. Gradbena jama bo še naprej zevala in simbolizirala nesposobnost, neodgovornost, pristranskost in negospodarnost vladajočih. In vse to le zato, ker so nam uspešno vsilili politični razkol kot moralno normo?

Napisal: Matevž Granda

Mailchimp brez napisa

Povezani članki