Ob 150. obletnici Plečnikovega rojstva so v Pragi podelili Srednjeevropsko arhitekturno nagrado Jože Plečnik. Namenjena je arhitektom iz tako imenovane Višegrajske skupine – iz Češke, Slovaške, Madžarske in Poljske, zraven pa so povabili tudi Slovenijo.

Nagrado podeljuje predsednik Republike Češke Miloš Zeman, ki je velik občudovalec Plečnikove arhitekture. Leta 2017 je Zeman posmrtno odlikoval Jožeta Plečnika z redom Tomáša Garrigue Masaryka prvega reda, enim najvišjih priznanj Češke republike. Nagrado je v imenu svojcev prevzel Janez Jocif, arhitektov pranečak in ga izročil v varstvo Plečnikovi hiši.

Takrat so pričeli podeljevati tudi Plečnikove nagrade za arhitekturo, ki je bila namenjena domači, češki arhitekturni produkciji. Letos so se ob 150-letnici Plečnikovega rojstva odločili format razširiti in s tem namenom so izoblikovali novo Srednjeevropsko arhitekturno nagrado (Středoevropská cena za architekturu Jože Plečnika). Pokroviteljstvo nad nagrado je skupaj s predsednikom Republike Češke prevzel slovenski predsednik Borut Pahor, ki je ob tej priložnosti prejel priznanje Grand Prix Jožeta Plečnika.

S slovenske strani je organizacijo prevzela ZAPS. Nominirance iz Slovenije je izbrala strokovna komisija v sestavi Miha Dešman (predsednik), Darja Pergovnik (članica) in Boštjan Vuga (član), ki jo je imenoval upravni odbor ZAPS. Izbrala je naslednje nominirance:

• Andrej Hrausky, za prispevek k preučevanju, razlagi in mednarodni uveljavitvi dela arhitekta Jožeta Plečnika
• Vesna in Matej Vozlič, za spoštljive in arhitekturno odlične ureditve nabrežij in javnih prostorov ob reki Ljubljanici od Tromostovja do Zoisove ceste v Ljubljani
• Majda Kregar, Edo Ravnikar ml. in Miha Kerin (Ambient), za prenovo in revitalizacijo Ljubljanskega gradu v letih 1969–2021.

Novo nagrado so prvič podelil 14. septembra letos na Praškem gradu. Spodaj objavljamo obrazložitve izbora slovenskih nagrajencev.

Arhitekt Andrej Hrausky
za prispevek k preučevanju, razlagi in mednarodni uveljavitvi dela arhitekta Jožeta Plečnika

Arhitekt Andrej Hrausky je leta 1976 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Že med študijem je postal član uredništva revije ab (Arhitektov bilten) in pričel objavljati strokovne članke. Pozneje je 25 let vodil arhitekturno galerijo DESSA v Ljubljani in pripravil preko 200 arhitekturnih razstav. Posebej dragoceni so številni razstavni katalogi, ki predstavljajo arhiv razvoja sodobne arhitekture v Sloveniji in v tujini. Predaval je na najpomembnejših mednarodnih simpozijah in univerzah v Evropi in Ameriki.

Je eden od največjih poznavalcev arhitekturne zgodovine in teorije v Sloveniji in mednarodnem prostoru.

Njegovi članki o slovenski arhitekturi so bili objavljeni v mnogih pomembnih mednarodnih strokovnih revijah in knjigah. Je soavtor (z Janezom Koželjem in Damjanom Prelovškom) petih knjig o Jožetu Plečniku in soavtor (z Janezom Koželjem) arhitekturnega vodiča po Ljubljani in knjige o Maksu Fabianiju. Piše tudi o sodobni slovenski arhitekturi, o arhitekturi slovenske predvojne moderne in drugih temah.

Bil je član številnih mednarodnih žirij, med drugim tudi Evropske nagrade za arhitekturo Mies van der Rohe (leta 1997 in 1999) leta 2004 tudi slovenski komisar arhitekturnega bienala v Bentkah. V letih 2006−2011 je bil predsednik Društva arhitektov Ljubljana in Zveze društev arhitektov Slovenije.

Leta 1981 je z Majdo Cajnko prejel nagrado Zlata ptica za mlade arhitekte, leta 2009 ga je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije imenovala za častnega člana, leta 2014 pa sta z Majdo Cajnko prejela Plečnikovo medaljo za življenjsko delo.

Ko je bil imenovan za eksperta v delovno skupino za pripravo dokumentacije za vpis Plečnikove Ljubljane na seznam UNESCO, se je ponovno poglobil v delo velikega arhitekta. Poleg poglobljenega arhivskega raziskovanja je njegov cilj razumeti in utemeljiti aktualnost Plečnika za sodobni čas.

Po knjigi Simboli v Plečnikovi arhitekturi iz leta 2016 je leta 2017 izšla še knjiga Plečnikova arhitektura v Ljubljani, ki je leta 2022 doživela dopolnjen ponatis. V njej so objavljena vsa Plečnikova arhitekturna dela v Ljubljani in okoliščine njihovega nastanka. Gre za celovit pregled Plečnikovega dela v slovenski prestolnici, po avtorjevih besedah pa skuša knjiga predvsem »razložiti Plečnikovo arhitekturo: kako jo gledati, kako videti in kako razumeti«.

Majda Kregar, Edo Ravnikar ml. in Miha Kerin (Ambient)
za prenovo in revitalizacijo Ljubljanskega gradu: 1969–2021

Arhitekti Majda Kregar, Miha Kerin in Edo Ravnikar ml. spadajo v generacijo slovenskih arhitektov, ki je zorela med razcvetom ljubljanske šole za arhitekturo, in jo morda najbolj dosledno nadaljujejo v sodobni čas. Njihov opus je obsežen in sega od avtobusne postaje v Zagrebu in hotela v Črni gori do poslovno-stanovanjskega kompleksa Bežigrajski dvor v Ljubljani. Že desetletja se z izjemno zavzetostjo ukvarjajo z obnovo in oživitvijo Ljubljanskega gradu.

Ljubljanski grad je krona mesta Ljubljane. Jože Plečnik, ki je po prvi svetovni vojni urejal Praški grad, je podobno dojemal tudi ljubljanskega. Za samo grajsko stavbo poznamo dva njegova načrta. Leta 1932 je nastala študija, da bi na gradu uredili muzejski program. Edino kar je bilo po Plečnikovih načrtih tudi izvršeno, je ureditev povezave gradu s Šancami in samih Šanc. Po drugi svetovni vojni, leta 1947  je nastal drugi projekt, ki je grad porušil in na lokacijo umestil nov parlament. Osmerokotna stavba se zgleduje po gradu Castel del Monte iz 13. stoletja v Apuliji, ki naj ne bi bil namenjen obrambi, ampak bi naj bil geometrična interpretacija kozmosa. V duhu Wagnerjanskih monumentalnih projektov je Plečnik zasnoval tudi stopnišče, ki je vodilo od Robbovega vodnjaka na grad. Po Plečniku je grad urejal arhitekt Boris Kobe.

Sedanja podoba Ljubljanskega gradu je nastala v petih desetletjih procesa prenove, ki se je začela leta 1969, ko je Edo Ravnikar ml. prejel 1. nagrado na natečaju za prenovo gradu in k izvedbi projekta prenove vključil Majdo Kregar in Miho Kerina. Njihovo delo zaznamuje celosten pristop, s katerim je prenova domišljena do zadnje podrobnosti. Posamezne ureditve se glede na obdobje razlikujejo v pojavnosti, druži pa jih spoštljiv odnos do dediščine in močna avtorska poteza, ki jo določa inventivnost in virtuoznost detajla. V času so izvedli stabilizacijo in obnovo konstrukcijskih elementov gradu, vzpostavitev novih, večnamenskih kulturnih objektov, zagotovitev ločene tehnične infrastrukture za njihovo podporo in izgradnjo vzpenjače, ki povezuje grad z mestom.

Dolgotrajnost in postopnost obnove gradu  je vsaj deloma posledica štiriletnih mandatov mestnih županov. Edo Ravnikar je zapisal, kako je vedno znova trajalo dve leti, da so novo upravo prepričevali o utemeljenosti obnove, še eno leto za skupno zbiranje sredstev, nato pa se je komaj pričelo z gradnjo, preden se je celoten cikel znova začel. A je avtorska zamisel kljub temu uspešno prestala spremembe lastniških in političnih okoliščin, pa tudi arhitekturnih vrednot in slogov. To, kar prepriča, je sodobno ukvarjanje z zgodovinskim gradivom, ki je privedlo do nove simbioze med opeko in kamnom na eni strani ter kortenom in nerjavečim jeklom na drugi. S prenovo so nastali novi nepričakovani prostori, ki so v svoji piranesijevski pojavnosti poseben dosežek, ki bogati prostorsko doživetje gradu.

Če bi hoteli najti primerjavo, ne moremo mimo Carla Scarpe in njegove prenove Castelvecchia v Veroni. Virtuoznost v detajlih in izvedbi, predvsem pa vztrajnost in doslednost, s katero je izvorna avtorska ideja prenove gradu udejanjana skozi desetletja, sta tisti vrlini, zaradi katerih si avtorska skupina zasluži prestižno Plečnikovo nagrado.

Vesna in Matej Vozlič
za spoštljive in arhitekturno odlične ureditve nabrežij in javnih prostorov ob reki Ljubljanici od Tromostovja do Zoisove ceste v Ljubljani

Vesna in Matej Vozlič sta arhitekta, ki že desetletja sodita v sam vrh sodobne slovenske arhitekture. Študirala sta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa sta se izpopolnjevala v ateljeju Borisa Podrecce na Dunaju. V bogati poklicni karieri sta prejela številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada, Plečnikovo nagrado in medaljo, Evropsko nagrado za javni prostor, priznanje Piranesi itd.

S prostorom obrežja Ljubljanice se arhitekta srečujeta že vse od leta 1991.

Posamezne arhitekturne intervencije so nastajale skozi desetletja. Projekt predstavlja izjemno kakovostno in avtorsko samosvojo interpretacijo ideje približevanja mesta reki, ki jo je začrtal Jože Plečnik. Ob prenovah sta se soočila s posegi v samo srčiko starega mestnega jedra. Pri svojem delu sta uspešno iskala ravnotežje med med spoštovanjem Plečnikovega dela in nadaljevanjem njegovih idej na sodoben način.

Skozi vsakega od številnih zaporednih posegov sta uspela ojačati mehanizme, ki so bili v prostoru prisotni že prej. Premišljeno in odmerjeno posegata v dragocen prostor, skozi natančno branje njegovih potencialov in logične a nikakor samoumevne avtorske ideje o prihodnji podobi.

Za ureditev tlaka na Cankarjevem nabrežju sta že leta 1994 prejela Plečnikovo medaljo. S  ponovno intervencijo dvajset let kasneje, leta 2014, je Cankarjevo nabrežje zaživelo v novi, prenovljeni podobi. Vozličeva sta oblikovala tudi Hribarjevo nabrežje in Dvorni trg, v zadnjem desetletju pa so bile realizirane še njune zasnove Brega in Novega trga. Nazadnje sta zaključila prenovo Gallusovega nabrežja, ki sta ga z minimalnimi posegi odprla in naredila gostoljubnejšega. leta 2018 pa sta za ureditve nabrežij prejela tudi Plečnikovo nagrado.

Nastavke za svoje intervencije sta arhitekta poiskala v baročni, secesijski, Plečnikovi in Ravnikarjevi Ljubljani, ki so vse nastajale z vizijo in v dialogu. Prostor ob reki je izraz duhovne kulture, ki se napaja v kontinuiteti. Duhovna kultura in materialna kultura sta povezani v dialektiki časa. Bodoči prostor mesta se nam razkriva na osnovi sedanjega, postopoma, tako kot fotografija v razvijalcu. Nastaja oblika, ki ima svojo naravno, geološko logiko, logiko trajanja. Prostor preteklosti izginja, vendar se hkrati preporaja v drugačni, novi obliki. Na podoben način, kot se v loku časa menjavajo generacije, ki pa ohranjajo isti genetski kod. To je življenje mesta.

Vsi nagrajenci (v češkem jeziku):

Laureáti Ceny Jože Plečnika 2022