Bližajo se predsedniške volitve. Vsi že napeto spremljamo, kdo bo zasedel predsedniški stolček, in svoja prepričanja primerjamo z mnenji kandidatov. Teme, o katerih razpravljajo potencialni bodoči predsedniki, so splošna družbena vprašanja: podnebne spremembe, stanovanjska problematika, priseljenci in tako naprej. Težka in pomembna vprašanja.

Če bi bilo po moje, bi predsedniški kandidat v svoj program uvrstil tudi spremembo zakona o osebnem imenu. Pa saj ne da bi kaj vedela o samem zakonu ali birokraciji, ki je povezana z dodeljevanjem imen ob rojstvu (oziroma posvojitvi) otroka, ampak vedno znova se mi dozdeva, da bi bilo treba na tem področju nekaj ukreniti, sicer bodo čez trideset let slovensko družbo sestavljali odrasli ljudje z imeni, za katera se zdi, da so si jih izmislili njihovi starši. Nai (M) in Mei (Ž) bosta na svoji poroki imela poročni priči Diona (M) in Iman (Ž). Teh štirih imen si nisem izmislila, pobrala sem jih s seznama stotih najpogostejših imen, ki se prvič pojavljajo po letu 1991 in ki ga je mogoče najti na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije.

Vem, kaj boste rekli. Dva priljubljena komentarja a) ljudi, vzgojenih v času individualizma in fluidnosti, ter b) užaljenih staršev: a) vsakdo lahko svojega otroka poimenuje, kakor želi, in b) ker nimaš svojih otrok, to ni tvoja stvar. 

Tudi jaz sem svoje mnenje o novodobnih imenih veliko časa držala zase, misleč, da se me to ne tiče, glede na to, da je vzgoja otroka dandanes popolnoma indvidualistično naravnana, pri čemer se praktično o vsem odločajo starši sami, medtem ko so v preteklosti pri težavni nalogi, kot je vzgoja otroka, pogosteje sodelovali z drugimi člani skupnosti – starimi starši, učitelji, duhovnikom. Poleti pa sem se udeležila poletne šole iz jezikoslovja, kjer sem pri profesorju Stanleyu Dubinskem z Univerze v Južni Karolini poslušala predmet Globalni etnolingvistični konflikti. Eno celo predavanje je profesor posvetil problematiki imen v različnih kulturah. V nekaterih državah po Evropi, na primer na Islandiji, na Švedskem in v Italiji, obstajajo določena pravila pri poimenovanju otroka. Na Islandiji imajo seznam dovoljenih imen s 1712 imeni za moške in 1853 za ženske. V Italiji deklice ne morete poimenovati z moškim imenom »Andrea«. 

Po predavanju sem profesorju oddala krajši esej na to temo, v katerem sem predstavila svoja stališča, za katera sem se sicer bala, da jih bo označil za ozkogleda. Zapisala sem, da me pri poimenovanju otrok najbolj moti, da starši ne upoštevajo dejstva, da poimenujejo človeško bitje, ki bo večino časa svojega življenja odrasla oseba. Dojenček, ki bo v dvajsetih letih postal samostojen odrasel človek (upam), ne more celo življenje nositi skovanke, ki so si jo ob pogledu na majhno jokajoče nesamostojno bitjece izmislili njegovi starši, ker so želeli izstopati, biti drugačni. Profesor mi je v komentarjih k eseju odgovoril, da se s tem popolnoma strinja.

Zdi se, da nekateri starši v želji, da bi bili nekaj posebnega, za to izkoristijo ime svojega otroka, čudno in obenem zanimivo pa je, da zelo kmalu nenavadno ime preide v pogosto rabo, in nenadoma se kup deklic imenuje Sia in kup dečkov Tian, zaradi česar »moderno ime« pravzaprav postane zelo običajno.  

Če bi torej starši zares želeli izstopati, bi morali svojemu otroku v 21. stoletju dati ime po njegovi prababici ali pradedku, ampak tega najverjetneje ne bodo storili, ker so ta imena »grda« in »zastarela«. Moji pokojni babici, ki se je rodila pred skoraj stoletjem, je bilo ime Kristina, njenim bratom in sestram pa Teodor, Ludvik, Hermina, Ema, Alojz, Anton in Terezija. Bratje in sestre moje pokojne none Stanislave pa so se imenovali Stanislav, Jože, Jožica, Marija, Slavko, Pavla, Andrej in Karmela. Grda in zastarela? Ko razmišljam o teh imenih, vedno pomislim, kako čudovita polnokrvna imena so včasih nosili ljudje.

Zdi se, da mladi starši pozabljajo, da poimenujejo človeško bitje z lastno osebnostjo, ki bo večji del življenja odrasel moški/odrasla ženska. Težko si predstavljam, da bi pred oltarjem rekla: »Jaz, Alea, sprejmem tebe, Mai, za svojega moža.« Zakaj je otrokovo ime podobno imenu trgovskega centra v Šiški? So, preden so deklico poimenovali Sia, vedeli, da je to zgolj psevdonim znane pevke in ne njeno pravo ime, kot ga ima zapisanega v potnem listu? Kako lahko nekdo sploh vzame resno nekoga, ki mu je ime Tai? So starši, ki so svojemu sinu dali ime Tej, kdaj pomislili, kako ga bo partner/ka poklical/a v postelji? 

Spominjam se dveh anekdot povezanih z imeni. Pred leti sta bila pri meni na obisku moja prijatelja iz Moskve, Vladimir in Veronika, za prijatelje sicer Vova in Nika. Večerjali smo, v ozadju je igrala televizija in nekdo z imenom Mitja je podal izjavo. Ime Mitja je sicer lepo ime, s katerim nimam težav. Toda moja ruska prijatelja sta se začudila: zakaj niso na televiziji napisali Dmitrij, Dimitrij ali kaj takega, ni Mitja samo za prijatelje in sorodnike? V ruski kulturi je zelo jasno, v kakšnem kontekstu boste nekoga poklicali Dmitrij Jurjevič ali Anastasija Andrejevna ter kdaj Mitja in Nastja. Svoji šefici pač ne boste rekli Maša, ampak Marija Petrovna, in tudi raba imena bo izkazovala spoštovanje.

Druga anekdota pa je povezana s prevozi, o katerih sem v eni svojih kolumn že pisala. Pred letom dni sem se vozila z gospodom, ki mi je povedal, da doma ravno kupujejo perzijsko hrtinjo. Vso pot sva se pogovarjala o imenih. Čez nekaj dni mi je gospod napisal, ali imam kakšno idejo, kako bi jo poimenovali, saj rada razmišljam o imenih, in dodal še, da je njeno rodovniško ime Chadidja. Predlagala sem mu Didi. Ne vem, kako so se potem odločili, ampak imeti perzijsko hrtinjo z imenom Didi se mi zdi popolno. 

Napisala: Katarina Gomboc Čeh
Foto: Maja Kranjc