V karieri grafične oblikovalke sem sodelovala v različnih natečajih, od oblikovanja logotipa lokalnega kluba študentov pa vse do podobe večje državne institucije. Med študijem so nas spodbujali k sodelovanju na natečajih, saj ti mladim oblikovalcem predstavljajo priložnost, da se anonimno predstavijo s svojimi svežimi idejami in pristopi k oblikovanju. Hkrati so natečaji za manj izkušene oblikovalce tudi možnost, da si pridobijo večji projekt, stik z javno institucijo in nadaljnjim sodelovanjem z večjimi naročniki ter kompleksnejšimi projekti. Kot nadobudna študentka sem za klub študentov oblikovala prepoznavni znak z mislijo, da bo le-ta ob uspehu uporabljen na vseh prihodnjih zabavah. Spomnim se tudi svoje prve prebedene noči za računalnikom, ko sva s kolegico oblikovali predlog za natečaj popularne energijske pijače. Napetost, ki spremlja dolge dneve pred računalnikom, vznemirjenje ob »finiširanju« prezentacije in oddaja »v zadnjem trenutku« me še vedno zapeljujejo k vnovičnemu sodelovanju.
Vendar pa sem do sodelovanja na natečajih razvila tudi, če se izrazim gastronomsko, precej grenko-sladke občutke. Seveda se je vzporedno s pričakovanji nabralo tudi veliko razočaranj, ob katerih sem si nato sama ustvarila mnenje o kvaliteti izbranih predlogov. Ob vsakem neuspehu na natečaju sta moje navdušenje in začetni elan strmo padla. Pogosto sem, razočarana, iskala povezave do zmagovalnih rešitev, si zamišljala argumente žirije ter poskušala ugotoviti, kako bi lahko svojo rešitev preoblikovala, da bi bila uspešnejša.
Natečaj je najbolj demokratičen in transparenten pristop odločanja. Tako kot si arhitekti želijo natečajev v svoji stroki, si tudi oblikovalci želimo dobro izpeljanih natečajev na področju vizualnih komunikacij. Javne institucije so na podlagi zakona o javnem naročanju vezane na razpis natečajev, v javnem interesu pa mora biti, da imajo državne institucije dobro zasnovane vizualne podobe, saj lahko vsaka oblikovalska odločitev pomembno vpliva na javnost, torej na vsakega izmed nas. Zavedati se moramo, da lahko s pravilnimi oblikovalskimi pristopi vplivamo na orientacijo v prostoru, nižje finančne stroške in prihranek časa že ob npr. izpolnjevanju obrazca javne uprave. Kvaliteta uporabniške izkušnje se meri tako v tiskanih medijih kot tudi digitalnih. Natečaji pa prinašajo tudi večjo raznolikost med izvajalci.
Neuspešen prvi krog natečaja
Vsako leto je v slovenskem prostoru razpisana množica natečajev za izbor rešitve celostne grafične podobe. Objavljeni so tako s strani posameznikov, manjših podjetij, poznamo pa tudi kompleksnejše natečaje, kjer se poleg osnovnega znaka predloži tudi razširjene sistemske rešitve. Zaključeni natečaj za grafično podobo Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica definitivno spada med slednje.
Razpisani natečaj je predstavljal možnost za oblikovanje kvalitetne vsebine. Rdeča nit, ki povezuje vsebino kulturnega programa, brezmejnost (GO! Borderless) nagovarja združevanje, povezovanje ter sprejemanje drug drugega – tudi »čez mejo«. Bogat kulturni program, ki sega čez večji del območja severne Primorske in Goriške, je še eden od razlogov, zakaj me je zamikalo sodelovanje. Še posebej pa želja, da doprinesem delček svojih idej k tako širokemu kulturnemu dogajanju, ki presega domače meje.
Novembra 2021, mesec in pol po roku za oddajo natečaja, sem preko medijev izvedela, da med 51 prispelimi predlogi niso izbrali zmagovalne rešitve. Zdelo se mi je precej nenavadno, da med toliko predlogi ni ustreznega, ki bi bil možen implementacije in nadaljnjega razvoja. Seveda ima vsaka komisija možnost in pravico, da ne podeli nagrade oz. ne izbere zmagovalnega predloga in raje ponovno razpiše natečaj (takšen primer je bil denimo javni natečaj za izbor celostne grafične podobe sodstva Republike Slovenije iz leta 2019).
Žirija je razjasnila: »Dejstvo, da se bo razpis ponovil, ne pomeni, da med prispelimi vlogami ni kandidata za zmagovalni logotip, ravno obratno – stremimo in si želimo izdelan logotip, ki bo ponosno predstavljal našo zgodbo med Evropskimi prestolnicami kulture.«
Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS) je na podlagi pravilnikov mednarodne stroke leta 2007 objavilo nacionalni pravilnik za izvedbo natečajev s področja grafičnega oblikovanja, ki ga lahko razumemo predvsem kot smernice za vzpostavitev poštenih in kvalitetnih pogojev ob razpisu natečajev (PDF). Pravilnik usmerja in postavlja okvire tako razpisovalcem kot tudi oblikovalcem. O razlogih za ponovitev natečaja GO! 2025 raje ne bi špekulirala, želela pa bi posvetiti nekaj besed točkam, ki so se izkazale kot potencialni razlogi za neuspešnost natečaja in nedoseganja pričakovanih rezultatov.
Dobra rešitev natečaja zahteva dobro pripravljene razpisne pogoje, dobro žirijo in dobre udeležence
DOS v svojem pravilniku v sekciji »Razpis natečaja in roki« navaja: »… razpis mora biti objavljen najmanj tri mesece pred rokom, predvidenim za predajo natečajnih predlogov.« Natečaj je bil objavljen 9. avgusta 2021, udeleženci pa so za razvoj predloga imeli časa nekoliko manj kot dva meseca, do 30. septembra, tako da je pri oblikovanju predlogov nastala časovna stiska. Je že res, da se dva meseca slišita kot obilica časa, vendar pa je bil razpis objavljen v vrhuncu poletnih dopustov.
V večjih oblikovalskih agencijah in studiih je delo racionalizirano. Zaposleni imajo lahko sicer obilico izkušenj, hkrati pa tudi obilico delovnih obveznosti. Tako se je treba nujno zavedati, da večje agencije pri nas kompleksnim rešitvam, ki zahtevajo več pozornosti in dela, ne posvečajo toliko pozornosti, kot jim jih lahko posvetijo mlajši, manj zasedeni oblikovalci.
V obdobju, ko se je cel svet posvetil digitalizaciji uprave, šolstva, zdravstva, pri nas še vedno praviloma sledimo zakrnelemu sistemu oddajanja natečaja s pošiljanjem predloga grafične podobe na CD-ju, fizično po pošti. V primeru natečaja GO! 2025 me je zato možnost oddaje preko spleta zelo pozitivno presenetila. Končno mi ni bilo potrebno skrbeti za delovni čas najbližje tiskarne, kako bom »zapekla« CD in do kdaj bo odprta najbližja pošta!
A oblikovalci, ki smo digitalno zelo pismeni, saj tako rekoč živimo z(a) računalnikom, smo v večini primerov imeli zaplete ob digitalni oddaji dokumentov: pričakovali bi vsaj preprost samodejni odgovor s potrditvijo oddanih datotek, ob ponovitvi natečaja pa povabilo k ponovnemu sodelovanju. Sploh zato, ker je bil natečaj eden izmed večjih na področju vizualnih komunikacij zadnjih nekaj let, kar je nakazovala že nagrada, ki je bila v prvem razpisanem natečaju 7000 €, ob ponovitvi pa so jo dvignili na 10.000 € – vsota nagrade nakazuje širino predlagane podobe in časovni napor, ki ga zahteva od oblikovalca. Vendar pa ob oddani dokumentaciji ni bilo potrdila o prejetju poslanih dokumentov, niti povratnih informacij o rezultatih ter ponovnem razpisu.
Petčlanska komisija, ki so jo sestavljali zgodovinar Karl Stocker, ekonomist Antonio Bravo, zgodovinarka Kaja Širok, grafični oblikovalec Ettore Concetti in komunikologinja Maja Murenc, sicer vsi globoko vpleteni v EPK projekt, ni zadostila smernicam DOS, da je večina članov strokovnjakov s področja oblikovanja. Za tako velik projekt bi si seveda želeli večji delež aktivnih strokovnjakov s področja oblikovanja.
Zmagovalni predlog
Natečajne zahteve za vizualno podobo so izhajale iz temeljnega koncepta prestolnice kulture – brezmejnost (GO! Borderless). Na podlagi tega so bili izpeljani štirje nosilni stebri kulturnega programa:
- Epic (center) – nov osrednji prostor, zgrajen na stičišču dveh mest/držav,
- GO! Share – dvojezičnost,
- Go! Green – trajnostno naravnano bivanje, narava in zdravje,
- Go! Europe – skupna prihodnost brez meja.
V drugem krogu natečaja je prispelo 67 predlogov. Če jim prištejem še 51 iz prvega kroga, je natečaj vključeval 118 predlogov, kar je za naše razmere izjemna udeležba. O zmagovalcu natečaja sem izvedela preko medijev, pri čemer se ponovno sprašujem, če bi bili prijavitelji lahko o rezultatih obveščeni neposredno. Portal, preko katerega smo oddali prijavo, je imel kontaktne podatke vsakega prijavitelja.
Po ponovitvi natečaja spomladi 2022 se je komisija odločila, da razpisnim pogojem najbolj ustreza predlog oblikovalskega tria Studio But Maybe iz Bologne. Na prvi pogled je zmagovalni predlog zelo podoben tiskovinam, ki jih je EZTS GO uporabljal pred novo podobo, kjer prevladuje turkizna barva ter nevtralna brezserifna tipografija.
Zmagovalni predlog bazira na tipografski interpretaciji koncepta brezmejnosti. Ideja o tipografski rešitvi se mi zdi dobrodošla, saj lahko s premišljenim in minimalističnim predlogom predpostavimo širše aplikativno podobo. V primeru logotipa GO! 2025 so oblikovalci na podlagi nevtralne brezserifne črkovne vrste razvili preproste črkovne forme, ki neposredno in dobesedno, skoraj naivno, sledijo zgoraj našteti vsebini projekta. Krivulje črk so na nekaterih delih izbrisane, kar naj bi predstavljalo brezmejnost, medtem ko se v drugih primerih linije nepričakovano združijo ali celo prepletejo, s čimer naj bi kazali na sobivanje različnosti.
Krovni logotip je izrisan brez polnila, torej samo iz krivulj črkovnih oblik. Ker pa se je kar hitro izkazalo, da je pri majhnih velikostih težje berljiv, so pripravili še sekundarni znak, ki naj bi v takšnih primerih bolje funkcioniral.
Ob pregledu zmagovalne podobe se še enkrat spomnimo na sporočilo javnega zavoda EPK ob ponovnem razpisu natečaja: »Želimo si simbolike našega čezmejnega teritorija, elemente, ki so prebivalcem obeh Goric pri srcu in s katerimi se bodo lahko poistovetili tudi tisti, ki bodo raziskovali našo regijo pred in med letom 2025.« Sprašujem se, če je med 118 predlogi ta rešitev dejansko najbolj primerna. Kljub temu da je od razglasitve natečaja minilo že nekaj mesecev, ostali obravnavani predlogi še niso bili predstavljeni javnosti niti v spletni objavi niti na fizični razstavi, čeprav se to od javnega natečaja pričakuje. Radovednost mi ne da miru in tako si glede na visoko število prijavljenih rešitev za natečaj EPK 2025 želim, da bi se to kmalu zgodilo. Na žalost to ni edini primer, ki kaže na netransparentnost javnega natečaja, obenem pa kliče po bolje zasnovanem pravilniku s področja javnih natečajev celostnih grafičnih podob javnih institucij.
V prihodnje upam tudi na razvoj sodobnih trendov, v katerih bi se spoštovanje, ki ga udeleženci izkažemo do razpisnega predloga, zrcalilo tudi v odnosu razpisovalca do nas, oblikovalcev.
Napisala: Alja Herlah
Naslovna fotografija: Predstavitev zmagovalnega predloga, vir: https://www.facebook.com/photo.php?fbid=458119642983201
Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.
One Response
Projekt CP, vsebinsko nima ničesar, kar bi se po svoji sporočilnosti navezovalo na identiteto obeh mest. Torej, lahko rečem, da je popolnoma “mimo”. Tudi mimo večine razpisnih pogojev. Predvsem se mi pa zdi, da žirija brez kvalitetnih strokovnjakov (s kilometrino) s področja oblikovanja viz. komunikacij ne more biti dovolj suverena in sposobna izbrati in “stati” za najboljšo in najizvirnejšo rešitvijo. Kot dolgoletni oblikovalec in član mnogih žirij, lahko rečem le, da bi to, kar je mogoče videti sedaj, lahko bilo namenjeno čemurkoli.