Dobra stran nesreč in težkih časov je lahko, da sprožijo spremembe. Letošnje res vroče in suho poletje je zbudilo široko zanimanje javnosti za mestna drevesa in pregrevanje mest. To lahko sproži nujno potrebne spremembe v kakovosti načrtovanja in upravljanja mestnih zelenih površin, javnega odprtega prostora in mest nasploh. Epidemija covida-19 je izpostavila pomen kakovosti bivalnega okolja in dostopnosti javnih zelenih površin za zdravje in dobro počutje. Marsikje je prav čas epidemije pospešil preobrazbo prometnega in javnega odprtega prostora v prid hoji in kolesarjenju ter večji kakovosti bivalnega okolja in javnih zelenih površin. Ko je pogorela znamenita notredamska katedrala, je bil med dvanajstimi idejnimi rešitvami za prenovo tudi predlog Studia NAB o ureditvi zimskega vrta na njeni strehi. Ideja ne bo realizirana, je pa pokazala, kako kriza okolja spreminja pogled na grajeno kulturno dediščino, in odprla pot še kako potrebnemu ozelenjevanju pariških zgodovinskih trgov in drugih javnih prostorov.
Spremembe so potrebne. Naš planet ne raste, vztrajno ponavlja prva slovenska klimatologinja, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, ko skuša pojasniti, da soočenje s podnebnimi spremembami in okoljsko krizo zahteva velike spremembe v našem načinu življenja in rabe prostora. Temu rada doda, da zato potrebujemo dobre načrtovalce. Ljudi, ki znajo odgovorno in ustvarjalno usklajevati družbene, ekološke in ekonomske vidike razvoja v prostoru ter tako oblikovati rešitve, ki hkrati zagotavljajo uporabno, proizvodno in kulturno vrednost prostora ter ohranjanje narave in varstvo okolja. Podnebne spremembe ter potrebe po njihovem blaženju in prilagajanju nanje postavljajo prostorske načrtovalce, urbaniste, arhitekte, krajinske arhitekte in druge načrtovalce v urejanju prostora na globalni in lokalni ravni v izjemno zahteven položaj. Stroka, ki je zelo tesno ujeta v tok razvoja in aktualnega političnega odločanja, mora stopiti rahlo vstran ter zbrano in povezano nasloviti probleme. Spremembe v rabi prostora in življenjskih navadah, ki jih moramo s prostorskim, urbanističnim in projektnim načrtovanjem podpreti in omogočiti, zahtevajo nove rešitve, nove načine iskanja najboljših možnih rešitev in tudi novo strokovno držo.
Načrtovalci z dolgim strokovnim spominom govorijo o tem, da razmere zahtevajo lokalno delovanje z mislijo na globalne razmere, sestavljanje znanja in novo organizacijo načrtovanja. Ves čas je treba imeti pred očmi veliko sliko okoljske krize in podnebnih sprememb, da bi lahko z lokalnimi rešitvami prispevali k reševanju skupnih globalnih problemov. Ko načrtujemo prenovo javnega trga, nas danes zanimajo tako podoba, udobje rabe in mikroklima kot odvajanje padavin in ohranjanje pogojev za procese delovanja mestne narave in biotsko pestrost. Oblikovanje nove identitete javnega prostora zato nastaja v tesnem sodelovanju z lokalnimi specialisti za podnebne spremembe, komunalnimi inženirji, vzdrževalci javnega prostora in opreme, upravniki stavb, urbanih sistemov in odprtih prostorov, strokovnjaki za aktivno in mikromobilnost, biologi, vrtnarji, specialisti za saditev mestnega drevja in mestno razsvetljavo, prvimi sosedi in uporabniki, ki potrebujejo naše zagovorništvo in lahko prispevajo k upravljanju. Danes načrtovalske naloge in problemi še bolj kot v preteklosti zahtevajo večdisciplinaren pristop. Razmere pa zahtevajo od načrtovalcev tudi to, da sprejmemo nov, pogajalski pristop k načrtovanju razvoja v prostoru, je med drugim poudaril profesor Carl Steinitz, krajinski arhitekt s Harvarda in častni doktor Univerze v Ljubljani, ko je letos ob 50-letnici študija krajinske arhitekture v Sloveniji in svojega prvega strokovnega nastopa na Biotehniški fakulteti v Ljubljani nagovoril zbrane na konferenci evropskih šol za krajinsko arhitekturo ECLAS.
Krajinska arhitektura se v soočenju s podnebnimi spremembami počuti na neki način domače in hkrati enako izzvano kot druge prostorskonačrtovalske stroke. Razlog za dobro razumevanje razmer v okolju in družbi je dejstvo, da se je krajinska arhitektura kot nova stroka razvila prav kot odgovor na probleme okolja in družbe, ki danes eskalirajo v prostoru. Letos mineva 200 let od rojstva Fredericka L. Olmsteda, ki velja za enega od pionirjev stroke in je skupaj z arhitektom Calvertom Vauxem pred približno 150 leti zasnoval Centralni park v New Yorku in nato še več drugih javnih parkov v ZDA. Navdihnil ga je obisk parka Birkenhead v Angliji, ki velja za prvi javno financiran mestni park. Javni parki so pred tem v Angliji in Evropi kot odgovor na zdravju škodljivo bivalno in delovno nastajali kot prostori za regeneracijo, rekreacijo in socializacijo mestnega prebivalstva nastajali z odpiranjem zasebnih vrtov in posesti za javno rabo. Načrtovanje mestnih zelenih površin je ukoreninjeno v urbanističnih konceptih vrtnega mesta in soseske, toda šele ideja mestnega zelenega sistema v 70. letih 20. stoletja poveže potrebe mestne narave in človeka v sodobnejši načrtovalski okvir. Krajinsko planiranje kot prostorsko načrtovanje, ki sočasno upošteva uporabne, ekološke, družbene in kulturne vidike urejanja prostora, prvič opredeli krajinska arhitektka, dama Sylvia Crowe v svojem prispevku za srečanje Mednarodne zveze za ohranjanje narave – IUCN. Začetki krajinske arhitekture so neposredno povezani z urbano socialno politiko, z ambicijami po ustvarjanju zdravega bivalnega okolja za vse in varstvom okolja. Urejene javne zelene površine so komunalna infrastruktura za zagotavljanje zdravja ljudi in mestnega okolja ter za ustvarjanje družbene enakosti, povezanosti in vključenosti. Krajinska arhitektura kot načrtovalska stroka povezuje inženirsko znanje z znanjem s področja naravoslovja in družboslovja. Podlaga za razumevanje aktualnih razmer je vgrajena v samo poreklo stroke, kar krajinski arhitekturi ob soočenju s podnebnimi razmerami nalaga dodatno odgovornost, da – po mnenju mednarodne zveze krajinskih arhitektov IFLA – celo povede pri iskanju najboljših možnih načrtovalskih rešitev.
Slovenska krajinska arhitektura se ponaša z zanimivo zgodovino: letos praznuje 50-letnico samostojnega univerzitetnega študija na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in 30-letnico organiziranega delovanja v okviru Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Program ljubljanske šole je nastajal v tesni navezavi na mednarodno dogajanje. V času, ko se pojavita koncepta trajnostnega razvoja in varstva okolja, je vodstvo študija v osebnem stiku z razvojem varstva okolja v ZDA vgradilo v program metodološko in tehnološko napredne krajinskonačrtovalske pristope iskanja najustreznejših možnih rešitev skozi analize ranljivosti in privlačnosti. Oprt na primarno znanje o naravi in okolju je študij z vključevanjem nosilnih strokovnjakov s področja urbane in ruralne sociologije, urbanističnega, regionalnega in prostorskega načrtovanja, projektiranja in oblikovanja ter ohranjanja narave in kulturne dediščine ustvaril okolje za razvoj posameznika, ki lahko ustvarjalno prispeva k iskanju rešitev za različne probleme v urejanju prostora. Krajinske arhitektke in arhitekti so na podnebne spremembe strukturno gledano pripravljeni, razumejo ustroj pojava in procese oblikovanja odgovorov na probleme. Društvo krajinskih arhitektov Slovenije je v tem duhu prvič javno pozvalo k premiku pozornosti pri načrtovanju in upravljanju prostora s posvetom Hladna mesta za vroč planet leta 2020. IFLA je podnebno in biodiverzitetno krizo razglasila na Svetovnem kongresu v Oslu leta 2019 in pozvala stroko k nujnemu ukrepanju. Evropski združenji krajinskih arhitektov in arhitektov, IFLA Europe in ACE – Architects’ Council of Europe, sta leta 2021 podpisali memorandum o sodelovanju in tako dali vedeti, kako pomembno je močno zavezništvo med poklicnimi institucijami in strokovnjaki na področju delovanja obeh strok, to je v prostorskem in urbanističnem načrtovanju, arhitekturi in krajinski arhitekturi ter upravljanju prostora.
Postavitev krajinske arhitekture v osredje letošnje strokovne konference na Dan arhitekta je umestilo podelitev strokovnih priznanj in nagrad v aktualen družbenoprostorski kontekst in predstavlja korak v smer ambicioznega povezovanja znanja pri soočanju s podnebnimi spremembami. Enkratna priložnost za predstavitev stroke, ki se počuti posebej naslovljena z izzivi prihodnosti, je imela eno samo slabost. Dogodek je bil kratek in omogočal je zgolj in samo res zelo omejen in zgoščen vpogled v pestrost aktualne strokovne prakse slovenskih krajinskih arhitektov doma in po svetu. Zavedajoč se omejitev so bili k besedi povabljeni štirje predstavniki stroke, ki so aktivni v različnih vlogah in okoljih. Skupaj s predsednico Nemške zvezne zbornice arhitektov (DAB) Andreo Gebhard, ki je že druga predsednica te pomembne strokovne organizacije iz vrst krajinskih arhitektov, so profesor dr. Davorin Gazvoda z Oddelka za krajinsko arhitekturo BF UL, Ana Abram iz Amphibius Laba in Bartlet School of Architecture UCL, Urška Krajnc iz podjetja LUZ d. d. ter Zaš Brezar, ustanovitelj in glavni urednik spletnega portala Landezine in nagrade Landezine International Landscape Award, na dogodku delili svoje izkušnje in nam pomagali razumeti, kakšno znanje in veščine krajinska arhitektura prinaša v procese prostorskega načrtovanja in oblikovanja prostora. Namen konference je bil preprost, zbuditi zanimanje za sodelovanje in ustvariti polje sodelovanja.
V duhu iskanja rešitev za učinkovito soočenje z okoljsko in podnebno krizo se zdi prav odpiranje prostora za dobro sodelovanje med strokami eno najpomembnejših. Da bi spremenili svoj način rabe in urejanja prostora, postali skrbnejši pri ohranjanju narave in vzdržni pri rabi naravnih virov ter ustvarili pravičnejša in bolj vključujoča podnebno nevtralna mesta kratkih razdalj, bomo morali postati prav vsi v urejanju prostora mnogo bolj odprti za potrebe in znanje drugih, strpni do drugih in drugačnih ter pripravljeni na kreativne procese sodelovanja. Poleg arhitektov, urbanistov, prostorskih načrtovalcev, krajinskih arhitektov, prometnih inženirjev in gradbenikov bo v ekipah vedno več biologov, ekologov, komunalnih inženirjev in najrazličnejših tehnologov, pa tudi zdravnikov, nevladnih in civilnodružbenih organizacij ter zainteresiranih uporabnikov. Danes dobro vemo, da številne probleme v prostoru prvi zaznajo prebivalci in da so nevladne organizacije tako pomemben člen varstva pred nesrečami kot varstva okolja in ohranjanja narave. Zato, da bi lahko načrtovalci kar najbolje prispevali k potrebnim spremembam v urejanju prostora, se moramo premakniti iz območja udobja ter svoje projekte in naloge začeti gledati v širši luči. Obrniti se moramo drugam in k drugim, od posameznega k skupnemu in pri vsaki nalogi imeti v mislih tudi širše merilo in globalne razmere. Karkoli že načrtujemo, gradimo, prenavljamo ali preurejamo, nikoli več ne smemo pozabiti na naš prispevek k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter na ohranjanje in krepitev biotske pestrosti.
Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka
Foto: Mateja Jordovič Potočnik
