Advertisement
Sečnja Marija 1
Marija Jakopin: Ženske v gozdarstvu

To jesen se izteka dvoletni projekt Fem4Forest, Forests in women’s hands, ki ga financira Evropska unija. Ker sem tudi sama del projekta, se spodobi, da poiščem lastno mnenje o feminizmu. 

Ker je humor najboljši del naših življenj, začnimo z vicem: je šel Chuck Norris na feministični shod. In se vrnil z zlikano srajco in sendvičem.

Šala je sicer zastarela, saj so postala gibanja za ženske pravice občasno celo radikalna. Obstaja feministični pevski zbor Z’borke, katerega voditeljica je bila predstavljena v eni od zgodb prvega slovenskega Avdio festivala. Med vprašanji novinarke, ki je pripravila prispevek, je bilo tudi, če ni obešanje seksistov (o čemer pojejo Z’borke) napačen pristop v boju proti femicidom. Odgovor novinarki je bil, da ko gre za feminizem, moramo biti radikalni. 

Spet druga stran istega kovanca razkriva, da smo ženske za enako delo še vedno slabše plačane od moških in da v službi doživimo več neprijetnosti na podlagi svojega spola.

Ker sem večino svojega poklicnega življenja preživela v pretežno moških panogah, se je tudi meni pripetilo nekaj prigod. Morda bo zabavno, če jih opišem. 

Zaradi disleksije sem že v otroštvu vedela, da česa drugega kot matematike ali fizike ne bom uspela doštudirati. Tako se je moj pohod v moške vode začel z vpisom na Fakulteto za matematiko in fiziko. Punc nas res ni bilo ravno veliko, vendar nisem imela občutka, da bi nas gledali kot drugorazredne. Kakšna sošolka je sicer poročala o tem pojavu, zato sem z leti ugotovila, da so nekatere bolj na udaru. Sama pa se temu očitno upiram tudi z ignoranco. Za študij bi tako rekla, da so se nas profesorji in sošolci kvečjemu bali, in ne, da bi nas spolno diskriminirali ali nadlegovali.

Nato sem se zaposlila kot programerka in čez čas prešla v marketinške vode, a še vedno v IT-sektorju. Spomnim se, da sem nekoč šla v Bosno, da bi v podružnici ustanovila marketinški oddelek. Ko sem prišla v podjetje, je bil tamkajšnji šef čisto osupel. Moje krilo se mu je zdelo odločno prekratko. Bil je za eno glavo manjši od mene in imel vsaj dvakrat toliko let kot jaz. Pritekel je, se jezil in mi začel spodnji rob krila vleči navzdol v upanju, da bo s tem krilo podaljšal. Pleša, ki se je neuspešno trudila popraviti moralni izgled podjetja, se mi je zdela smešna in ker je imelo krilo na levem spodnjem robu prišit nekakšen dekorativen trikotnik, ki je padal na stegno, sem mu razložila, da je to krilo v povprečju daljše, kot izgleda. Matematična šala ga ni prepričala in le stežka se je pomiril.

Ker so bili rezultati mojega dela v podjetju kljub neprimerni obleki dobri, me je moj neposredni šef v Sloveniji kmalu povišal – dobila sem službo, ki jo je prej opravljal moški kolega. Ta je bil za to službo plačan točno desetkrat toliko, kot sem imela jaz do tedaj plače. Ker sem prevzela njegovo delovno mesto, sem pričakovala ustrezno povišico. Šef mi jo je sicer malenkost zvišal, a je še vedno zaostajala za več kot petkrat. Ker sem se pošteno ujezila, me je poskušal pomiriti z izjavo: »Ti si sicer res poceni, vendar si za naše podjetje zelo dragocena.« Mislim, da sva oba vedela, da se ne cenim, da me je strah izgube zaposlitve in da bo on to gladko izkoristil. Če se ne ceniš, si dragocen.

Naslednja prigoda se je dogodila nedavno. Ker je podjetje, ki je imelo podobno ime kot naše, propadlo, ljudje pa tega ob googlanju še niso povsem dojeli, se mi pogosto zgodi, da me pokličejo neznanci in me sprašujejo vse mogoče. Od tega, da bi potrebovali drva, do tega, da ne vedo, kje imajo gozd, ki so ga pravkar podedovali in kako se sploh lotiti takega problema. Ker je prijetno pomagati sočloveku, jim svetujem zastonj.

Tako me je zadnjič poklical neki moški in zahteval direktorja. Povedala sem, da sem kar jaz direktorica, kar ga ni zadovoljilo. Razložil mi je, da to že ne more biti res, da sem jaz najbrž tajnica. Ker sem kot študentka pogosto opravljala delo tajnice, se ob namerni žalitvi nisem spotaknila, pač pa sem za hip uživala v prijetnih spominih. Ko je to minilo, sem mu pojasnila, da sem čisto zares direktorica in da lahko poskusi in me vpraša, kar je nameraval direktorja. Zabrusil mi je, da se on pogovarja samo z direktorji. Ker ni lepšega, kot napete situacije pomiriti s humorjem, sem predlagala, da mu lahko pri njegovem problemu pomagam na način, da se pretvarjam, da sem moški, in govorim z nekoliko nižjim glasom. Zaslišal se je le še »tresk« in nato prekinitev zveze. Revež ni uspel vprašati, karkoli je že hotel in ker po navadi vem odgovor, je ostal tudi brez njega.

Za nobeno od teh prigod ne morem trditi, da je bistveno vplivala na moje delo, kot tudi sicer ni bilo kakšnega konstantnega faktorja, ki bi me oviral. Večjo težavo vidim v družbenem fenomenu »super ženske«, h kateri je modno stremeti. Ta namreč od nas, žensk, zahteva, da zelo strmo gradimo svojo kariero, ob tem pa moramo imeti številne hobije, izobraževanja, biti moramo skrajno fit in izgledati vsaj deset let mlajše od resnične starosti. Ob vsem tem kratko potegnejo otroci, ki so le ena od teh zadolžitev. Z njimi čas preživljamo strukturirano, načrtovano in intenzivno kvalitetno, kar je za vse vpletene nehumano.

Če se torej že moram opredeliti glede feminizma, bi si želela, da se ženske pri želji po skrbi za otroke podpre in se njihovo tovrstno poslanstvo spoštuje. Zakonodaja sicer že zdaj omogoča zaposlitev v krajšem časovnem obsegu, ko so otroci še majhni.

Še o ženskah v gozdarstvu – res nas ni ravno veliko, kar se mi zdi tudi smiselno, saj je večina dela v gozdu fizične narave, za kar ženske nimamo ustreznih telesnih predispozicij. Kadar sama nosim motorko eno uro, potem nekaj dni ne morem dvigniti rok, zato tudi na sliki motorko naslanjam na smreko (kar je sicer standarden ergonomski trik pri kleščenju). Če bi morala osem ur na dan podirati drevesa, vleči jeklenice od traktorja do hlodov in metati velike veje na kup, bi me zanesljivo pobralo. Vendar pa obstajajo dela v gozdarstvu, za katera imamo ženske večinoma več talenta, saj imamo v svoji ženski naravi zapisano skrb. Kot lahko poskrbimo za otroka, lahko poskrbimo za drevesa. Med sesalci in drevesi je sicer nekaj razlike, vendar ne veliko. Oboji smo najprej nemočni in potrebujemo nekaj sreče in dobrih pogojev, da uspemo. Ker smo ženske marljive tudi pri izobraževanju, smo v sodobnem času vse bolje podkovane tudi s strokovnim znanjem. Oboje skupaj tako prinese idealno kombinacijo za revirne gozdarke, gozdne naravovarstvenice in upravljavke z gozdom (to zadnje sem dodala, ker je to moja služba, sicer ne sodi čisto v ta koš).

Za konec naj omenim »paradoks spolne enakosti«, ki bega predvsem feministe – raziskave so namreč pokazale, da se je v državah, ki imajo večjo spolno enakost, več žensk odločilo za socialne poklice, dočim so moške mamili inženirski poklici. To se zdi dokaj naravno. Svoje s spolom podarjene talente in naravne tendence bi morala oba spola sprejeti. Samo tako bomo sebi, naravi in bodočim rodovom omogočili srečo in mir. 

Napisala: Marija Jakopin

Slika: Marija pri sečnji (arhiv avtorice)

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.