Ko sem se pred štirimi leti preselila iz Ljubljane v Glasgow, sem to naredila izključno zaradi študija. Pred tem sem Glasgow obiskala dvakrat, vsakič le za en dan, med bivanjem v očem veliko bolj prijaznem in turistično obleganem Edinburghu. Pred selitvijo sem se zato psihično pripravila na to, da bom nekaj časa pač živela v kraju, ki ga nisem znala vzljubiti na prvo žogo. Center mesta se mi je zdel hladen, temačen in umazan, s popolno šahovnico pravokotnih ulic po zgledu New Yorka, pa vendar brez newyorškega utripa velemesta.

    Življenje stvari seveda rado obrne po svoje. Dobra štiri leta kasneje me mož in prijatelji radi opomnijo, da sem sedaj tudi jaz uradno Glasgowčanka. Škotsko pregovorno gostoljubje vsekakor drži, saj glede tega, kdo se okliče za Glasgowčana, prebivalci mesta niso izbirčni. Prav nasprotno: begunce tukaj na primer ljubkovalno kličejo ‘refuweegees’, pri čemer gre za tvorjenko iz besed ‘refugee’ (begunec) in ‘weegee’ (prebivalec Glasgowa). Še vedno se spomnim prvega jutra po selitvi, ko sem šla peš do bližnjega muzeja. Bil je avgust, padal je dež in oblečena sem bila v zimski plašč, ki sem ga v Ljubljani po navadi začela nositi šele novembra. Po poti so se mi izpod svojih dežnikov prijazno nasmihali mimoidoči sprehajalci. Kot prava Ljubljančanka sem seveda takoj umaknila pogled, preverila svoj odsev v ekranu telefona, če se mi je na lase slučajno podelal nek aroganten škotski ptič, in se ob vsesplošni dobri volji neznancev nasploh počutila skrajno nelagodno. Dobro leto kasneje je moj mož z mano prvič obiskal Slovenijo. Bil je september, eden tistih tednov s krasnim jesenskim vremenom, ko se slovenska prestolnica kar koplje v sončnih žarkih. V Ljubljani je bila S.-ova prva opazka ta, da še nikoli ni videl ljudi, ki bi v tako lepem vremenu kolesarili po tako ljubkih, čistih ulicah in se hkrati držali, kot da jim je – citiram – ‘nekdo pravkar prdnil pred obraz’.Glasgow v mnogih pogledih ne funkcionira: mesto nima kolesarskih stez, odpadkov se ne ločuje, arhitektura je povečini turobna, novogradnje so dolgočasne in neizvirne, veter po ulicah raznaša smeti, centra mesta se tako domačini kot turisti na daleč izogibajo, količina padavin in oblačnih dni je primerljiva z Reykjavikom. Kljub temu – ali pa ravno zaradi tega – so ljudje nasmejani in topli. Nihče se ne jemlje preveč resno. Soseska, v kateri živiva s S., na majhnem prostoru odseva kontraste celotnega mesta. Na najini ulici so turški brivec in pakistanski ‘convenience store’, pa tudi starinarnica z vintage pohištvom, kavarna Francoska opica (kjer so vse slaščice narejene z matcho) in pekarna Veliki medved (pred katero vsako jutro stoji vrsta hipsterjev, ki čakajo na topel kruh z drožmi). Še naprej sta dve neodvisni knjigarni, trgovina z največjo izbiro indijskih sarijev na Škotskem in kavarna Rožnati pav (‘the only queer Yiddish anarchist vegan pay-what-you-can café’). Blizu so tudi poljski salon za lakiranje nohtov, romunska trgovina s sladkarijami, korejska restavracija iz Michelinovega vodiča in kavarna Godshot, v kateri prodajajo nahrbtnike Rains, revijo Monocle, luči Vitra Akari 1A in stole Muuto. 

Gre torej za gentrificirano sosesko, v kateri na majhnem prostoru uspešno sobivajo ljudje z vseh vetrov. Raznolikost in drugačnost sta tukaj gradnika, ki povezujeta in ustvarjata občutek skupnosti. Ko se je sredi lockdowna nedaleč od najinega stanovanja pojavil srhljivi Home Office kombi, se je v roku pol ure okoli njega zbrala množica več sto ljudi. V zgodnjih jutranjih urah so policisti namreč prišli deportirat moška z Bližnjega vzhoda, ki sta v eni izmed hiš mirno živela že več kot desetletje. Sosedje so obdali kombi, se priklenili na podvozje, posedli po cesti in med večurnim skandiranjem ‘These are our neighbours – let them go!’ dosegli, da so oba moška izpustili. Leto kasneje je na isti ulici zaživel Festival upora, ki slavi raznolikost lokalne skupnosti in ponosno kljubuje idejam Priti Patel in drugih Mrlakensteinov Velike Britanije, ki sanjarijo o deportaciji beguncev in migrantov v Ruando.

Če je bil Glasgow še pred nekaj leti razglašen za evropsko prestolnico umorov, je ta teden revija Times Out sosesko Shawlands na jugu mesta, kjer živiva tudi midva, proglasila za 11. najbolj ‘kul’ sosesko na svetu. Ampak bolj kot hipsterske kavarne najin lokalni prostor soustvarjajo ljudje, ki so duhoviti, prijazni, odprti do tujcev in sprejemajoči do drugačnosti. Če se Ljubljana kiti s sloganom Najlepše mesto na svetu, bi v drobni tisk lahko dodali ‘disclaimer’, ki bi pojasnil, da Ljubljano kot prostor zaznamujejo tudi ‘grumpy’ ljudje, ki s(m)o znani po kulturi pritoževanja, zagrenjenosti, sitnosti in nesprejemanja drugačnosti. Težko si predstavljam, da bi S. kot Britanec tudi po več letih življenja v Ljubljani kadarkoli doživel dobrodošlico v stilu ‘Hej – veseli smo te, tukaj si dobrodošel!’, ki sem jo na Škotskem po selitvi doživela sama. Kaj šele, da bi se kadarkoli drznil oklicati za Ljubljančana.* Lepota Glasgowa je bolj kot v fizičnem prostoru – ki ga zaznamujejo industrijska zgodovina, revščina in turobnost v slogu filma Trainspotting/romana Shuggie Bain – torej v razpoloženju tukajšnjih prebivalcev. Glasgowčani so vrhunski arhitekti človeku prijaznih skupnosti. Temu primerno je slogan mesta People make Glasgow. Gre pač za mesto, ki ga ne vzljubiš zaradi arhitekture ali urbanizma, temveč zaradi ljudi.

*Če bi kdo rad videl Ljubljano (in Slovenijo) skozi oči priseljenih tujcev, priporočam obisk Facebook skupine Expats in Slovenia. Dnevna doza občutkov nesprejetosti in tujosti, ki jih uspešno reproducirajo slovenski sistem in prebivalci naše zelene državice, zagotovljena.

Piše: Ajda Milne, umetnostna zgodovinarka in rusistka, magistrica muzejske pedagogike in milenijka med post-brexitovsko Veliko Britanijo in Evropo

Foto: Ajda Milne